Jedro

Tisti, ki izkaže za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. Če davčni organ oceni, da pravica navedene osebe, ki preprečuje izvršbo, ni verjetno izkazana, napoti to osebo, da v 8 dneh od vročitve sklepa pri sodišču vloži tožbo, da je davčna izvršba na predmet izvršbe nedopustna. V konkretnem primeru iz sklepa niso razvidni razlogi za takšno oceno, saj se davčni organ v obrazložitvi zgolj sklicuje na zakonske določbe, ne pojasni pa, zakaj in v čem ni upošteval (kot verjetnih) ugovornih razlogov tožeče stranke in listin, na katere se tožeča stranka v ugovoru sklicuje. Tega tožena stranka tudi ni popravila na naroku, ki ga je razpisalo sodišče. Tožeča stranka ima tako prav, ko navaja, da pravilnosti narejene ocene in s tem vsebinske pravilnosti izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti in da je zato podana bistvena kršitev pravil postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 4295-199/11-16-08-3121-10 z dne 2. 1. 2014 se odpravi in zadeva vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 385,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Pristojni davčni organ je z izpodbijanim sklepom v zadevi davčne izvršbe na premičnine dolžnika A.A. odločil, da se ugovor tretje osebe B.B. – tožnice zoper sklep o davčni izvršbi na premičnine zavrne (1. točka izreka), ter hkrati napotil tožnico kot vložnico ugovora, da v roku 8 dni od vročitve sklepa vloži pri sodišču tožbo zoper davčni organ za vložitev (pravilno: ugotovitev) lastninske pravice na zarubljenih premičninah, to je na osebnih vozilih Mercedes Benz S, Ferrari in Mercedes Benz ML, z izklicno vrednostjo 35 000,00 EUR, 95 000,00 EUR in 27 000,00 EUR (2. točka izreka). V 2. točki izreka je navedeno še, da se postopek izvršbe do poteka osemdnevnega roka zadrži, nadaljuje pa se, kolikor tožnica v postavljenem roku ne predloži dokazila o vložitvi tožbe.

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bil zoper A.A. dne 9. 11. 2010 izdan sklep o davčni izvršbi in na tej podlagi opravljen rubež dolžnikovega premičnega premoženja. Iz obrazložitve izhaja še, da je tožnica zoper sklep vložila ugovor, v katerem navaja, da je kot zakonska partnerica lastnica zarubljenih premičnin do ½ in da je davčni organ na podlagi določb 158. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) njen ugovor zavrnil ter jo napotil na tožbo za ugotovitev lastninske pravice.

Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom ne strinja in predlaga, da sodišče odločbo (pravilno: sklep) odpravi, oziroma podrejeno, da ugotovi nezakonitost odločbe (pravilno: sklepa), toženi stranki pa naloži, da ji povrne stroške postopka.

Tožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je pravna podlaga izpodbijanega sklepa neustrezna, saj se izpodbijani sklep sklicuje na 158. člen ZDavP-2 v besedilu, ki je veljal pred spremembo, uvedeno z ZDavP-2G. Z dnem 1. 1. 2014 je namreč stopila v veljavo sprememba, ki bi jo tožena stranka glede na datum izdaje sklepa 2. 1. 2014 pri odločanju morala upoštevati. Zato je izrek sklepa napačen, saj se tožečo stranko z njim napoti na vložitev tožbe za ugotovitev lastninske pravice, medtem ko se po spremembi 158. člena ZDavP-2 stranko napoti na vložitev tožbe na ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

Tožena stranka pa je po navedbah v tožbi kršila tudi določbe ZUP in 22. člen Ustave oziroma pravico do enakega varstva pravic. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč ne izhaja, zakaj tožena stranka ocenjuje, da pravica, ki preprečuje izvršbo, ni verjetno izkazana. Izpodbijane odločbe (pravilno: sklepa) zato ni mogoče preizkusiti, kar je kršitev pravil postopka, posledično pa je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Dejansko stanje iz izpodbijanega sklepa sploh ni razvidno, niti ni razvidna njegova presoja, čeprav je tožeča stranka v postopku predložila vse dokaze in navedla vsa dejstva v zvezi z lastništvom na zarubljenih premičninah. Tožena stranka ni navedla, zakaj dokazil in navedb tožeče stranke ne šteje za verjetne in kaj so razlogi za to, da se tožečo stranko napoti na vložitev tožbe. Zgolj navedba členov zakona kot argument za odločitev ne zadošča. Tako tožena stranka ni upoštevala, da dolžnik A.A. ni izključni lastnik zarubljenih premičnin, ki so bile pridobljene v času zunajzakonske skupnosti (od leta 1999) in nato zakonske zveze (od leta 2008), kar vse je tožnica navedla že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in o tem predložila ustrezna dokazila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Na naroku za glavno obravnavo tožeča stranka vztraja pri razlogih tožbe in pri tožbenem predlogu. Tožena stranka, čeprav pravilno vabljena, na narok ni pristopila.

Tožba je utemeljena.

Po določbah 158. člena ZDavP-2 (ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi) lahko tisti, ki izkaže za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, vloži ugovor zoper sklep o izvršbi pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. Če davčni organ oceni, da pravica navedene osebe, ki preprečuje izvršbo, ni verjetno izkazana, napoti to osebo, da v 8 dneh od vročitve sklepa pri sodišču vloži tožbo, da je davčna izvršba na predmet izvršbe nedopustna.

V konkretnem primeru je bila tožeča stranka napotena na pravdo po tem, ko je davčni organ ocenil verjetnost zatrjevane pravice, kot to dovolj jasno sledi iz izpodbijanega sklepa. Niso pa iz sklepa razvidni razlogi za takšno oceno, saj se davčni organ v obrazložitvi zgolj sklicuje na citirane zakonske določbe, ne pojasni pa, zakaj in v čem ni upošteval (kot verjetnih) ugovornih razlogov tožeče stranke in listin, na katere se tožeča stranka v ugovoru sklicuje. Tega tožena stranka tudi ne popravi na naroku, ki ga je razpisalo sodišče. To pa pomeni, da ima tožeča stranka prav, ko navaja, da pravilnosti narejene ocene in s tem vsebinske pravilnosti izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti in da je zato podana bistvena kršitev pravil postopka. Prav pa ima tudi, ko navaja, da izpodbijani sklep temelji na neveljavnem zakonskem besedilu. S 1. 1. 2014 in torej dan pred izdajo sklepa (2. 1. 2014) je namreč začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku (ZDavP-2G) in s tem spremenjena določba drugega odstavka 158. člena, po kateri se vložnika ugovora napoti na tožbo, „da je davčna izvršba na predmet izvršbe nedopustna“ in ne več na tožbo na „vložitev“ lastninske pravice, kot to sledi iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa.

Sodišče je zato sledilo tožbenemu predlogu in tožbi ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje pristojnemu organu.

O stroških postopka je odločeno na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).