Jedro

Odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi posega v osebnostne pravice se ne prizna za kakršnokoli prizadetost dobrin oz. čustev, tako tudi ne za prekinjeni dopust. V zvezi z odmero odškodnine je treba upoštevati tudi dejstvo, da je tožena stranka takoj objavila v svojem časopisu opravilo oz. preklic članka, s katerim je bila storjena kršitev, kar je zagotovo bistveno zmanjšalo obseg tožniku prizadejane negmotne škode.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 3. odstavek izreka) potrdi.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka v 15 dneh in pod izvršbo dolžna tožeči stranki plačati 400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.1.1999 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je kot neutemeljen zavrnilo, tožeči stranki pa je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 30.064,00 SIT, prav tako v 15 dneh in pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del sodbe se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Po prepričanju tožeče stranke ji sodišče prve stopnje glede na trajanje in intenzivnost pretrpljenih duševnih bolečin, upoštevajoč okoliščine, ki izhajajo iz izvedenih dokazov, ni pravično odmerilo odškodnine. Pri odmeri višine dosojene odškodnine predvsem ni bil v zadostni meri upoštevan neupravičen poseg v tožnikovo osebnostno sfero, izvršen z navedbami v spornem članku, da naj bi tožnik in njegova družina volili M. P., zaradi katerih je tožnik bil in je še vedno prisiljen pojasnjevati, da se glede tega, koga je volil, ni dolžan izjasnjevati, posledica česar je, da pri bralcih spornega članka ter tudi drugih osebah ni mogel spremeniti prepričanja, da so navedbe v članku resnične. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo tudi dejstvo, da so se govorice o vsebini spornega članka, katerega avtor naj bi bil tožnik, razširile po vseh družbah ..., ki se nahajajo v treh občinah, in sicer v L. , S in R. Ker je bil tožnik v času objave članka v zdravilišču, je trpel še hujše duševne bolečine, saj je bil zato, da je lahko preprečil nastanek nadaljnje negmotne škode, prisiljen oddih prekiniti. Po oceni tožeče stranke znaša ob pravilni oceni vseh upoštevnih okoliščin pravična odškodnina bistveno več, zato višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov je višje sodišče ugotovilo, da pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga pritožnik uveljavlja v pritožbi, ni podan.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje, pravilnost in popolnost ugotovitve katerega s pritožbo nista izpodbijani in upoštevajoč pomen prizadetih dobrin, namen odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je v zadoščenju oziroma satisfakciji, ne pa v povrnitvi škode (ta namreč pri nepremoženjski škodi že pojmovno ni mogoča), pa tudi to, da le-ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (člen 200/II ZOR), pravilno uporabilo pravni standard "pravična odškodnina" ter tožniku za nedopusten poseg v njegove osebnostne pravice odmerilo ustrezno odškodnino, pri višini katere so v konkretnem primeru prišle do izraza vse kršitve osebnostnih pravic, in sicer tako okrnitev pravice osebnosti kot tudi poseg v ime in kršitev svobode izražanja, ki so pravno zavarovane z zakonom in ustavo (člen 200/I ZOR, člen 35 in člen 39/I Ustave).

Tožena stranka je s tem, ko je pod tožnikovim imenom objavila članek, katerega avtor je bil nekdo drug, posegla v tožnikovo osebnostno pravico do lastnega imena, pri čemer je z objavo članka, ki je bil dejansko izraz mišljenja neke druge osebe, posegla tudi v tožnikovo svobodo izražanja, ki pomeni predvsem samoopredeljevanje in pravico do svobodnega oblikovanja volje. Ker tožnik te svoboščine ni dolžan izvajati in tudi ne razširjati mnenj, pomeni ta poseg kršitev njegove pravice do neizražanja. Dejstva, navajana v spornem članku pa predstavljajo, kot je to tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, grob poseg v tožnikovo osebnostno sfero, predvsem v njegov odnos do podjetja, v katerem je bil dolga leta zaposlen, posameznih oseb, ki so mu poznane in tudi omenjene v članku, in njegovih družinskih članov, kot tudi v oblikovanje mnenj in prepričanj tožnika ter njegove družine.

Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine pravilno ovrednotilo, pri čemer je izrecno kot neprimerno ocenilo navedbe, objavljene v članku, da so tožnik in njegovi družinski člani volili M. P., kot tudi dejstvo, da je predmetni članek povzročil velik odmev v vseh družbah podjetja ..., v katerem je bil tožnik dolga leta na vodilnem položaju, zaradi česar je moral tožnik z namenom prepričevanja, da navedbe v članku niso resnične, pojasnjevati, da ni avtor članka. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je bil tožnik prisiljen prekiniti oddih v zdravilišču v Rogaški Slatini ter se vrniti domov zato, da je lahko na odziv okolice na sporni članek takoj ukrepal ter s tem zmanjšal nastanek nadaljnje škode, vendar pa to ni okoliščina, ki bi opravičevala zvišanje prisojene denarne odškodnine. Odškodnina za nepremoženjsko škodo se namreč ne prizna za kakršnokoli prizadetost dobrin oziroma čustev, tako tudi ne za prekinjeni dopust. Pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje še, da je v zvezi z odmero odškodnine treba upoštevati tudi dejstvo, da je tožena stranka takoj objavila opravičilo oziroma preklic članka, s katerim je bila storjena kršitev, kar je zagotovo bistveno zmanjšalo obseg tožniku prizadejane negmotne škode.

Glede na obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podana, sodba sodišča prve stopnje pa tudi ne vsebuje kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP/77, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče na podlagi 368. člena ZPP/77 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.