Jedro

Vrhovno sodišče v fazi, ko odloča o zakonitosti pripora, ne presoja, ali obdolženčevo ravnanje pomeni toliko kaznivih dejanj, kot je zatrjevano v obtožnici, ali pa gre zgolj za eno (nadaljevano) kaznivo dejanje.

Tožilčevo dovoljenje za začasen odlog odvzema prostosti osumljeni osebi po 159. členu ZKP ne pomeni avtomatično, da odreditev pripora zoper takega obdolženca ni mogoča, ker da pripor ni neogibno potreben za varnost ljudi.

Ugotovitev, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi, izključuje uporabo milejših ukrepov za odpravo ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega N.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom z dne 29.7.2004 na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega N.M. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor še po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom pritožbi obdolženega N.M. in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper navedeni pravnomočni sklep obdolženčeva zagovornica iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je pravna opredelitev dejanj v napadenem sklepu napačna, saj da je v obtožbi opisano obdolženčevo ravnanje mogoče opredeliti le kot eno nadaljevano kaznivo dejanje. Pri obdolženemu N.M. po mnenju vložnice ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, podaljšanje pripora pa tudi ni neogibno potrebno za varnost ljudi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi, podrejeno pa ukrep pripora na podlagi 199.a člena ZKP nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo obdolženčeve zagovornice za varstvo zakonitosti, podanem na 1. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica niti ne zatrjuje, da ni podan utemeljen sum kot temeljni pogoj za odreditev in podaljšanje pripora, da je obdolženi N.M. storil opisana dejanja, marveč da obtožba očita obdolžencu storitev treh kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. in 2. odstavku 311. člena v zvezi s 25. členom KZ in poskus enakega kaznivega dejanja, torej tudi v zvezi z 22. členom KZ, čeprav je mogoče obdolžencu očitati le storitev enega kaznivega dejanja v nadaljevanju. Obdolženčeva ravnanja opisana pod točkami 8, 9, 10 in 11 obtožnice Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve z dne 28.7.2004 vsebujejo vse zakonske znake kaznivega dejanja po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. v zvezi s 25. členom, v prvem primeru tudi še v zvezi z 22. členom KZ. Vrhovno sodišče v tej fazi, ko odloča o zakonitosti pripora, ne presoja, ali obdolženčevo ravnanje pomeni toliko kaznivih dejanj, kot je zatrjevano v obtožnici ali gre zgolj za eno kaznivo dejanje. Pri odločanju o priporu to vprašanje niti ni pomembno, saj vsako od dejanj, ki naj bi jih storil obdolženec, vsebuje zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, kriminalna količina pa je v obeh primerih enaka.

Sodišče je sklepanje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti v pravnomočni odločbi oprlo na ugotovitve, da naj bi bil obdolženi N.M. vključen v združbo, ki se je iz koristoljubnosti ukvarjala s prepovedanim spravljanjem tujih državljanov čez državno mejo. V okviru združbe naj bi bile naloge natančno porazdeljene in določena vloga vsakega od sodelujočih, pri čemer naj bi člani oziroma organizatorji delovali tudi na hrvaški strani. Obdolženčeva večja pripravljenost in odločenost za izvrševanje kaznivih dejanj se po oceni sodišča kaže tudi v tem, da naj bi storil štiri kazniva dejanja, od katerih naj bi eno ostalo pri poskusu. Sodišče je tudi zaključilo, da je pri obdolženemu N.M. ponovitvena nevarnost podana kljub temu, da je po lastnih navedbah zaposlen, ker da dohodek in njegove gmotne razmere niso take, da bi bilo na podlagi njih mogoče sklepati, da dejanj ni storil zaradi zagotavljanja sredstev za preživljanje. Tudi po oceni Vrhovnega sodišču sklepu v napadeni pravnomočni odločbi, da navedene okoliščine kažejo na realno nevarnost, da bo obdolženec v primeru odprave pripora ponovil istovrstno kaznivo dejanje, ni mogoče odreči razumne presoje.

Z navedbami v zahtevi, da naj bi od storitve zadnjega dejanje do obdolženčeve aretacije preteklo več mesecev in da v tem času ni storil nobenega kaznivega dejanja, kar da kaže, da pri njem priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan, obdolženčeva zagovornica ponuja lastno dokazno presojo in na ta način uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja tudi za drugačno vrednotenje dejstva o obdolženčevi zaposlitvi od tistega v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ter vplivu te okoliščine na presojo obstoja ponovitvene nevarnosti. V nasprotju z ugotovitvijo v napadenem pravnomočnem sklepu vložnica navaja, da si obdolženec sredstva, potrebna za življenje, služi z lastnim delom in ne z izvrševanjem kaznivih dejanj. Tudi s temi navedbami zahteva uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Obdolženčevi zagovornici ni mogoče pritrditi, da podaljšanje pripora zoper obdolženega N.M. ni neogibno potrebno za varnost ljudi, ker da ni podana sorazmernost med ogrožanjem varnosti in obdolženčevo ustavno pravico do svobode. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo, da naj bi združba, v katere sestavi je bil tudi N.M., opravljala prevoze tudi z neprimernimi in prenatrpanimi prevoznimi sredstvi (tovornimi vozili), ki upoštevajoč relativno dolge relacije, na katerih so vožnje potekale, niso zagotavljali potrebne varnosti prevažanih oseb in tako ogrožali življenje in zdravje prebežnikov. Vložnica se v zahtevi sklicuje le na tiste prevoze, pri katerih naj bi sodeloval obdolženi N.M., ko naj bi šlo za manjše število ljudi in več vozil, ne pa tudi tistega navedenega pod točko 8 obtožbe, ki zadeva prevoz 18 tujih državljanov v tovornem delu kombiniranega vozila. Ravno okoliščine slednjega primera utemeljujejo sklepanje, da je bila varnost ljudi ogrožena in da bi bila ta varovana dobrina s ponovitvijo tovrstnega kaznivega dejanja ogrožena.

Nevarnosti za življenje in zdravje tretjih oseb, kot ga opredeljuje 159. člen ZKP, ni mogoče v celoti enačiti z varnostjo ljudi, kot jo opredeljuje 20. člen ustave oziroma 2. odstavek 202. člena ZKP, saj se ta pravna standarda ne prekrivata v celoti. Varnost je lahko ogrožena ne le z napadom na življenje in zdravje ljudi pač pa tudi z nekaterimi oblikami napada na njihovo premoženje. Dovoljenje odložitve odvzema prostosti osumljencem poda na obrazložen predlog policije pristojni državni tožilec. Presojo o tem, ali je podana neogibnost pripora za varnost ljudi, kot pogoj za njegovo odreditev oziroma podaljšanje, pa opravi sodišče. Pri tem ni vezano na presojo državnega tožilca, sprejeto na podlagi 159. člena ZKP, pač pa neogibnost pripora ocenjuje glede na okoliščine v času odločanja. Te pa praviloma v obeh navedenih procesnih položajih niso enake. Zato razlagi, ki jo ponuja zahteva, da navedeno tožilčevo dovoljenje avtomatično pomeni, da odreditev pripora zoper takega obdolženca ni mogoča, ker pripor ni neogibno potreben za varnost ljudi in da je drugačna uporaba teh določb predpisov arbitrarna, ni mogoče pritrditi.

Kolikor pa vložnica navaja, da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni obrazložilo, zakaj ocenjuje, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, tudi nima prav. Glede tega vprašanja je sodišče zavzelo stališče že s tem, da je ugotovilo, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi. Ugotovitev obstoja tega pogoja po naravi stvari namreč izključuje uporabo milejših ukrepov za odpravo ponovitvene nevarnosti.

Ostale navedbe v zahtevi (glede uporabe trdilne namesto pogojne oblike pri navajanju nekaterih dejstev, o prizadetosti obdolženčeve žene in sina ter nauku, ki ga v zvezi s tem podaja pritožbeno sodišče) pa po vsebini tudi niso take, da bi lahko kakorkoli omajale zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicuje zagovornica obdolženega N.M., niso podane, zahtevo pa je vložila tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.