Jedro

ZJU sicer ne določa, da se ugotovitveni sklep posebne natečajne komisije (PNK), ki se nanaša na enega kandidata, vroči vsem drugim kandidatom. Vendar pa mora v primeru, kadar PNK o določenem kandidatu odloča ponovno na podlagi sodbe sodišča, ki jo je izposloval drugi kandidat, sklep o ponovni odločitvi vročiti tudi drugemu kandidatu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 425/2010-25 z dne 28. 2. 2011 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka v povezavi z drugim odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 18. 1. 2010, s katerim je tožena stranka ugotovila, da kandidat A. A. (stranka z interesom v tem upravnem sporu) izpolnjuje natečajne pogoje in je glede standardov strokovne usposobljenosti, ki jih je določil Uradniški svet, primeren za položaj direktorja Agencije za ... (v nadaljevanju Agencija).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je bil izpodbijani akt tožene stranke stranki z interesom vročen osebno dne 30. 1. 2010, čemur tožnik v svojih pripravljalnih vlogah ne nasprotuje in glede tega podatka ne navaja drugače. Zakonski rok za vložitev tožbe se je iztekel s pretekom 30 dni po prejemu izpodbijanega akta, torej dne 1. 3. 2010 ob 24.00 uri. Tožnik je vložil tožbo šele več kot mesec dni pozneje, dne 6. 4. 2010, torej očitno prepozno.

3. Zoper sklep vlaga tožnik pritožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka ter kršitve ustavnih pravic. Navaja, da je sodišče prve stopnje v predhodnih obravnavah večkrat eksplicitno poudarilo, da pritožnik z vodenjem postopka varuje svojo ustavno pravico, zato ima pravni interes in je tudi upravičen do učinkovitega pravnega varstva. Izpodbijani sklep mu ni bil vročen. Nemogoče je učinkovito varovati svojo ustavno pravico, če rok za vložitev tožbe začne teči, preden se sploh seznani z vsebino akta, ki neposredno vpliva na njegove pravice. Z izpodbijanim sklepom se je seznanil dne 19. 3. 2010, ko je vpogledal v spis ter fotokopiral akt. Tožba je zato vložena pravočasno. Pred datumom vpogleda se pritožnik ni mogel seznaniti s sklepom niti zanj ni mogel vedeti, saj ni bil vključen v postopek, niti sklep ni bil javno objavljen. Da je bil sklep izdan, je izvedel posredno, ko so javni mediji objavili, da je bil A. A. ponovno imenovan za direktorja Agencije. Kdaj je bil sklep vročen prizadeti stranki, je pravno nepomembno za pravni položaj pritožnika. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Stranka z interesom, A. A., v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Posebna natečajna komisija je izpodbijani sklep pravilno vročila samo njemu, in ne tudi pritožniku, ki ni bil stranka tega postopka, saj s sklepom ni bilo odločeno o njegovi pravici ali obveznosti. Ker je bil izpodbijani sklep pravilno vročen samo njemu kot stranki, se je rok za vložitev tožbe iztekel z dnem 1. 3. 2010. Tožnikovo tožba, vložena 6. 4. 2010, je torej očitno prepozna. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Javni natečaj za najvišje uradniške položaje v organih državne uprave (med njimi tudi za direktorja Agencije) izvaja posebna natečajna komisija iz četrtega odstavka 60. člena ZJU, izbirni postopek pa se opravi v več fazah. Postopek javnega natečaja za te položaje je takšen, da njegov rezultat ni nujno izbira enega kandidata, temveč izbira vseh kandidatov, ki ustrezajo določenim standardom strokovne usposobljenosti, ki se v tem postopku preverjajo. Posebna natečajna komisija ugotovi, kateri kandidati izpolnjujejo pogoje za položaj in kateri kandidati so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za ta položaj. ZJU v 64. členu določa, da natečajna komisija izda kandidatom, ki izpolnjujejo pogoje in so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za položaj, ter kandidatom, ki se ne uvrstijo na seznam, poseben sklep. Iz navedene zakonske ureditve ne izhaja, da je treba vsak ugotovitveni sklep posebne natečajne komisije o tem, da določeni kandidat izpolnjuje pogoje oziroma ne izpolnjuje pogojev, vročiti vsem kandidatom, ki so sodelovali v izbirnem postopku, ZJU pa tudi ne predvideva izdaje skupne odločbe. Zoper sklep posebne natečajne komisije ni dovoljena pritožba, dovoljen pa je upravni spor. Po šestem odstavku 65. člena ZJU lahko neizbrani kandidat vloži tožbo v upravnem sporu iz tam navedenih razlogov.

8. ZJU sicer ne določa, da se ugotovitveni sklep posebne natečajne komisije, ki se nanaša na enega kandidata, vroči vsem drugim kandidatom, ki so sodelovali v fazi izbirnega postopka pred posebno natečajno komisijo. Vendar pa je v obravnavanem primeru treba upoštevati posebne okoliščine, v katerih je prišlo do (ponovnega) odločanja posebne natečajne komisije o primernosti stranke z interesom za položaj direktorja Agencije. Po podatkih v predloženih spisih je posebna natečajna komisija v postopku javnega natečaja za položaj direktorja Agencije izbrala tako tožnika (s sklepom z dne 22. 2. 2008) kot stranko z interesom (z izpodbijanim sklepom) in ju štela za primerna za razpisani položaj ter vsakemu pravilno izdala poseben sklep (prvi odstavek 64. člena ZJU), ter vsak sklep vročila samo tistemu, na katerega se nanaša. Do ponovnega odločanja posebne natečajne komisije pa je prišlo na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani U 2031/2008-43 z dne 5. 11. 2009, s katero je sodišče ugodilo tožbi sedanjega tožnika in (med drugim) razveljavilo sklep posebne natečajne komisije z dne 18. 8. 2008, s katerim je bilo ugotovljeno, da A. A. izpolnjuje natečajne pogoje in je primeren za položaj direktorja Agencije. Nov (sedaj izpodbijani) sklep tožene stranke je torej posledica odločitve v sodbi upravnega sodišča, ki jo je uspel izposlovati tožnik. Zato je razumljivo, da ima tožnik pravni interes za seznanitev z novo odločitvijo posebne natečajne komisije glede primernosti protikandidata. Zato bi mu morala posebna natečajna komisija sklep o ponovni odločitvi, da stranka z interesom izpolnjuje razpisne pogoje vročiti, česar pa posebna natečajna komisija ni storila.

9. Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30-dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Izpodbijani sklep je tožena stranka izdala dne 18. 1. 2010, stranki z interesom pa je bil vročen 30. 1. 2010, kar izhaja iz povratnice v upravnem spisu. Med strankama ni sporno, da tožniku izpodbijani sklep ni bil vročen. Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov je tožnik prvič po izdaji izpodbijanega sklepa posebne natečajne komisije z dne 18. 1. 2010 vpogledal v spise 8. 3. 2010, in takrat se je lahko seznanil s sklepom. Od takrat dalje pa mu je po presoji Vrhovnega sodišča tudi začel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe na podlagi šestega odstavka 65. člena ZJU. Zato je tožba, ki jo je tožnik vložil 6. 4. 2010, pravočasna.

10. Odločitev Vrhovnega sodišča, sprejeta s tem sklepom, je sicer drugačna od odločitve istega sodišča v sklepu I Up 216/2007 z dne 3. 12. 2008, kar pa je posledica bistveno drugačnih okoliščin, ki izhajajo iz 9. točke te obrazložitve. Če namreč posebna natečajna komisija istočasno odloča o primernosti več kandidatov za določen položaj (čeprav jim izda posebne sklepe), lahko „neizbrani“ kandidat vsaj domneva, da je bilo odločeno tudi o primernosti drugih kandidatov in se pravočasno (z vidika roka za vložitev tožbe v upravnem sporu) seznani z odločitvijo posebne natečajne komisije glede ostalih kandidatov. V obravnavanem primeru pa je posebna natečajna komisija o tožnikovem protikandidatu odločala posebej, na podlagi sodbe Upravnega sodišča, izdane na tožnikovo vlogo, zato bi v takem primeru posebna natečajna komisija morala ravnati kot izhaja iz 9. točke te obrazložitve in tožnika na ustrezen način seznaniti s sprejeto odločitvijo.

11. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe prvega odstavka 28. člena v povezavi z 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kar je vplivalo na pravilnost odločitve, je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.