Jedro

Zasebni tožilec ni dolžan vedeti ob naznanitvi kaznivega dejanja, ali gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo ali po uradni dolžnosti oziroma ali je potrebno podati predlog za kazenski pregon. Po določbi tretjega odstavka 53. člena ZKP se v primeru, ko oškodovanec poda kazensko ovadbo ali predlog za pregon, med postopkom pa se ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja na zasebno tožbo, štejeta ovadba ali predlog za pregon za pravočasno zasebno tožbo, če sta podana v roku, ki je predpisan za zasebno tožbo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati na 480,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je sodišče obsojenemu B. K. izreklo sodni opomin za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B). Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso. Sodno takso je obsojencu naložilo v plačilo tudi sodišče druge stopnje.

2. Zoper pravnomočen sklep o sodnem opominu je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in kazenskega postopka po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi in pravnomočen sklep o sodnem opominu tako spremeni, da zasebno tožbo zavrže ter o stroških postopka odloči na podlagi določbe drugega odstavka 96. člena ZKP. Podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne, saj kršitve zakona, ki jih zatrjuje, niso podane.

4. O odgovoru državnega tožilca se je zagovornik pisno izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik trdi, da je sodišče v izpodbijani sodbi kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in s tem kršilo določbe kazenskega postopka ter zmotno uporabilo materialno pravo, ker je napačno štelo, da je zasebna tožba zasebnega tožilca M. R. vložena pravočasno. Meni, da je bila zasebna tožba vložena po preteku trimesečnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 52. člena ZKP, v katerem lahko zasebni tožilec vloži zasebno tožbo. V zvezi s kaznivim dejanjem, ki naj bi bilo storjeno dne 30. 6. 2013, je zasebni tožilec vložil dne 16. 9. 2013 kazensko ovadbo, ki jo je tožilstvo dne 9. 10. 2013 zavrglo ter oškodovanca pozvalo, da lahko v roku 8 dni sam nadaljuje kazenski pregon. Zasebni tožilec tega ni storil, temveč je dne 16. 10. 2013 vložil zasebno tožbo, zato (glede na določbo prvega odstavka 60. člena ZKP) ni mogoče šteti, da je imel oškodovanec v tem primeru možnost začeti pregon z vložitvijo zasebne tožbe.

8. Zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in tako zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po določbi drugega odstavka 371. člena ZKP, v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost izdanega sklepa ter s tem tudi zmotno uporabilo materialno pravo (kazenski zakon). Z navedbami zagovornik kršitev, ki jih navaja, ne uveljavlja. Iz navedb v zahtevi izhaja, da zatrjuje, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je obravnavalo zasebno tožbo zasebnega tožilca, ki je bila vložena prepozno, ter tako kršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca. Sodišče prve stopnje je v točki 4 sklepa pojasnilo, da je bila zasebna tožba pravočasno vložena, čemur je pritrdilo sodišče druge stopnje v točki 4 na strani 3 sklepa, s katerim je potrdilo sklep sodišča prve stopnje v sodnem opominu.

9. Kršitev, ki jo poskuša uveljaviti zagovornik, je podana takrat, kadar sodišče obravnava zadevo na podlagi obtožbe, ki jo ni vložil upravičen tožilec in na tej podlagi sprejme odločitev. V obravnavani zadevi je, kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, oškodovanec vložil kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1-B zoper obdolženca dne 13. 9. 2013 na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru. Državna tožilka je pravilno, skladno z določbo prvega odstavka 161. člena ZKP, kazensko ovadbo zavrgla, ker je iz same ovadbe izhajalo, da naznanjeno kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Po določbi tretjega odstavka 135. člena KZ-1B se pregon za dejanje iz prvega odstavka navedenega člena začne na zasebno tožbo. Sodišči prve in druge stopnje pravilno poudarjata, da zasebni tožilec ni dolžan vedeti ob naznanitvi kaznivega dejanja, ali gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo ali po uradni dolžnosti oziroma ali je potrebno podati predlog za kazenski pregon. Državni tožilec mora, ko zavrže kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja, za katerega se storilec ne preganja po uradni dolžnosti, ampak se preganja na zasebno tožbo, o zavrženju obvestiti oškodovanca (zasebnega tožilca). V zadnjem stavku prvega odstavka 161. člena ZKP je določeno, da državni tožilec o tem, da je zavrgel ovadbo in o razlogih za to obvesti v 8 dneh oškodovanca (60. člen), če je ovadbo podal državni organ, pa tudi njega. Po določbi drugega odstavka 60. člena ZKP ima oškodovanec (kamor sodi tudi zasebni tožilec), ki je z dejanjem oškodovan, pravico začeti oziroma nadaljevati pregon v 8 dneh, odkar je prejel sporočilo državnega tožilca o zavrženju kazenske ovadbe. Zasebni tožilec je v navedenem 8-dnevnem roku vložil zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B. Ne more biti od trenutka, ko je državni tožilec zavrgel kazensko ovadbo, ker je ugotovil, da gre za kaznivo dejanje, ki se ne preganja po uradni dolžnosti, odvisno, ali bo lahko zasebni tožilec vložil zasebno tožbo. Ni mogoče sprejeti interpretacije zagovornika, da ker je bila ovadba oškodovanca oziroma sedaj zasebnega tožilca zavržena po 3-mesečnem prekluzivnem roku iz prvega odstavka 52. člena ZKP, zasebni tožilec ne more več vložiti zasebne tožbe, ker je rok za vložitev zasebne tožbe zamujen. Sodišči prve in druge stopnje pravilno poudarjata, da je določba tretjega odstavka 53. člena ZKP namenjena temu, da se omogoči pregon oškodovancu zasebnemu tožilcu, ki je pravočasno izrazil svojo voljo za pregon obdolženca s tem, da je vložil kazensko ovadbo, da vloži zasebno tožbo. Po določbi tretjega odstavka 53. člena ZKP se v primeru, ko oškodovanec poda kazensko ovadbo ali predlog za pregon, med postopkom pa se ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja na zasebno tožbo, štejeta ovadba ali predlog za pregon za pravočasno zasebno tožbo, če sta podana v roku, ki je predpisan za zasebno tožbo. Ni pomembno, v kateri fazi postopka se ugotovi, da se dejanje preganja na zasebno tožbo, saj je rok za vložitev zasebne tožbe, če je oškodovanec vložil pravočasno kazensko ovadbo, varovan in se tako mora šteti, da je bila zasebna tožba vložena pravočasno, torej v 3-mesečnem roku, določenem v prvem odstavku 52. člena ZKP. Na to napotuje tudi določba prvega odstavka 161. člena ZKP, ki državnemu tožilcu nalaga zavrženje kazenske ovadbe v primeru, ko se ugotovi, da je bila vložena za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo. Da je varstvo oškodovancu omogočeno in da mu je dopuščeno vložiti zasebno tožbo v primeru, ko je pravočasno vložil kazensko ovadbo oziroma predlog za pregon, za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo, izhaja iz določb ZKP o okoliščinah, ki začasno preprečujejo kazenski pregon, če postopek teče brez zahteve upravičenega tožilca (prvi odstavek 179. člena ZKP, ko preiskovalni sodnik s sklepom prekine preiskavo, če so podane okoliščine, ki preprečujejo pregon, med katere sodi tudi, da ni zahteve upravičenega tožilca; drugi odstavek 277. člena ZKP, po katerem senat ob reševanju ugovora zoper obtožnico s sklepom zavrže obtožnico, če ugotovi, da so podane okoliščine, ki začasno preprečujejo kazenski pregon; v skrajšanem postopku sodnik odloči po 437. členu ZKP, če ugotovi, da so podani razlogi za odločitev iz 277. člena ZKP, in obtožni akt zavrže; po določbi prvega odstavka 352. člena ZKP, ko je že v teku glavna obravnava, senat s sklepom zavrže obtožnico, če ugotovi, da je tekel postopek brez zahteve upravičenega tožilca; v pritožbenem postopku lahko glede na določbo 393. člena ZKP pritožbeno sodišče, ki pri obravnavi pritožbe ugotovi, da je podan primer iz prvega odstavka 352. člena ZKP, razveljavi v sklepom sodbo sodišča prve stopnje in zavrže obtožnico). Ob smiselni uporabi določbe 393. člena ZKP lahko tudi Vrhovno sodišče po prvem odstavku 426. člena ZKP na podlagi 393. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 352. člena ZKP razveljavi pravnomočno sodbo in obtožbo zavrže (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 239/2005 z dne 10. 11. 2005). V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče poudarilo, da bi moral postopek teči na podlagi zasebne tožbe in ne na zahtevo državnega tožilca. Ker sta bila oškodovančeva ovadba oziroma predlog podana v roku, ki je predpisan z zasebno tožbo, je bila podana okoliščina, ki je le začasno preprečevala kazenski pregon. V navedeni sodbi je poudarjeno, da pravočasno vložena kazenska ovadba oziroma predlog za pregon pomenita, da lahko tisti, ki je podal ovadbo oziroma predlog za pregon kot zasebni tožilec, začne pregon za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo.

10. Po navedenem zagovornik neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče v izpodbijanem sklepu storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je namreč pravilno štelo, da je bila zasebna tožba vložena pravočasno, torej v 3-mesečnem roku iz prvega odstavka 52. člena ZKP, saj je glede na določbo tretjega odstavka 53. člena ZKP zasebni tožilec vložil kazensko ovadbo v roku, ki je predpisan za vložitev zasebne tožbe. Sodišče ni kršilo kazenskega postopka pri vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca.

11. Zagovornik trdi, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je nedopustno štelo, da je zvočni posnetek dovoljen dokaz in da ni pridobljen v nasprotju z določbo 150. člena ZKP v zvezi s 83. členom istega zakona. Navaja, da je bila s snemanjem prekršena obsojenčeva ustavna pravica do zasebnosti, in da so zaključki sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo sodišče druge stopnje, da je obsojenec vedel, da zasebni tožilec zvočno snema dogodek, napačni. Zatrjuje, da obsojenec tega ni vedel, ter da se je šele po zaključku dejanj, ki so bili predmet zasebne tožbe, izvedelo za snemanje, kar pa ne more opravičevati dovoljenosti takšnega dokaza, uporabe zvočnega posnetka (ki ga je predložil oškodovanec v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje in ki ga je sodišče tudi poslušalo ter tudi na zvočni posnetek oprlo sodbo; tega dejstva pa zagovornik v zahtevi niti ne pojasni). Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbi tega zakona (ZKP) sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Z navedbami v zahtevi zagovornik navedene kršitve ne utemeljuje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišč v pravnomočnem sklepu, da je bilo obsojencu znano, da oškodovanec njegove besede snema, to je, da je za snemanje vedel, s čimer ne uveljavlja kršitve zakona, ampak trdi, da dejstva, na podlagi katerih je sodišče uporabilo zakon in ugotovilo, da ne gre za nedovoljen dokaz, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

12. Zagovornik zatrjuje tudi, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Trdi da je bila zato kršena tudi pravica obsojenca do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Z navedbami zagovornik nakazuje, da je pritožbeno sodišče kršilo prvi odstavek 395. člena ZKP, ki pritožbenemu sodišču nalaga, da v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Gre za kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jo mora vložnik zahteve ne le obrazložiti in konkretizirati, temveč tudi utemeljiti njen vpliv na zakonitost sodbe. Le z navedbo, da je sodišče druge stopnje odgovorilo, da je zagovornik uveljavljal le zmotno ugotovitev dejanskega stanja ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in da naj bi bila z neargumentiranim odgovorom kršena obsojenčeva pravica do pritožbe, zagovornik citirane kršitve določb kazenskega postopka ne utemeljuje. Gre za posplošeno navedbo, tako da je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

13. Po navedenem je Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo, da kršitve zakona niso podane in ker vložnik uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

14. Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifni številki 7252 Zakona o sodnih taksah.