Jedro

Starši so v okviru roditeljske pravice odgovorni za ravnanje svojega mladoletnega otroka, s katerim ta povzroča škodo, vse do njegove polnoletnosti.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se prvostopna sodba v izpodbijanem obsodilnem delu spremeni tako, da v celoti glasi: Prvotoženec, drugotoženec in tretjetoženka so dolžni tožniku nerazdelno plačati 11.000,00 (enajst tisoč 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.05.2006 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna povrniti pravdne stroške toženi stranki v znesku 391,40 (tristo enaindevetdeset 40/100) EUR v roku 15 dni od dneva vročitve sodbe brezobrestno, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

V ostalem se pritožbi zavrneta.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti za 469,00 (štiristo devetinšestdeset 00/100) EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje prvotoženca, drugotoženca in tretjetoženko iz naslova nepremoženjske škode obsodilo na solidarno plačilo odškodnine tožniku v znesku 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.05.2006 dalje do plačila. Materialnopravno je odškodninsko odgovornost prvotoženca utemeljevalo z odgovornostjo mladoletnika po tretjem odstavku 137. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 135. členom OZ (krivdna škodna odgovornost mladoletnika). Odškodninsko odgovornost drugotoženca in tretjetoženke (starša prvotoženca) pa je materialnopravno utemeljevalo na določbi o odgovornosti staršev za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil sedem let (četrti odstavek 142. člena OZ), ter o solidarni odgovornosti staršev poleg otroka (143. člen OZ). V odločbi o pravdnih stroških je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 789,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Višji tožbeni zahtevek je prvostopno sodišče zavrnilo.

2.

Proti obsodilnemu delu je pritožbo vložil prvotoženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine za posamezne vrste nepremoženjske škode. V pritožbi se zavzema za znižanje prisojene odškodnine. Drugotoženec in tretjetoženka se pritožujeta zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajata, da kot starša prvotoženca ne odgovarjata za ravnanje svojega sina, ker se odgovornost staršev ne more raztezati na obdobje po polnoletnosti otroka. Podrejeno izpodbijata tudi višino odmerjene odškodnine za posamezne vrste nepremoženjske škode. Pritožbenemu sodišču predlagata, da prvostopno sodbo glede drugotoženca in tretjetoženke spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlagata spremembo prvostopne sodbe v smeri znižanja prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pritožniki priglašajo pritožbene stroške.

3.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

4.

Zadeva je bila pritožbenemu sodišču v pristojno odločanje predložena dne 19.05.2009. 5.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

6.

Ni sporno, da je prvotoženec sin drugotoženca in tretjetoženke in da je kot starejši mladoletnik s kaznivim dejanjem povzročil hudo telesno poškodbo (orbitomaksilozigomatični zlom na levi strani obraza) oškodovancu – tožniku (kazenska sodba Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. Kn 66/05 z dne 18.05.2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Kp 493/06 z dne 19.01.2006). Po določbi 14. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP je pravdno sodišče vezano na kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti tožilca.

7.

Drugotoženec in tretjetoženka tekom pravde nista prerekala in zanikala zatrjevanja tožeče stranke, da je prvotoženec tožniku škodo povzročil zaradi zanemarjanja vzgoje po roditeljih. Ker navedeno zatrjevano dejstvo ni bilo zanikano, se šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP).

8.

Pritožbena izvajanja drugotoženca in tretjetoženke (oče in mati prvotoženca), da nista odškodninsko odgovorna za ravnanje svojega sina (prvotoženec), ker je ta v času vložitve tožbe (in tako tudi tekom pravde) bil že polnoleten, niso utemeljena. V določbi četrtega odstavka 142. člena OZ je uzakonjena krivdna odgovornost staršev za ravnanje otroka od dopolnjenega sedmega leta do otrokove polnoletnosti. Odškodninska odgovornost staršev za otroka je po citirani določbi v povezavi z drugim odstavkom 4. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR vezana na čas povzročitve škodnega dogodka, ker staršem do polnoletnosti otroka pripada roditeljska pravica (drugi odstavek 4. člena ZZZDR). Roditeljska pravica je namreč med drugim pravica in dolžnost staršev, da poskrbijo za skladen osebnostni razvoj otroka. Skrb, ki je staršem naložena, je pazljivost in vzgoja, pri čemer se v sodni praksi krivdna odgovornost staršev praviloma izkazuje v zanemarjanju vzgoje. Skratka, starši so v okviru roditeljske pravice odgovorni za ravnanje svojega mladoletnega otroka, s katerim ta povzroča škodo, vse do njegove polnoletnosti. Odgovornost staršev za škodo je krivda, pri čemer se krivda staršev domneva (četrti odstavek 142. člena OZ). Škodna odgovornost staršev je solidarna poleg delikta odgovornega otroka (143. člen OZ). V danem primeru ni sporno, da je prvotožnik kot starejši mladoletnik s kaznivim dejanjem povzročil nepremoženjsko škodo tožniku in zato drugotoženec in tretjetoženka za ravnanje svojega mladoletnega otroka (starejši mladoletnik) odškodninsko odgovarjata v skladu z drugim odstavkom 142. in 143. člena OZ, ne glede na to, da je prvotoženec kmalu po povzročitvi škodnega dogodka postal polnoleten. Nasprotna pritožbena izvajanja, da starša iz razloga, ker je prvotoženec sedaj že polnoletna oseba, nista odškodninsko odgovorna, pa so neutemeljena.

9.

Delno je pritrditi pritožbenim izvajanjem prvotoženca in drugotoženca ter tretjetoženke, da je prvostopno sodišče v posledici nepravilne uporabe materialnega prava (179. člen in 182. člen OZ) tožniku z zneskom 18.000,00 EUR prisodilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Prvostopno sodišče je sicer popolno in pravilno ugotovilo vse okoliščine, vplivne na odmero odškodnine za prestane telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženost ter prestanega strahu (stran 3, 4 in 5 prvostopne sodbe), vendar je po presoji pritožbenega sodišča (na kar utemeljeno opozarjata tudi pritožbi) za telesne bolečine, skaženost in prestani strah odmerilo previsoko denarno odškodnino. Pravilna uporaba materialnega prava (179. člen in 182. člen OZ) po presoji pritožbenega sodišča narekuje odmero odškodnine za prestane telesne bolečine v znesku 4.000,00 EUR, ne pa 8.000,00 EUR, kot jo je odmerilo prvostopno sodišče, za skaženost v znesku 1.000,00 EUR, ne pa 2.500,00 EUR, kot jo je odmerilo prvostopno sodišče in za prestani strah tudi 1.000,00 EUR, ne pa 2.500,00 EUR, kot jo je odmerilo prvostopno sodišče. Odmera odškodnine v znesku 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je materialnopravno pravilna. Po spremenjeni prvostopni sodbi je tako tožniku, ki je bil v času škodnega dogodka star 38 let, in ki je v poškodbi utrpel zlom obrazne kosti levo, z močno oteklostjo levega očesa ter odrgninami na hrbtu in nosu, zaradi česar je bil potreben operativen poseg zaradi izravnave obrazne kosti, prisojena odškodnina v skupnem znesku 11.000,00 EUR. Tako prisojena odškodnina je v skladu s 179. členom in 182. členom OZ ter v skladu z načelom individualizacije pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ter obstoječo sodno prakso za podobne primere.

10.

Po spremenjeni prvostopni sodbi pravdni uspeh tožeče stranke znaša 44 %, tožene stranke pa 56 % in je tako tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti za 391,40 EUR že po sodišču prve stopnje pravilno priznanih pravdnih stroškov tožeče in tožene stranke.

11.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka, je o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen in 5. alinea 358. člena ZPP).

12.

Pritožbeni uspeh tožene stranke je 39 % in je tako tožeča stranka dolžna toženi stranki od priznanih 1.203,00 EUR povrniti za 469,00 EUR pritožbenih stroškov. Zamudnih obresti od pritožbenih stroškov tožeča stranka ni priglasila.