Jedro

Napačno je stališče, da dvodnevni izostanek z dela v primeru, ko je tožnik vedel, da mu tožena stranka zaradi potreb obratovanja ne more odobriti dopusta in mu ga tudi ni, ne pomeni naklepa ali vsaj hude malomarnosti, ker naj bi tožena stranka tožniku v preteklosti že spregledala podobne kršitve. Za zakonitost izredne odpovedi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, ki določa, da je možno izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

Izrek

Revizija se zavrne v delu, ki se nanaša na 1. in 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Reviziji se ugodi v delu, ki se nanaša na 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in se v tem delu sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31.7.2003 nezakonita in da se razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti nazaj na delo in z njim nadaljevati pogodbo o zaposlitvi, mu za nazaj obračunati plačo v uveljavljanem znesku in izplačati neto zneske plače, vse v osmih dneh, mu priznati vse ostale pravice, kot če bi delal, in mu povrniti stroške postopka z zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da tožnika ni bilo na delo najmanj od 28.7.2003 do 11.8.2003, da je tožena stranka napake v sklepu o odpovedi pogodbe o zaposlitvi pojasnila in jih odpravila, da je bil tožnik z dela odsoten ne zaradi lahkomiselnosti ampak naklepno, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednih razlogov in da bi sodišče lahko odpravilo vse morebitne procesne napake in samo ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkuje od 8.8.2003. Tudi tožnikov zagovor ne bi spremenil poteka dogodkov, saj je tožnik vedel, da ne sme ostati doma. Sodišči druge in prve stopnje nimata razlogov iz 3. točke izreka v zvezi z dosojenim dajatvenim delom sodbe in glede stroškov, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno obravnavo.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Glede odločitve iz 1. in 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje revizija ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Sodišče v izpodbijani sodbi je sicer zmotno uporabilo materialno pravo (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti), vendar zaradi drugih razlogov, ki jih je sodišče tudi ugotovilo, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila zakonita.

Po določbi 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. ZDR tudi določa v 110. členu, da je izredno mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in ob izpolnitvi zahtev drugega odstavka 83. člena ZDR.

Tožena stranka potem, ko je vročila tožniku "sklep" o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nepravilnosti v odpovedi ne more več "dodatno pojasnjevati ali odpraviti", prav tako pa njene napake ne more odpraviti sodišče. Sodišče je v tem primeru zgolj nepristranski organ, ki na pritožbo delavca ugotavlja, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Revizijsko sodišče ne soglaša s pravnim mnenjem v izpodbijani sodbi, da dvodnevni izostanek z dela v primeru, ko je delavec vedel, da mu delodajalec zaradi potreb obratovanja ne more odobriti dopusta in mu ga tudi ni, ne pomeni naklepa ali vsaj hude malomarnosti, ker naj bi tožena stranka tožniku v preteklosti že spregledala podobne kršitve. Pri opredelitvi stopnje malomarnosti je treba upoštevati, da je tožnik vedel (kar je tudi izrecno izpovedal), da v mesecu juliju ni mogoče koristiti letnega dopusta, pa je kljub temu odšel na dopust brez dovoljenja delodajalca. To je storil, čeprav se je očitno zavedal, da lahko pride do posledice (tožnikova izpovedba na l. št. 18 - "Vedel sem, da je nekaj to narobe" in: "Rekel mi je direktor tožene stranke, da je dopust nemogoče vzeti."). Neupravičen izostanek z dela, ki je v izrecnem nasprotju s potrebami delodajalca, pa delodajalec lahko opredeli kot kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki je lahko, če gre za kršitev, storjeno naklepno ali iz velike malomarnosti (kot je v obravnavanem primeru), razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato iz tega razloga izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nezakonita.

Obstaja pa drug razlog, zaradi katerega izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila zakonita.

Čeprav ne gre za formalen postopek, je pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi treba delavcu omogočiti zagovor (zakonski tekst je "delodajalec mora omogočiti zagovor"). Te obveze je delodajalec lahko oproščen, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. To določa drugi odstavek 83. člena ZDR, podobno zahtevo pa vsebuje tudi 7. člen Konvencije MOD št. 158, ki določa pravila prenehanja zaposlitve na pobudo delodajalca. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, pri čemer ni obstajala nobena okoliščina iz drugega odstavka 83. člena ZDR, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila zakonita. Razlog, ki ga je navedel delodajalec, da zagovor ne bi spremenil dejanskih okoliščin, zaradi katerih je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni okoliščina, ki bi pomenila, da delavcu ni potrebno omogočiti zagovora.

Ni tudi razloga (v postopku tudi ni bil zatrjevan - trditveno breme in dokazovan - dokazno breme) iz prvega odstavka 110. člena, ki določa, da je možno izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Ni nobenega razloga zaradi katerega delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka, zato tudi ta pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izpolnjen. Ker delodajalec delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni omogočil zagovora in ni obstajal razlog, zaradi katerega delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka, to pomeni, da ni bilo razlogov, ki bi, kljub ugotovljeni hujši kršitvi pogodbe o zaposlitvi, opravičevali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, zato je revizijo v skladu z določbo 378. člena ZPP v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

Revizija je delno utemeljena v delu, ki se nanaša na 3. točko izreka sodišča prve stopnje.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata razlogov glede 3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem je tožena stranka na to kršitev v sodbi sodišča prve stopnje opozorila že v pritožbi. Sodba sodišča druge stopnje ni zavzela stališča do pritožbene navedbe v zvezi z delom obrazložitve in je glede na to, da je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, samo zagrešilo enako kršitev, kar pomeni, da glede 3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje tudi sodba sodišča druge stopnje nima razlogov. Ker to predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe sodišča prve stopnje in sodbe sodišča druge stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti, revizija pa tako bistveno kršitev izrecno uveljavlja, je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 379. člena ZPP v tem delu sodbo sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Glede stroškov revizijskega postopka je revizijsko sodišče sklepalo v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.