Jedro

Kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja po 257. členu KZ-1 in nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1, na kateri se sklicuje tožnica, je mogoče storiti le z naklepom, tega pa tožnica ni izkazala niti zatrjevala in s tem tudi ni izkazala obstoja ničnostnega razloga po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici (v nadaljevanju tožena stranka) je z odločbo, opr. št. Bpp 616/2005, Bpp 10/2011 z dne 8. 1. 2018 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), v I. točki izreka kot neutemeljen zavrnilo predlog A.A. (v nadaljevanju tožnica) za ugotovitev ničnosti sklepa, opr. št. Bpp 616/2005, Bpp 10/2011 z dne 9. 9. 2016 (v nadaljevanju sklep z dne 9. 9. 2016), njen predlog za obnovo postopka v zvezi s tem sklepom pa v II. točki izreka zavrglo.

2. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema vsebino tožničinega predloga in vsebino sklepa z dne 9. 9. 2016. S tem sklepom je bilo ugotovljeno, da je tožnica dne 28. 10. 2015 s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. P 373/2006 od nasprotne pravdne stranke kot pobot njenih obveznosti prejela sredstva v višini 11.066,42 EUR, zaradi česar ji je bilo naloženo, da sredstva, izplačana iz naslova nudene brezplačne pravne pomoči na podlagi odločb v zadevah opr. št. Bpp 616/2005 in Bpp 10/2011 v višini 3.184,87 EUR, vrne v 15. mesečnih obrokih, pri čemer višina prvih treh znaša 50,00 EUR, nadaljnjih dvanajst pa 252,90 EUR, oziroma 252,97 EUR, določeno pa je bilo tudi, da v primeru zamude pri plačilu posameznega obroka zapade v plačilo celotni znesek, obenem pa nastane tudi obveznost plačila zamudnih obresti. Sklep z dne 9. 9. 2016 je postal pravnomočen dne 27. 10. 2016 in izvršljiv dne 1. 10. 2016, saj tožnica ni poravnala zapadlih obveznosti.

3. Tožnica predlog za ugotovitev ničnosti sklepa z dne 9. 9. 2016 ali obnovo postopka utemeljuje s štirimi razlogi: z nepravilno uporabo materialnega prava iz 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP); s kaznivim dejanjem zlorabe uradnega položaja, ki naj bi ga z izvršitvijo sklepa storilo sodišče; in s tem kršilo njene človekove pravice iz 18., 34. in 22. člena Ustave RS; ter z bistveno kršitvijo pravil postopka, saj naj ji ne bi bila dana možnost izjave o okoliščini, ki je pomembna za odločitev, to je o prejemu zneska dosojenega v pravdi, torej s kršitvijo kontradiktornosti iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

4. Tožena stranka se najprej opredeljuje do tožničinega predloga za obnovo postopka ter v zvezi s tem citira določbe 260., 265., 267. in 271. člena ZUP. Poudarja, da je obnova postopka izredno pravno sredstvo, obnovitveni razlogi pa so v 260. členu ZUP določeni taksativno. Prvi trije razlogi, s katerimi tožnica opredeljuje svoj predlog (navedeni v prejšnjem odstavku) niso obnovitveni razlogi. Napačna uporaba materialnega prava ni obnovitveni razlog po 260. členu ZUP, prav tako tudi ni zatrjevano kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja, pač pa je kaznivo dejanje obnovitveni razlog le, če je odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo dejanje po zakonu. Tožnica predlogu tudi ni priložila pravnomočne sodbe, ki bi dokazovala njene trditve o storitvi kaznivega dejanja. Prav tako se ne more sklicevati na kršitev udeležbe v postopku, oziroma kršitev pravice do izjave, saj je ta predlog podala prepozno. Tožnici je bil namreč sklep z dne 9. 9. 2016 vročen dne 26. 9. 2016, dodatno pa je zaprosila še za njegov preslikan prepis ter ga dne 4. 5. 2017 tudi prejela. Tožničino navajanje, da se je z obnovitvenimi razlogi seznanila šele dne 17. 11. 2017, je zato za uveljavljanje obnovitvenega razloga kršitve udeležbe v postopku irelevantno. Ker je torej predlog za obnovo postopka prepozen, oziroma tožnica z njim ne uveljavlja obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP, ga je tožena stranka zavrgla.

5. V nadaljevanju izpodbijane odločbe se tožena stranka opredeljuje še do tožničinega predloga za izrek ničnosti sklepa z dne 9. 9. 2016. Uvodoma citira določbi 279. in 280. člena ZUP ter pojasnjuje, da je izrek ničnosti izredno pravno sredstvo, namenjeno sankcioniranju le najhujših kršitev procesnega in materialnega prava. Tožničina trditev, da ji pred izdajo sklepa z dne 9. 9. 2016 ni bila dana možnost izjave v zvezi z izplačilom zneska 3.184,87 EUR, ne pomeni ničnostnega razloga iz 279. člena ZUP, pač pa je to razlog za vložitev tožbe v upravnem sporu. Enako to velja za zatrjevano nepravilno uporabo materialnega prava iz 48. člena ZBPP. Tudi pavšalno zatrjevanje kršitve človekovih pravic iz Ustave RS ni ničnostni razlog po 279. členu ZUP. Postopek ugotavljanja ali je odločitev nična, namreč ni namenjen preizkusu pravilne uporabe materialnega prava, pač pa so temu namenjena druga pravna sredstva. Tožnica v svojem predlogu niti ne navaja, katere zakonske določbe naj bi utemeljevale izrek ničnosti zaradi zatrjevane kršitve 48. člena ZBPP niti tega ne ugotavlja tožena stranka po uradni dolžnosti. Enako ni mogoče slediti tožničini trditvi, da bo z izvršitvijo sklepa z dne 9. 9. 2016 povzročeno kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali nevestnega dela v službi, saj to ni ničnosti razlog. Nenazadnje, njeno navajanje, da naj bi ji bila s sklepom z dne 9. 9. 2016 namerno povzročena škoda, z ničemer ne utemeljuje niti ne konkretizira naklepa. Ta bi bil izkazan, kolikor bi bila odločitev že na prvi pogled očitno napačna in bi zasledovala zgolj cilj oškodovati tožnico. Dejstvo pa je, da že sam ZBPP izključuje možnost, da bi tistemu, ki mu je bila taka pomoč dodeljena, z vračilom brezplačne pravne pomoči nastala škoda, medtem ko vrnitev sredstev ni vezana na finančno stanje ali plačilno zmožnost upravičenca do brezplačne pravne pomoči, pač pa na premoženje, ki ga ta pridobi v postopku. V tožničinem primeru se je ugotovilo, da je tožnica s pobotom pridobila sredstva in bi bilo, zgolj zato, ker ni prišlo do nakazila, nevzdržno šteti, da je prosta vračilne obveznosti po 48. členu ZBPP, saj je s pobotom pridobila premoženjsko korist. Zadevi opr. št. II U 374/2015 in II U 245/2014, na kateri se sklicuje tožnica, nista primera, ki bi bila primerljiva obravnavanemu primeru. V teh dveh primerih je namreč šlo za mladoletna upravičenca, brez sredstev za preživljanje, oba sta pridobila solastninske deleže, postopka pa sta trajala sorazmerno dolgo zaradi razlogov na strani Republike Slovenije.

6. Tožnica prejema 400 EUR prihodka in nima likvidnega premoženja, vendar pa to ne pomeni, da vračilo zneska brezplačne pravne pomoči posega v njeno pravico iz 18. člena Ustave RS. Po ustaljeni sodni praksi upravnega sodišča namreč vračilna dolžnost po 48. členu ZBPP ni utemeljena na finančnem stanju upravičenca, pač pa na premoženju, ki ga ta pridobi v postopku, za katerega mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Kljub temu pa je sodišče v sklepu z dne 9. 9. 2016 upoštevalo tudi tožničino socialno stanje in ji omogočilo obročno plačilo, vendar pa se tožnica izmika vsakršnemu poplačilu obveznosti in ni poravnala niti obrokov po 50,00 EUR. V pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Tolminu opr. št. P 30/2016 pa je tudi sicer povedala, da poleg mesečnih 400,00 EUR prihodkov že od avgusta 2016 dalje prejema vsak mesec na roke še 300,00 EUR od svojega sina. Tožena stranka še ugotavlja, da tožnica zoper sklep z dne 9. 9. 2016 ni vložila nobenega pravnega sredstva, njen predlog za izrek ničnosti pa ne vsebuje nobenega od razlogov iz 279. člena ZUP in ga je zato zavrnila.

7. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, da sklep z dne 9. 9. 2016 ugotovi za ničnega, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter dovoli obnovo postopka. Uvodoma povzema vsebino ključnih poudarkov iz izpodbijane odločbe ter navaja, da jih prereka in da je bil njen predlog za izrek ničnosti odločbe neutemeljeno zavrnjen, oziroma predlog za obnovo postopka neutemeljeno zavržen. Poudarja, da ji znesek 3.184,87 EUR iz zadeve Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. P 373/2006 ter s tem povezane izvršilne zadeve ni bil nikoli izplačan. Tožena stranka trdi, da je prišlo do veljavnega materialnega pobota, ki pa ga sama ni mogla preprečiti, saj ga je njen upnik uveljavljal v izvršbi. Ker ji torej prej navedeni znesek ni bil izplačan, meni, da niso izpolnjeni pogoji iz 48. člena ZBPP za vračilo tega zneska. Tretji odstavek te zakonske določbe jasno določa, da bi bila dolžna vrniti le toliko kolikor bi dejansko prejela. Tožena stranka je torej napačno uporabila materialno pravo, pri tem pa tudi ni upoštevala, da prejema mesečne dohodke le v višini 400,00 EUR in da ta znesek ne zadostuje za njeno preživljanje. Iz tega razloga ne more slediti naloženim obrokom plačila v znesku 252,90 EUR, odločitev tožene stranke, ki to od nje zahteva, pa je v nasprotju s sodno prakso, konkretno v zadevah opr. št. II U 374/2015 in II U 245/2014, do katerih se ni niti opredelila.

8. Tožena stranka spregleda, da zneska 3.184,87 EUR ni prejela in od nje zahteva vračilo nečesa, česar ni dobila, s čimer ne spoštuje človekovih pravic, ki so zavarovane z 18., 34. in 22. členom Ustave RS. Na tej podlagi je tudi zahtevala, da se sklep z dne 9. 9. 2016 izreče za ničnega. Kolikor bi zneske posameznega obroka poravnala, ne bi imela sredstev za svoje preživljanje in preživljanje družinskih članov. Zato trdi, da bo z izvršitvijo sklepa z dne 9. 9. 2016 storjeno kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali nevestnega dela v službi, saj ji bo s tem nastala škoda in bo poseženo v njene človekove pravice, ki so ji zagotovljene z Ustavo RS. Kršena bo namreč njena pravica do prepovedi ponižujočega, oziroma nečloveškega ravnanja v smislu minimalnih socialnih pogojev za preživljanje, kot tudi njena pravica do osebnega dostojanstva. Do vsega tega bo prišlo zaradi napačne uporabe materialnega prava iz 48. člena ZBPP, ki bi ga morala tožena stranka razlagati na podlagi določb Ustave RS in v skladu z uveljavljeno sodno prakso, na katero se je sklicevala.

9. Tožena stranka se torej neutemeljeno sklicuje, da napačna uporaba materialnega prava ne pomeni kaznivega dejanja in da ne posega v človekove pravice. Neutemeljen je tudi njen zaključek, da mora biti izkazan naklep za storitev kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja, ki ima za posledico nastanek škode, saj je stališče Upravnega sodišča RS v zadevi opr. št. III U 426/2010 temu nasprotno. Na tej podlagi zato trdi, da bi izvršitev sklepa z dne 9. 9. 2016 imela za posledico dejanje, ki je z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje, saj iz sodne prakse ne izhaja, da bi moralo biti storjeno z naklepom.

10. Glede odločitve tožene stranke, da njen predlog za obnovo postopka zavrže, navaja, da je šele dne 17. 11. 2017 pri pisanju pritožbe v zvezi s pravdno zadevo opr. št. P 30/2016 Okrajnega sodišča v Tolminu izvedela, da je bil sklep za vračilo zneska 3.148,87 EUR izdan v nasprotju s tretjim odstavkom 48. člena ZBPP in takrat tudi izvedela na sodno prakso Upravnega sodišča RS, na katero se sedaj sklicuje. To pa pomeni, da je njen predlog za obnovo postopka pravočasen. V nadaljevanju strnjeno ponavlja svoje dosedanje navedbe ter še dodaja, da je bil sklep z dne 9. 9. 2016 izdan v nasprotju z 8. in 9. členom ZUP, saj ji ni bila dana možnost, da bi se izjavila o svojih stališčih.

11. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa v obrazložitvi odločitve obširno in argumentirano utemeljila. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje, da bi se izognilo ponavljanju, sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožničinimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

14. Predmet obravnave v tem upravnem sporu je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka zavrnila tožničin predlog za ugotovitev ničnosti sklepa z dne 9. 9. 2016 in zavrgla predlog za obnovo postopka v zvezi s tem sklepom. Sodišče zato ni presojalo ali je bila odločitev v sklepu z dne 9. 9. 2016, zoper katerega tožnica ni sprožila upravnega spora in je postal pravnomočen dne 27. 10. 2016, vsebinsko pravilna ali ne, pač pa presojalo pravilnost odločitve tožene stranke o predlogu tožnice za izrek ničnosti tega sklepa, oziroma za obnovo postopka.

15. Sodišče soglaša s toženo stranko, ki poudarja, da postopek ugotavljanja ali je odločitev nična ali ne, ni namenjen preizkusu pravilne uporabe materialnega prava v zadevi, pač pa so temu namenjena druga redna in izredna pravna sredstva. ZUP namreč uvršča ničnost odločbe med izredna pravna sredstva in je namenjena sankcioniranju najhujših kršitev procesnega in materialnega prava, ki so v 279. členu taksativno naštete. Po tej določbi se za nično izreče odločba: 1) ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku; 2) ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu; 3) ki je sploh ni mogoče izvršiti; 4) ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila; 5) ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja; 6) v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. 16. Po določbi drugega odstavka 6. člena ZUS-1 v upravnem sporu v tožbi zoper akte, s katerimi je organ odločil o izrednem pravnem sredstvu zoper upravni akt, ni dopustno uveljavljati istih razlogov, iz katerih je stranka že vložila tožbo v upravnem sporu zoper sam upravni akt ali pa bi to lahko storila. V obravnavanem primeru tožnica sklepa z dne 9. 9. 2016 ni izpodbijala v upravnem sporu, četudi bi to lahko storila. To pomeni, da tožnica v predmetnem postopku, ko se presoja zakonitost odločbe, s katero je bil zavrnjen njen predlog za izrek ničnosti sklepa z dne 9. 9. 2016, ne more uveljavljati razlogov, ki bi jih lahko uveljavljala v tožbi zoper ta akt. Trdi namreč, da so bila v postopku izdaje tega akta kršena pravila postopka, in sicer kontradiktornost iz 9. člena ZUP, saj ji ni bila dana možnost, da bi se izjavila o okoliščini, ki je pomembna za odločitev, to je o prejemu zneska, za katerega se od nje zahteva, da ga vrne, trdi pa tudi, da je bilo v sklepu z dne 9. 9. 2016 nepravilno uporabljeno materialno pravo iz 48. člena ZBPP. Sodišče ugotavlja, da bi tožnica te razloge lahko uveljavljala v upravnem sporu, kolikor bi zoper sklep z dne 9. 9. 2016 vložila tožbo, pa tega ni storila. Ne glede na to, pa tudi sicer ti zatrjevani razlogi niso ničnostni razlogi po 279. členu ZUP, kar je tožena stranka v izpodbijani odločitvi tudi pravilno pojasnila.

17. Tožnica svojo trditev, da je sklep z dne 9. 9. 2016 ničen, utemeljuje tudi s tem, da navaja, da bo, kolikor bo prišlo do izvršitve sklepa z dne 9. 9. 2016, storjeno kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali nevestnega dela v službi, to pa zato, ker ji bo nastala materialna škoda in bo s tem poseženo v njene pravice iz 18., 34. in 22. člena Ustave RS. Sodišče soglaša s toženo stranko, ki v izpodbijanem sklepu pojasnjuje, da je kaznivo dejanje lahko storjeno le z naklepom ter da bi morala torej tožnica izkazati, da je bil sklep z dne 9. 9. 2016 izdan prav z namenom, da bi ji bila z izvršitvijo povzročena materialna škoda. Tožničina trditev, da naklep za storitev kaznivega dejanja ni potreben, ni utemeljena, niti je ne potrjuje sodna praksa, konkretno zadeva opr. št. III U 426/2010, na katero se sklicuje. V tej zadevi je namreč sodišče le opredelilo razliko med ničnostnima razlogoma po 2. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, medtem ko se do vprašanja naklepa ni opredeljevalo. Sodišče poudarja, da je kaznivo dejanje je le tisto protipravno dejanje, ki ga zakon določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake in kazen zanj, storilec pa mora tako dejanje stori z naklepom ali malomarnostjo (16. in 24. člen Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1). Kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja po 257. členu KZ-1 in nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1, na kateri se sklicuje tožnica, je mogoče storiti le z naklepom, tega pa tožnica ni izkazala niti zatrjevala in s tem tudi ni izkazala obstoja ničnostnega razloga po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

18. Četudi tožnica obstoja ničnostnega razloga po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni izkazala, ostali zatrjevani razlogi pa niso ničnostni razlogi, sodišče vendarle še dodaja, da tudi ni izkazala, da bi bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njene pravice iz 18., 34. in 22. člena Ustave RS. Trdi namreč, da bo s tem, ko bo morala izpolniti obveznost po sklepu z dne 9. 9. 2016, glede na višino njenih dohodkov (navaja sicer, da prejema le 400,00 EUR, četudi tožena stranka ugotavlja, da je v zadevi Okrajnega sodišča v Tolminu izjavila, da poleg tega prejema še po 300,00 EUR na roko od svojega sina, čemur v tožbi ne oporeka), izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, saj ji ne bo preostalo dovolj sredstev za preživljanje (18. člen Ustave RS) in da ji bo s tem kršena tudi pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS). Sodišče temu ne sledi in se v celoti pridružuje ugotovitvam tožene stranke glede obveznosti in zmožnosti tožnice za poravnavo nastale obveznosti. Nesporno sicer je, da tožnica zneska 3.184,87 EUR, kot ga mora povrniti za prejeto brezplačno pravno pomoč, ni prejela izplačanega na račun, vendar pa je dejstvo, da je v pravdni zadevi, ki se je vodila pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici pod opr. št. P 373/2006, prejela sredstva v višini 11.066,43 EUR in da so bile s temi sredstvi pobotane njene obveznosti do druge stranke v postopku. Tožena stranka je pravilno pojasnila, da vrnitev sredstev ni vezana na finančno stanje ali plačilno sposobnost upravičenca do brezplačne pravne pomoči, pač pa na dejstvo premoženja, ki ga upravičenec v postopku prejme. Nobenega dvoma ni, da je tako premoženje tudi znesek, ki je bil dosojen tožnici in se je uporabil za pobot njenih obveznosti. ZBPP ne loči med različnimi oblikami premoženja, temu pa sledi tudi sodna praksa, ki jo je tožena stranka obširno opisala (8. stran izpodbijane odločbe). Iz tega razloga zato tudi tožničino sklicevanje na kršitev pravice do enakosti v postopku iz 22. člena Ustave RS ni utemeljeno. V zadevah opr. št. II U 374/2015 in II U 245/2014, na kateri se sklicuje tožnica, gre za specifična primera, ki se od tožničinega povsem razlikujeta in tudi bistveno odstopata od preostale usklajene sodne prakse glede povračilne obveznosti v postopkih dodelitve brezplačne pravne pomoči. V teh dveh izjemnih primerih je namreč šlo za mladoletni osebi, brez vsakega premoženja ali dohodkov, prisojeni so jima bili solastninski deleži, ki so le težko vnovčljivi, postopki so bili dolgotrajni zaradi razlogov na strani države. Ker gre torej za okoliščine, ki so neprimerljive s tožničinimi, primera ne moreta biti podlaga za zaključek, da bila tožnica obravnavana v postopku drugače od drugih - ravno obratno, vsi preostali primeri, na katere se sklicuje tožena stranka in so tožničinemu primerljivi, kažejo na njeno enako obravnavo. Pri tem ni res, kar navaja tožnica, da se tožena stranka do sodb, ki ju izpostavlja, ni opredelila, saj je svoje stališče do tega pojasnila in utemeljila zakaj sodbi nista relevantni za tožničin primer (9. stran izpodbijane odločbe).

19. Sodišče pritrjuje tudi stališčem tožene stranke glede tožničinega predloga o obnovi postopka in soglaša z njegovim zavrženjem, pri čemer se, da bi se izognilo ponavljanju, v celoti sklicuje na navedbe tožene stranke (5. in 6. stran obrazložitve). Obnova postopka je, enako kot ugotavljanje ničnosti odločbe, izredno pravno sredstvo, obnovitveni razlogi pa so taksativno našteti v 260. členu ZUP. Tožnica se tudi v predlogu za obnovo postopka sklicuje na enake razloge kot v predlogu za ugotovitev ničnosti sklepa, in sicer na napačno uporabo materialnega prava iz 48. člena ZBPP, kršitev določb postopka, ker naj ne bi imela možnosti, da bi se izjavila o okoliščini, ki je v zadevi bistvena, to je glede tega ali ji je bil sporni znesek nakazan ali ne, poleg tega pa naj bi bilo s tem, če bo sklep z dne 9. 9. 2016 izvršen, storjeno kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja oziroma nevestnega dela v službi ter s tem poseženo v njene pravice iz 18., 34. in 22. člena Ustave RS. Sodišče soglaša s toženo stranko, da nobeden od teh navedenih razlogov ni obnovitveni razlog po 260. členu ZUP in je že to utemeljen razlog za zavrženje predloga za obnovo postopka. Prav tako soglaša tudi z njenim stališčem, da je, kolikor bi tožničino trditev, da ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, šteli za uveljavljanje obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP, tak predlog prepozen, saj ga ni uveljavljala v roku v mesecu dni od dneva, ko je izvedela, da ji je bila odločba izdana (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). Tožnica je namreč sklep z dne 9. 9. 2016 prejela že dne 26. 9. 2016, dne 4. 5. 2017 prejela še njegov preslikan prepis, zahtevo za obnovo postopka pa je vložila šele 8. 12. 2017. Ni torej pomembno njeno zatrjevanje, kdaj naj bi izvedela za ta obnovitveni razlog, pač pa pomembno, kdaj ji je bil sklep z dne 9. 9. 2016 vročen.

20. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Dokazi, ki jih je tožnica navedla v tožbi, se nanašajo na posamezne listine v upravnem spisu, pravna stališča, na katere se sklicuje, pa po naravi ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku.