Jedro

S postavitvijo izvedenca med državo (sodiščem) in izvedencem ni sklenjena pogodba o delu. Gre za posebno razmerje, ki nastane v pravdnem postopku in se o njem tudi odloča v tem postopku. Zato tožbeni zahtevek na plačilo izvedenine ne more biti utemeljen. Če sodišče pri odločanju o nagradi in stroških za izvedensko delo ne postopa po določbah ZPP, pa lahko nastane odškodninska odgovornost države.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki stroške za izvedensko delo, opravljeno v postopku pred delovnim sodiščem, v znesku 202.448,00 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti izvršilne stroške. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno spremembo ali razveljavitev. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva plačilo za izvedensko delo, opravljeno v postopku pred delovnim sodiščem. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo predvsem iz dveh razlogov. Postavilo se je na stališče, da je stroške za izvedensko delo dolžna plačati tožena stranka zato, ker je bil dokaz z izvedencem izveden po uradni dolžnosti, saj delodajalec v postopku pred delovnim sodiščem ni založil stroškov za izvedenca; izvedenec pa svoje delo opravi po pogodbi o delu, sklenjeni z državo (ker ga postavi sodišče kot državni organ) in ne s stranko v (pravdnem) postopku. Po prepričanju pritožbenega sodišča nobeno do navedenih stališč ni materialnopravno pravilno. Znesek, potreben za stroške za izvedbo dokaza, mora založiti ena od pravdnih strank (1. in 2. odst. 153. člena ZPP). Iz sredstev sodišča se vnaprej izplačajo stroški za izvedbo dokaza, izvedenega po uradni dolžnosti, samo, če gre za izvedbo dokaza za ugotovitev dejstev v zvezi z uporabo 3. odst. 3. člena ZPP, torej v zvezi z nedovoljenim razpolaganjem strank s tožbenim zahtevkom (4. odst. 154. člena ZPP). Glede na uspeh dokazovanja (ne morda uspeh v pravdi) pa nato sodišče odloči, ali naj te stroške plača ena stranka ali obe, ali pa naj se plačajo iz sredstev sodišča (4. odst. 154. člena ZPP). Ker v obravnavanem primeru ni trditve, da bi šlo za stroške, potrebne za ugotavljanje dejstev iz 3. odst. 3. člena ZPP, ni podlage za zahtevek tožeče stranke, naj jih plača tožena stranka - država. Država (sodišče) in izvedenec glede dela, ki ga mora opraviti izvedenec, ne skleneta pogodbe o delu in se glede vprašanja plačila določbe ZOR o pogodbi o delu ne morejo uporabljati - niti v materialnopravnem niti v procesnem pogledu. Izvedenca sodišče namreč določi (1. odst. 251. člena ZPP), mu da točno določeno nalogo (258. in 259. člen ZPP) ter določi tudi plačnika za njegov izvid in mnenje, kar je skoraj vedno ena od pravdnih strank (1. in 2. odst. 153. člena ZPP). Pri tem torej ni pogajanj in usklajevanja volje kot pri sklepanju pogodbe, plačnik za opravljeno delo pa skoraj nikoli ni naročnik. Zato o pogodbi o delu ne more biti govora. Gre za posebno razmerje, ki nastane v pravdnem postopku in se o njem tudi odloča v tem postopku. ZPP namreč v 250. členu in naslednjih točno določa postopek postavitve izvedenca ter obliko in način opravljanja izvedenstva. V 1. odst. 256. člena pa predpisuje, da pripadajo izvedencu za njegovo delo nagrada ter povrnitev določenih stroškov. Za obravnavano zadevo je pomembna predvsem določba 2. odst. 256. člena v zvezi s 3. odst. 249. člena ZPP. Tu je namreč predpisano, da se stroški in nagrada izvedencu odmerijo s sklepom, s katerim se odredi izplačilo iz predujma, če ni bil položen, pa sodišče naloži eni od pravdnih strank, naj plača izvedencu stroške. Iz tega sledi, da mora plačati izvedencu stroške za podan izvid in mnenje ena od strank postopka. O tem se odloča v samem postopku, v katerem je bil izvedenec postavljen. To pa pomeni, da posebne pravde o plačilu nagrade in stroškov za opravljeno izvedensko delo ne more biti. Sodišče prve stopnje je zato materialno pravo uporabilo zmotno, ko je direktnemu tožbenemu zahtevku na plačilo izvedenine ugodilo. Če bi tožeča stranka svoj zahtevek postavila samo kot zahtevek za plačilo izvedenine, bi pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremenilo in zahtevek zavrnilo (4. točka 373. člena ZPP). Vendar pa temu ni bilo tako. Če sodišče pri odločanju o nagradi in stroških za izvedensko delo ne postopa po določbah ZPP, lahko nastane odškodninska odgovornost države. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 13.9.1988 svoj tožbeni zahtevek utemeljevala tudi kot odškodninski zahtevek. Tega sodišče prve stopnje ni obravnavalo, češ da ga tožeča stranka ni toliko specificirala, da bi bil sposobna za obravnavanje (zadnji odstavek na tretji strani sodbe). S to ugotovitvijo pritožbeno sodišče ne soglaša. Za obravnavanje tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine navedbe tožeče stranke, da ji je nastala z ravnanjem sodišča, ki je zahtevalo izdelavo izvedenskega mnenja, ne da bi poskrbelo za založitev predujma, škoda v višini nagrade in stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja, zadoščajo. Tako postavljen zahtevek je zato sposoben za obravnavanje. O njem pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev, zaradi česar je bilo treba napadeno sodbo na podlagi določbe 1. odst. 370. člena ZPP razveljaviti in vrniti zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Pri tem je treba opozoriti, da bo moralo sodišče v novem postopku med drugim upoštevati tudi dejstvo, da je bil za izvedenca postavljen direktor tožeče stranke dr. G. D., odškodnino pa zahteva tožeča stranka (materialnopravno vprašanje aktivne legitimacije). Glede na določbo 3. odst. 166. člena ZPP bo o pritožbenih stroških odločeno s končno odločbo.