11. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 30. marca 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 281/2003 z dne 23. 9. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 259/2002 z dne 24. 9. 2002 in s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. K 176/01 z dne 4. 4. 2002 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V novem sojenju je bil pritožnik s prvostopenjsko sodbo spoznan za krivega kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem in drugem odstavku 133. člena in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila enotna kazen petih mesecev zapora in v plačilo naloženi stroški kazenskega postopka. Višje sodišče je pritožbo pritožnikovega zagovornika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija tudi sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena zahteva pritožnikovega zagovornika za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nezadovoljstvo z obsodbo. Meni, da je nedolžen in da so izpodbijane sodbe ter kazenski postopek nezakoniti. Obsojen naj bi bil na podlagi neverodostojnega pričevanja policistov in oškodovanca. Pritožnik ponavlja nekatere navedbe, s katerimi ni uspel v postopku s pritožbo in z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ter kršitve 22. člena, prvega odstavka 23. člena, 25. in 29. člena Ustave. V utemeljitev kršitve 22. člena Ustave pritožnik navede, da je sodna praksa v kazenskih postopkih nedvoumna in drugačna kot v primeru izpodbijanih odločitev. Slednje naj bi izhajalo iz prvostopenjske sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 65/98 z dne 14. 12. 1999 in iz sodbe Vrhovnega sodišča št. I Ips 188/2001 z dne 18. 9. 2003, ki ju pritožnik prilaga ustavni pritožbi. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 22. člena Ustave pritožnik še navede, da sodišče presoja dokaze, ki so obdolžencu v breme in v korist, in da morajo biti sodbe primerno obrazložene. V postopku zoper pritožnika naj tem zahtevam ne bi bilo zadoščeno. Tudi Vrhovno sodišče naj bi zahtevo za varstvo zakonitosti le "vehementno" zavrnilo in naj na vsebinske navedbe pritožnikovega zagovornika ne bi odgovorilo. Vrhovno sodišče naj bi odločalo pristransko in s tem kršilo prvi odstavek 23. člena Ustave. V zvezi s kršitvijo 25. člena Ustave pritožnik navede, da je Višje sodišče "ignoriralo" njegovo pritožbo, ki naj bi zato že vnaprej postala neučinkovita. V utemeljitev kršitve 29. člena Ustave pritožnik navede, da mu je bila kršena pravica do obrambe, saj naj mu ne bi bilo omogočeno, da bi dvomljivim pričam postavljal vprašanja. Sodišče naj bi nekritično sprejelo le dvomljive dokaze, dokazov v njegovo korist pa naj ne bi obravnavalo. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi, zadevo vrne v novo sojenje in nasprotnemu udeležencu naloži plačilo stroškov ustavne pritožbe.

B.

3.Navedbe pritožnika, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pritožnik glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

4.Pritožnikove navedbe, da je bil glede na ustaljeno sodno prakso obravnavan drugače, bi bile lahko relevantne z vidika 22. člena Ustave. Člen 22 Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči. Iz te določbe izhaja, da sodišče stranke ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi v njeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Odločitev sodišča tudi ne sme brez utemeljenega razloga odstopati od ustaljene sodne prakse. Pritožnik ustavni pritožbi prilaga prvostopenjsko sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 65/98 z dne 14. 12. 1999 in sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 188/2001 z dne 18. 9. 2003. Vendar pritožnik ni izkazal kršitve te ustavne pravice. Očitka o odstopu od sodne prakse ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na sodbe nižjih sodišč, temveč le z drugačnimi odločitvami sodišč višje ali vsaj iste stopnje. S sklicevanjem na prvostopenjsko odločitev, to je sodbo Okrajnega sodišča, pritožnik ne more utemeljiti kršitve o odstopu od sodne prakse v zadevi, v kateri je na zadnji stopnji odločalo Vrhovno sodišče. Prav tako zatrjevane kršitve pritožnik ni izkazal s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 188/2001 z dne 18. 9. 2003. Iz navedene sodbe je razvidno, da je Vrhovno sodišče v obrazložitvi navedlo, "da razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti". Iz navedenega razloga izpodbijanih sodb torej ni presojalo. Iz navedene sodbe še izhaja, da je Vrhovno sodišče na podlagi 427. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo iz razloga, "ker je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o odločilnem dejstvu, pomembnem za presojo zadeve". Treba je poudariti, da je vsaka odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti primer zase. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se namreč sodišče na podlagi prvega odstavka 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Če pa nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijano odločbo (427. člen ZKP). Ali je v posamičnem primeru tak dvom podan, pa je stvar konkretne ocene in presoje zadeve. Da bi šlo v pritožnikovem primeru za istovrstno situacijo, pritožnik ni izkazal. Prav tako zgolj en primer morebitne drugačne odločitve za izkaz o kršitvi te pravice ne zadošča. Kljub temu je treba pripomniti, da je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je Vrhovno sodišče glede očitka o uveljavljanju razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti zavzelo povsem enako stališče tako v izpodbijani kot tudi v priloženi sodbi. Iz izpodbijane sodbe razvidno, da je Vrhovno sodišče v okviru prvega odstavka 424. člena ZKP opravilo presojo navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, se do njih opredelilo in svojo odločitev obrazložilo. Zato za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

5.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave. Vendar zgolj njegovo nestrinjanje z obsodbo in pavšalno zatrjevanje, "da je Vrhovno sodišče odločalo pristransko", za ugotovitev o kršitvi te pravice ne zadošča.

6.Pritožnik tudi kršitve pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave ne izkaže. Pritožnik je pritožbo vložil, o njej je Višje sodišče odločilo. Svojo odločitev je razumno obrazložilo in s tem zadostilo tudi zahtevam iz 22. člena Ustave. Tega pritožnikovo zatrjevanje, "da je Višje sodišče 'ignoriralo' njegovo pritožbo", pri čemer sploh ne pojasni, do katere izmed pritožbenih navedb se ni opredelilo, ne more ovreči. Zato za kršitev 25. in 22. člena Ustave očitno ne gre.

7.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Do zatrjevane kršitve naj bi prišlo s tem, ker naj pritožniku ne bi bilo omogočeno, da bi "dvomljivim pričam" postavljal vprašanja. Sodišče naj bi nekritično sprejelo le dvomljive dokaze, dokazov v korist pritožnika naj ne bi obravnavalo. Pritožnik ne navede, katere naj bi bile tiste "dvomljive priče", katerim je hotel postavljati vprašanja, pa mu sodišče tega ni omogočilo. Zato zatrjevane kršitve v tem delu ne izkaže. V zvezi z zaslišanjem prič je kljub navedenemu treba pojasniti naslednje. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 19. 2. 2002 namreč izhaja, da je sodišče ugodilo predlogu obrambe po neposrednem zaslišanju prič. Slednjima je pritožnik, kot izhaja iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 4. 4. 2002, tudi postavljal vprašanja. Kateri naj bi bili drugi dokazi, katerih izvedbo je predlagal, sodišče pa jih ni hotelo izvesti, pritožnik ne pojasni ter zatrjevane kršitve v zvezi s tem ne izkaže. To, s čimer utemeljuje kršitev pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist, predstavlja vprašanje ocene verodostojnosti izvedenih dokazov. Slednje sodi v polje proste sodnikove presoje, ki sama po sebi ni predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo. Glede na navedeno za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave očitno ne gre.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

9.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po določbi 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in 34. v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer