Jedro

Tožnica tožbenega zahtevka ni utemeljevala z morebitnimi dodatnimi deli na cesti, ampak je zatrjevala, da neupravičen poseg v njeno lastninsko pravico predstavlja prestavitev trase ceste, in sicer tako, da cesta sedaj teče po njenem zemljišču. Za odločitev, ali je zahtevek utemeljen ali ne, je zato pomembno le, ali je dejansko šlo za (samovoljno) prestavitev ceste.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da toženka opusti vsakršno poseganje v njeno lastninsko pravico na parceli 3455/7 k.o. X ki se izvaja tako, da je omogočena njena uporaba za cestni promet, ter da je iz nje dolžna odstraniti asfalt in vzpostaviti stanje, kot je bilo pred dodatnimi deli, opisanimi v zapisu v Dnevniku o izvedbi del ''sporočilo izvajalcu'' z dne 17.4.1997. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo 10.000,00 EUR odškodnine (za onemogočanje 14-letne uporabe parcele za potrebe cestišča, stroške v zvezi z upravnimi in drugimi postopki za zavarovanje lastništva, ter za psihične obremenitve). Po odločitvi sodišča je tožnica dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.281,48 EUR, z obrestmi za primer zamude.

2.Zoper takšno določitev se pritožuje tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da se ni opredelilo do ključnega vprašanja, ali je šlo za samovoljno prestavitev trase ceste. Ravno s tem je namreč tožnica utemeljevala vznemirjanje lastninske pravice (99. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Ker sodba o tem nima razlogov, je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je torej kršilo pravico tožnice do enakega sodnega varstva ter pravico do pritožbe (22. in 25. člen Ustave RS). Če je sodišče menilo, da tožnica ni navedla vseh odločilnih dejstev, bi jo moralo na to opozoriti. Sodišče se je napačno ukvarjalo le s tem, ali je bila rekonstrukcija ceste opravljena v eni ali dveh fazah, kar za odločitev ni bistveno. O dodatnih posegih (kot drugi fazi) je bilo govora le zato, da jih je bilo mogoče razmejiti od tistih, za katere je tožnica dala soglasje. Pritožba sicer vztraja pri tem, da ni šlo za rekonstrukcijo ceste, temveč za prestavitev trase za dva metra v nepremičnine tožnice, s čimer je nastala nova parcela 3455/7 k.o. X. Prestavitev trase predstavlja protipravno vznemirjanje lastninske pravice, saj tožnica s tem ni soglašala. Njena izjava takšnega ukrepa ne zajema, niti ni bilo to predvideno v odločbi o priglasitvi del. Pritožba sodišču nadalje očita t.i. protispisnost, saj je odločitev oprlo na izpoved priče J. J., ki je povedal, da dodatna dela niso bila naročena, čeprav iz listine ''sporočilo izvajalcu'' izhaja nasprotno, kot tudi na izpoved priče J. P., ki o tem ni vedel kaj dosti. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo ogleda ter zaslišalo priče A. B.. Ker sodišče ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej ter vseh skupaj, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Končno pritožba graja še odločitev o stroških postopka, saj je sodišče toženki neutemeljeno priznalo nagrado za preizkus pravnega sredstva. S sodbo je bilo odločeno njej v prid, zato za vložitev pritožbe nima pravnega interesa.

3.V odgovoru na pritožbo toženka zavrača pritožbene očitke ter predlaga njeno zavrnitev, hkrati pa priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožba upravičeno opozarja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč zaključek, da toženka ni vznemirjala tožnice v njeni lastninski pravici (99. člen SPZ), oprlo zgolj na ugotovitev, da pri rekonstrukciji lokalne ceste P. – K. v letu 1997 ni opravila nobenih dodatnih del, ki ne bi bila predhodno predvidena (in s katerimi tožnica ne bi soglašala). Toda tožnica tožbenega zahtevka ni utemeljevala z morebitnimi dodatnimi deli na cesti. Zatrjevala je namreč, da neupravičen poseg v njeno lastninsko pravico predstavlja prestavitev trase ceste, in sicer tako, da cesta sedaj teče po njenem zemljišču 3455/7 k.o. X. Za odločitev, ali je zahtevek utemeljen ali ne, je zato pomembno le, ali je dejansko šlo za (samovoljno) prestavitev ceste. Do tega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, saj izpodbijana sodba o zatrjevani prestavitvi trase nima nobenih razlogov.

6.Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ocenjuje namreč, da glede na naravo kršitve le – te samo ne more odpraviti.

7.V ponovljenem postopku naj se sodišče opredeli do očitkov tožnice, da ni šlo le za rekonstrukcijo, temveč za prestavitev ceste. V tej luči naj presoja tudi predložene listine (Odločba o priglasitvi del, A2, in ''sporočilo izvajalcu'', A1), ter njeno privolitev (izjava z dne 24.6.1991, A8). Če se bo izkazalo, da je šlo res za prestavitev ceste (brez njenega soglasja), za katero ni obstajala javna (temveč osebna) korist (vpletenih), potem tožnica utemeljeno zahteva sodno varstvo.

8.O zahtevku bo sicer mogoče odločiti šele potem, ko bodo izvedeni vsi dokazi, s katerimi tožnica dokazuje te trditve. Če sodišče meni, da nekateri dokazi niso potrebni, pa mora takšno stališče ustrezno obrazložiti. Kot pravilno ugotavlja pritožba, iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj sodišče ni opravilo ogleda in zaslišalo priče A. B., kot je predlagala tožnica.

9.Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na vzpostavitev prvotnega stanja, ni dovolj določen. Iz navedbe ''kot je bilo pred dodatnimi deli, opisanimi v Dnevniku o izvedbi del sporočilo izvajalcu z dne 17.4.1997'', namreč ni razvidno, kakšno stanje je toženka dolžna vzpostaviti, oziroma, kateri so tisti ukrepi, ki jih mora opraviti. Tako pomanjkljiv zahtevek bo morala tožnica zato ustrezno popraviti.

10.Ker je bilo treba sodbo razveljaviti že iz zgoraj opisanega razloga, pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na ostale pritožbene očitke (o protispisnosti ter neskrbno opravljeni dokazni oceni in o pravilnosti stroškovne odločitve), saj za odločitev o pritožbi niso relevantni.

11.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.