Up-77/00

11. 7. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe gospodarske družbe A. - A., d.o.o., Ž., na seji senata dne 11. julija 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. - A., d.o.o., zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 59/99 z dne 23. 12. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 553/98 z dne 1. 12. 1998 ter sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VIII Pg 277/96 z dne 12. 11. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.V pravdnem postopku pritožnik ni uspel z zahtevkom za plačilo odškodnine v zvezi z nezakonitim delom državnih organov. Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku ugotovilo, da ravnanje državnih organov, ki so tožnikovemu konkurentu odobrili pogodbo o tujem vlaganju in ga oprostili plačila carine, ni bilo protipravno, sicer pa tudi ni bila izkazana vzročna zveza med domnevnim protipravnim ravnanjem in nastankom škode.

2.V ustavni pritožbi navaja, da Vrhovno sodišče ne bi smelo samostojno odločiti, da zvezni zakon o tujih vlaganjih nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije. Meni, da bi moralo postopek prekiniti in zadevo predložiti ustavnemu sodišču, ker pa tega ni storilo, naj bi bila kršena določba 156. člena Ustave. Meni, da bi tudi morebitna razveljavitev zakona lahko učinkovala zgolj za naprej, s svojim ravnanjem pa naj bi Vrhovno sodišče retroaktivno razveljavilo zakon, kar naj bi nasprotovalo določbi 155. člena Ustave, obenem pa tudi pravici do pravne gotovosti, ki izhaja iz načel pravne države po 2. členu Ustave.

Meni tudi, da je nezakonito stališče sodišča, da gre lahko za tuje vlaganje, ki utemeljuje carinske olajšave, tudi v primeru, ko vložena sredstva ne postanejo del osnovnega kapitala domače družbe. Zaradi nezakonite odločitve sodišč naj bi bila kršena pritožnikova pravica do povračila škode po 26. členu Ustave, pravica do poštenega sojenja po 22. členu Ustave in pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tudi v okviru zatrjevane kršitve 26. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do povračila škode, ki stranki nastane zaradi nezakonitega ravnanja državnih organov, Ustavno sodišče zato izpodbijane sodbe ne preizkusi v smislu instančne presoje v pravdnem postopku, pač pa bi sodbo, s katero je bil odškodninski zahtevek proti državi zavrnjen, lahko razveljavilo le v primeru, če bi ugotovilo, da je sodišče to odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika obravnavane ustavne pravice nesprejemljivo. Takšnih kršitev pa v izpodbijani sodbi ni. Niti stališče, da ravnanje državnega organa ni protipravno, če ta ni upošteval določbe zveznega zakona, ki je v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije, niti stališče, da domačih pravnih oseb ni dopustno medsebojno diskriminirati glede na državno pripadnost družbenikov, niti stališče, da za tuje vlaganje v skladu s tedaj veljavnim zakonom ni nujno, da uvožena sredstva postanejo del osnovnega kapitala domačega podjetja, z vidika pravice iz 26. člena Ustave ne morejo biti sporna. Prav tako jim ni mogoče očitati, da so očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve ter s tem arbitrarna oziroma samovoljna, kar bi lahko utemeljilo očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Sicer pa velja dodati, da odgovornosti države v zvezi z morebitnimi napačnimi odločitvami sodišč in upravnih organov ni mogoče pojmovati tako široko, da bi že vsaka, v smislu instančne presoje ugotovljena nepravilnost odločbe državnega organa, izkazovala protipravnost ravnanja in s tem temelj za odškodninski zahtevek po 26. členu Ustave.

4.Z domnevno nezakonitostjo vsebinske odločitve sodišč tudi ni mogoče utemeljevati zatrjevanih kršitev pravice do poštenega sojenja po 22. členu Ustave in pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave. V zvezi z navedenima pravicama Ustavno sodišče ne preizkuša pravilnosti vsebinske odločitve sodišč, pač pa le vprašanje, ali so bile v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave. Tovrstnih kršitev pa pritožnik ne izkaže.

5.Iz zgoraj navedene ustavne omejitve, da Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe presoja le kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa sledi še nadaljnja ugotovitev, da tudi morebitna neskladnost sodne odločbe s kakšno ustavno določbo sama po sebi še ne utemeljuje ustavne pritožbe. Treba je namreč upoštevati, da se ne nanašajo vse ustavne določbe na človekove pravice in temeljne svoboščine. Le kršitve tistih ustavnih določb, ki vsebujejo kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine, lahko utemeljijo ustavno pritožbo. Ker ne gre za ustavne določbe, ki bi urejale kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine, za odločitev Ustavnega sodišča v postopku ustavne pritožbe ne morejo biti relevantne trditve pritožnika, da naj bi sodišča kršila 156. člen Ustave (glede vprašanja, kako mora ravnati sodišče, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, v nasprotju z Ustavo) in 155. člen Ustave (o prepovedi retroaktivnosti zakonov). Iz istega razloga ustavne pritožbe zoper civilne sodne odločbe tudi ni mogoče utemeljevati z domnevnimi kršitvami načel pravne države po 2. členu Ustave.

Isto velja tudi za očitek, da sodišče ne bi smelo presojati, ali nek nekdanji zvezni zakon nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije, češ da naj bi smelo o tem vprašanju odločati le Ustavno sodišče.

6.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude in člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam- Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude