Jedro

Organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo odločbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, onkraj standarda očitnosti.

Po presoji sodišča od stranke ni mogoče pričakovati, da bo že sama praktično sestavila pravno sredstvo, za katero želi BPP, da bo lahko organ za BPP presojal verjetnost izgleda za njen uspeh s tem pravnim sredstvom, saj za BPP prosi ravno zato, ker potrebuje strokovno pravno pomoč za sestavo te vloge. Zato zadostuje, da laično pojasni zaradi katerih kršitev temeljnih človekovih pravic, ki naj bi se ji zgodile v določenem postopku, želi vložiti ustavno pritožbo, to pa je tožnik storil.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 419/2021 z dne 22. februarja 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za sestavo in vložitev ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča RS, opr.št. II DoR 354/2020 z dne 11. 12. 2020 o predlogu za dopustitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. P 1491/2018 z dne 22. 10. 2019. 2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je prosilec dne 17. 2. 2021 vložil prošnjo za dodelitev BPP za sestavo in vložitev ustavne pritožbe zoper navedeni sklep Vrhovnega sodišča o predlogu za dopustitev revizije zoper citirano sodbo Višjega sodišča izdano o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. V njej je navajal, da sodne odločbe predstavljajo kršitev njegove pravice do sodnega varstva, zlasti zato, ker je bil sodnici spis dodeljen mimo sodnega reda, ker je neutemeljeno zavrnila dokaze in priče ter med sojenjem očitno šikanirala tožnika. Poleg tega je klišejsko obravnavala in neutemeljeno zavrgla navedbe glede spregleda pravne osebnosti in veljavnosti delovnega razmerja. Kot zadnji razlog je tožnik navedel še neodzivnost svoje prejšnje odvetnice. Po pozivu naj zahtevo dopolni tako, da navede argumente, iz katerih bodo izhajali verjetni izgledi za uspeh ustavne pritožbe, zlasti razloge, ki izkazujejo izpolnjenost vsebinskega kriterija, je še navedel, da so mu poleg pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, kršene še pravica do dela (49. člen Ustave), pravice, pridobljene na podlagi delovnega razmerja oziroma pokojnine (50. Člen Ustave) ter pravice iz 66., 47., 2., 5. in 22. člena Ustave.

3. Toženka po vpogledu v navedene sodbe ugotavlja, da je prošnja očitno nerazumna, saj je tožnikovo pričakovanje očitno v nasprotju z izidom v podobnih zadevah. Pri tem je upoštevala, da ustavna pritožba ni redno pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati napačno uporabo materialnega ali procesnega prava ali napačno ugotovljeno dejansko stanje, ampak gre za pravno sredstvo, ki se lahko vloži le izjemoma, če gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki bi imele hujše posledice za ustavnega pritožnika (prvi odstavek 55.a člena Zakona o ustavnem sodišču). Tožnik teh okoliščin ni verjetno izkazal. Zgolj to, če sodišče predpise uporabi narobe, kar zatrjuje tožnik, namreč še ni zadosten razlog za upravičenost ustavne pritožbe. Očitki o klišejski obravnavi, postavitvi sodnice mimo sodnega reda, neaktivnosti odvetnice in preskopo odmerjenem času za novega odvetnika, so očitki o procesnih kršitvah, Ustavno sodišče RS pa ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku procesno in materialno pravo pravilno uporabljeno oziroma ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Ugotavlja, da so trditve o kršitvi 2., 5., 23., 22., 49., 50., 66. in 74. člena Ustave povsem pavšalne in nekonkretizirane. O več zatrjevanih kršitvah ustavnih pravic se je izreklo že pritožbeno sodišče, ki jih je zavrnilo, tožnik pa ni ponudil novih razlogov oziroma dokazov, iz katerih bi izhajala neutemeljenost te presoje. Zgolj s prepisom ustavnih oziroma zakonskih določb, brez konkretne obrazložitve prošnje za dodelitev BPP, pa ni mogoče izkazati odstotnost očitne nerazumnosti in obstoj verjetnih izgledov za uspeh iz 24. člena ZBPP. V tem primeru bi moral namreč organ za BPP tudi ob vsebinsko praznih prošnjah proaktivno raziskovati dejansko stanje onkraj navedb prosilcev in namesto njih iskati argumente v njihovo korist, kar bi bilo v nasprotju s 26. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem je pravno svetovanje zgolj vloga odvetnikov kot izvajalcev BPP. Glede na to toženka zaključuje, da je potrebno prošnjo prosilca na podlagi 24. člena ZBPP zavrniti, saj je očitno nerazumna.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je že v pritožbi jasno izpostavil, da je bila zadeva dodeljena mimo sodnega reda, kar je potrdil tudi predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani, ko je v dopisu Su 198/2019 navedel, da je bila s strani sodnega osebja storjena nenamerna napaka pri dodeljevanju zadev sodnikom, za kar se tožniku opravičujejo, ta napaka pa ne pomeni kršitve ustavnega načela zakonitega sodnika. Tožnik se že tedaj ni zadovoljil s takim opravičilom. Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani bi se moral izločiti iz odločanja o njegovi prošnji za BPP, saj je bistveno vplival na potek postopka že s tem, ko je bil udeležen v postopku imenovanja nezakonite sodnice.

5. Nasprotuje temu, da naj bi bil njegov primer očitno nerazumen, saj to ni, je pa očitno zahteven, saj vsebuje več postopkovnih kršitev ter odpira tudi praktična vprašanja materialnega prava. Kar se tiče verjetnih izgledov za uspeh, opozarja, da se toženka sklicuje na sklep Ustavnega sodišča Up 182/12-9, v katerem ni nobene kršitve postopka, kot je to v tožnikovem primeru. Zadeva je tudi pomembna za tožnikov osebni in socialno-ekonomski položaj, saj se nanaša na vprašanje, ali je tožnik 2 leti in 2 meseca delal zastonj ali pa je upravičen do odškodnine. Tožnik je sicer prejemnik socialne pomoči, kar dodatno priča o občutljivem socialno-ekonomskem položaju.

6. Trdi, da je toženka v točkah od 13. do 19. izpodbijane odločbe odločala, kot če bi bila Ustavno sodišče, kar je nevzdržno. Predsednik Okrožnega sodišča ne more soditi o zadevah, ki se tičejo "pravne instance". Po tem, ko je organ za BPP na treh straneh obrazložitve žongliral z ustavnimi členi in se postavil v vlogo ustavnega sodnika, je v 20. točki končno obravnaval tožnikove navedbe o postopkovnih kršitvah, vendar jih je navajal nevestno, presojal površno in zavrgel nepošteno. Uradna oseba mora vestno in pošteno pretehtati vsak dokaz in vse dokaze skupaj, česar toženka ni storila. Tožnik ne želi na Ustavno sodišče kot na "inštančno sodišče", ampak želi doseči razveljavitev dosedanjih protipravnih sodb ter točno to, kar je navedeno v 20 točki izpodbijane odločbe, sprožiti presojo, ali so bile v postopku kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kar se mu je zgodilo. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in njeno vrnitev v ponovno odločanje.

7. Toženka v odgovoru na tožbo tožbene navedbe zavrača kot neutemeljene in pavšalne ter se pri tem sklicuje na svoje razloge iz izpodbijanega akta.

8. Tožba je utemeljena.

9. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

10. Kot je sodišče poudarilo že v zadevi I U 845/2019 z dne 14. 6. 2019 in drugih, navedena zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

11. Obseg oziroma meje tega preizkusa pa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec tudi jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

12. To po drugi strani pomeni, da organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo odločbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, onkraj standarda očitnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je namen BPP uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), zato je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico. Ustavno skladna razlaga določb 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnih možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Povedano drugače, organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec (tožnik) doseči z BPP.

13. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, ZBPP toženki ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, tako da za zavrnitev dodelitve BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP ne zadostuje, da se organ za BPP strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da tožnik že na prvi pogled, torej očitno, nima možnosti za uspeh. Toženka se je skozi celotno obrazložitev sklicevala na to, da tožnik nima možnosti za uspeh, ker zgolj prepisuje ustavne oziroma zakonske določbe, da so njegove navedbe pavšalne, pomanjkjive in nekonkretizirane, zaradi česar ni mogla skrbno pretehtati njegovih navedb, da torej tožnik relevantnih dejstev ni navajal. Po presoji sodišča pa od stranke ni mogoče pričakovati, da bo že sama praktično sestavila pravno sredstvo, za katero želi BPP, da bo lahko organ za BPP presojal verjetnost izgleda za njen uspeh s tem pravnim sredstvom, saj za BPP prosi ravno zato, ker potrebuje strokovno pravno pomoč za sestavo te vloge. Zato zadostuje, da laično pojasni zaradi katerih kršitev temeljnih človekovih pravic, ki naj bi se ji zgodile v določenem postopku, želi vložiti ustavno pritožbo, to pa je tožnik storil. Pri tem sodišče v zvezi z navedbami, da vloga organov za BPP ni proaktivna, opozarja na njihovo možnost, da prosilcem dodelijo BPP za pravno svetovanje, v okviru katerega lahko zadevo pregleda odvetnik in v primeru, če oceni, da gre za kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin, prosilcem pomaga sestaviti prošnjo za BPP, tako da bo omogočen preizkus njene očitne neutemeljenosti, seveda pa tudi v tem primeru zgolj na nivoju očitne nerazumnosti.

14. Pri tem ne drži, da toženka ni zelo skrbno pretehtala tožnikovih navedb, saj je obširno in natančno razlagala nezadostnost njegove utemeljitve očitanih kršitev po vsakem posameznem členu ustave oziroma njihovo pavšalnost, kar dejansko pomeni presojo njihove vsebinske (ne)utemeljenosti. Tožnik je med drugim konkretno uveljavljal, da je bil spis dodeljen sodnici mimo vrstnega reda, kar torej pomeni, da uveljavlja, da sodišče ni bilo nepristransko in neodvisno oziroma da je bil s tem kršen 23. člen Ustave. Toženki tako niti ni bilo treba proaktivno in samostojno raziskovati dejanskega stanja, saj je ta očitek dovolj jasen, za presojo očitne nerazumnosti pa ne zadošča, da je to zatrjevano kršitev zavrnilo že Višje sodišče. Nadalje tožnik sodišču očita neutemeljeno zavrnitev dokazov, kar je očitek o kršitvi 22. člena Ustave. Glede na pojasnjeno vsebino 24. člena ZBPP pa organ ne more šteti, da tožnik nima razumnih razlogov za uspeh zato, ker je ta očitek o kršitvi ustavnih pravic zavrnilo že Višje sodišče v sodbi I Cp 165/2020, toženka pa se z razlogi Višjega sodišča strinja, ker da tožnik tudi ni podal nobene podrobne obrazložitve (novih) navedb in dokazov. Na to, da tožnik v prošnji za BPP ni uspel izpodbiti toženkinega prepričanja v pravilnost razlogov pritožbenega sodišča, pa se toženka sklicuje tudi pri zatrjevani kršitvi 66. člena Ustave in 74. člena Ustave, češ da ni predložil nobenih navedb in dokazov, ki bi prepričljivo utemeljevali protipravno odločitev pritožbenega sodišča. Vse navedeno pa pomeni že poglobljeno materialnopravno in dejansko analizo zadeve, v kateri tožnik uveljavlja BPP, katero pa bo lahko, kot v tožbi opozarja tožnik, opravilo Ustavno sodišče in ne organ za BPP.

15. S tem je toženka po presoji sodišča presegla pooblastilo, dano v tretjem odstavku 24. člena ZBPP. Zato je njena odločitev, da je zadeva očitno nerazumna in da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh, zmotna.

16. Ker je bilo pri izdaji izpodbijani odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom iste določbe zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ter ponovno odločiti o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP.

17. Sodišče je odločilo brez oprave glavne obravnave, ne nejavni seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo treba tožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, v postopku pa ni sodelovala stranka z nasprotnim interesom.