Jedro

Tožnik v času uživanja nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev ni bil obvezno zavarovan, zato nadomestila ni mogoče upoštevati v pokojninsko osnovo in s tem pri odmeri starostne pokojnine. Obvezno zavarovanje je namreč pogoj, da se nadomestilo upošteva pri odmeri pokojnine. Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke ni utemeljen, saj za odmero starostne pokojnine v višjem znesku ni pravne podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 31. 3. 2014 v celoti, odločba tožene stranke št. ... z dne 12. 11. 2013 pa v delu glede zneska starostne pokojnine in da se tožniku prizna višji znesek starostne pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da se ne strinja s sodbo v delu glede invalidskega zavarovanja. Tožnik meni, da bi moral tudi iz naslova invalidskega zavarovanja prejemati nadomestilo. Na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je bil napoten brez kakršnegakoli obvestila, da mu nadomestilo ne bo upoštevano. Ob normalni delovni dobi bi prejemal pokojnino v višini 748,46 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 31. 3. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 11. 2013. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 404,57 EUR na mesec od 1. 5. 2013 dalje.

6. Tožnik je s tožbo uveljavljal, da se mu prizna pokojnina v višjem znesku in sicer tako, da se mu upošteva tudi nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev.

7. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je tožnik dne 3. 4. 2013 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Iz dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnil 63 let in 9 mesecev starosti ter je imel 24 let, 7 mesecev in 1 dan pokojninske dobe. S tem je izpolnjeval pogoje po 36. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v zvezi s 394. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami) za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pokojnina mu je bila odmerjena v višini 54 % pokojninske osnove, ki je bila izračunana na podlagi 18 letnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja iz obdobja od leta 1974 do 1991. V zadevi je sporno, ali se tožniku v pokojninsko dobo upošteva tudi čas prejemanja nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev in ali se mu omenjeno nadomestilo upošteva v pokojninsko osnovo.

8. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bilo tožniku z odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 5. 1996 kot invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe pri delu priznano nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 1. 3. 1996 dalje. Z odločbo št. ... z dne 23. 4. 2013 pa je bilo izplačevanje nadomestila ustavljeno s 30. 4. 2013. 9. Tožnik je prejemal nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo od 1. 3. 1996 do 30. 4. 2013. Vendar pa v tem obdobju tožnik ni bil vključen v zavarovanje, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Vključitev v zavarovanje pa je pogoj, da se določeno obdobje lahko ob izpolnjevanju ostalih z zakonom določenih pogojev upošteva v pokojninsko dobo. Prejemanje nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev namreč ne predstavlja podlage za vključitev v obvezno zavarovanje. Skladno z drugim odstavkom 207. člena ZPIZ-1 se tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso plačevali od nadomestil iz invalidskega zavarovanja. V bistvu enako je bilo določeno tudi v drugem odstavku 229. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami).

10. Ker tožnik v času uživanja nadomestila ni bil obvezno zavarovan, nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev tudi ni mogoče upoštevati v pokojninsko osnovo in s tem pri odmeri pokojnine. V drugi alineji 41. člena ZPIZ-1 je namreč določeno, da se za izračun pokojninske osnove štejejo tudi nadomestila plače iz invalidskega zavarovanja, ki jih je zavarovanec prejel zaradi dela na drugem delovnem mestu, nadomestila plače za čas poklicne rehabilitacije iz drugega odstavka 89. člena tega zakona, nadomestila za invalidnost in delne invalidske pokojnine, če je bil zavarovanec v času uživanja navedenih pravic obvezno zavarovan. Obvezno zavarovanje je torej pogoj, da se nadomestilo upošteva pri odmeri pokojnine. Tožnik pa poleg pokojnine ni upravičen prejemati še nadomestilo iz invalidskega zavarovanja, saj se ti dve pravici med seboj izključujeta. Glede na navedeno so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

11. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.