Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve zmotno oprlo na določbo 191. člena OZ. Ta določa, da kdor kaj plača, čeprav ve da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Iz trditvene podlage tožene stranke in tudi iz doslej izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka tožnici variabilni del plačala, čeprav je vedela, da tega ni dolžna storiti. Tožena stranka uveljavlja, da jo je tožnica z lažnimi poročili spravila v zmoto, da je štela, da je naročeno delo opravljeno, zaradi česar je tožnici obračunala in izplačala variabilni del plače. Tožena stranka tako v pobot uveljavlja tisto, kar je po njenem mnenju tožnici plačala v zmoti, ki naj bi jo pri njej povzročila tožnica s svojim ravnanjem. To pomeni, da tožena stranka v pobot uveljavlja terjatev, ki naj bi jo zoper tožnico imela iz naslova neupravičene pridobitve.

Procesnega pobotnega ugovora, ki ga tožena stranka uveljavlja kot obrambno sredstvo zoper tožničino tožbo, ni mogoče enačiti s pobotom, o katerem govori 136. člen ZDR. V skladu z 2. odstavkom 136. člena ZDR delodajalec svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo brez delavčevega pisnega soglasja. Procesno pobotanje, ki ga ureja ZPP, pa je poseben način uveljavljanja nasprotnega zahtevka v obrambne namene. Čeprav delodajalec svoje terjatve ne more sam pobotati, tako da bi delavcu izplačal dolgovane prejemke, zmanjšane za lastno terjatev, pa določba 136. člena ZDR ni ovira, da delodajalec v sporu ne bi mogel uveljavljati pobotnega ugovora, češ da ima tudi sam terjatev zoper delavca, ki naj se pobota s terjatvijo delavca. Tožena stranka je storila ravno to, zato bi sodišče prve stopnje moralo po vsebini ugotavljati, ali njegova terjatev obstoji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadev vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožnice iz naslova premalo obračunane plače za avgust 2011 v znesku 84,93 EUR bruto, z obveznostjo plačila davka in prispevkov od tega zneska ter izplačila neto zneska tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2011, nadalje obstoj terjatve iz naslova odpravnine v znesku 1.020,00 EUR z odvodom predpisanih prispevkov oziroma davkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2011 ter terjatve iz naslova regresa za letni dopust v znesku 600,00 EUR bruto, z obveznostjo odvoda davka in izplačila neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 (točka I izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke iz naslova pobotnega ugovora za plačilo zneska člena 84,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2011, zneska 1.020,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2011, zneska 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna premalo izplačano plačo za avgust 2011 v znesku 84,93 EUR bruto, od tega zneska plača pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2011 (prvi odstavek točke III izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožnici obračuna odpravnino v znesku 1.020,00 EUR, odvede in plača predpisane prispevke oziroma davke in ji nato izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2011 (drugi odstavek točke III izreka) ter ji obračuna regres v znesku 600,00 EUR bruto, od tega zneska odvede davek in ji nato izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 (tretji odstavek III točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 289,75 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da tožnica ni bila upravičena do izplačila variabilnega dela plače, saj je v poročilih o opravljenem delu, ki so bili podlaga za obračun variabilnega dela plače, navedla da je opravila delo, za katerega pa je bilo kasneje ugotovljeno, da ga ni opravila. Tožena stranka je tožnici variabilni del plače po pogodbi o zaposlitvi izplačala na podlagi prepričanja, da je tožnica delo opravila. Tožnica v tem sporu ni zatrjevala, da bi bilo delo, ki je bilo podlaga za obračun variabilnega dela, opravljeno, in tega tudi ni izkazalo z nobenim dokazom. Zmotno je stališče sodišče prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za pravni položaj iz 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Sodišče prve stopnje bi moralo preveriti ali je na strani tožnice podana odškodninska odgovornost zaradi posredovanja neresničnih podatkov toženi stranki. Posledično je sodišče prve stopnje tudi napačno ugotovilo višino povprečnih izplačanih plač v zadnjih treh mesecih in s tem višino odpravnine.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo. Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje, glede v pobot uveljavljanje terjatve tožene stranke iz naslova variabilnega dela plače, ki naj bi ga tožena stranka tožnici izplačala, ker jo je ta spravila v zmoto, da je opravila naročeno delo.

Tožena stranka ima prav ko opozarja, da sodišče prve stopnje svojo odločitev o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve zmotno opira na določbo 191. člena OZ. Ta določa, da kdor kaj plača, čeprav ve da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Vendar pa iz trditvene podlage tožene stranke in tudi iz doslej izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka tožnici variabilni del plačala, čeprav je vedela, da tega ni dolžna storiti. Tožena stranka uveljavlja, da jo je tožnica z lažnimi poročili spravila v zmoto, da je štela, da je naročeno delo opravljeno, zaradi česar je tožnici obračunala in izplačala variabilni del plače. Tožena stranka tako v pobot uveljavlja tisto, kar je po njenem mnenju tožnici plačala v zmoti, ki naj bi jo pri njej povzročila tožnica s svojim ravnanjem. Pravno to pomeni, da tožena stranka v pobot uveljavlja terjatev, ki naj bi jo zoper tožnico imela iz naslova neupravičene pridobitve. Nenazadnje je takšno opredelitev v pobot uveljavljane terjatve vsaj implicitno sprejelo tudi sodišče prve stopnje, s tem, da se je sklicevalo na določbo 191. člena OZ. Ta namreč določa izjemo od splošnega pravila dolžnosti vračila neupravičeno pridobljenega, ki je določeno v 1. odstavku 190. člena OZ.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Procesnega pobotnega ugovora, ki ga tožena stranka uveljavlja kot obrambno sredstvo zoper tožničino tožbo ni mogoče enačiti s pobotom o katerem govori 136. člen ZDR. V skladu z 2. odstavkom 136. člena ZDR delodajalec svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo brez delavčevega pisnega soglasja. Procesno pobotanje, ki ga ureja ZPP pa je poseben način uveljavljanja nasprotnega zahtevka v obrambne namene. Čeprav delodajalec svoje terjatve ne more sam pobotati, tako da bi delavcu izplačal dolgovane prejemke, zmanjšane za lastno terjatev, pa določba 136. člena ZDR ni ovira, da delodajalec v sporu ne bi mogel uveljavljati pobotnega ugovora, češ da ima tudi sam terjatev zoper delavca, ki naj se pobota s terjatvijo delavca. Tožena stranka je storila ravno to, zato bi sodišče prve stopnje moralo po vsebini ugotavljati, ali njegova terjatev obstoji.

Res je sicer, da je pobotni ugovor tožene stranke izredno slabo substanciran in da je zelo verjetno, da je tožena stranka ta ugovor navrgla zgolj z namenom, da zavleče postopek. Vendar to sodišča prve stopnje še vedno ne odvezuje tega, da pobotni ugovor obravnava po vsebini ter na podlagi dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka ugotovi, ali obstoji v pobot uveljavljanja terjatev. Zmotno je stališče tožene stranke, da bi tožnica morala dokazovati, da je upravičeno prejela variabilni del plače oziroma, da je opravila delo. Nasprotno, tožena stranka mora dokazati, da jo je tožnica z lažnimi poročili spravila v zmotno in da ji je zaradi tega izplačala nekaj, kar ji sicer ne bi. Prav tako je tožena stranka tista, ki mora dokazati, kakšno delo bi tožnica morala opraviti in kolikšen je obseg dela, ki ga ni opravila ter tudi da je variabilni del plačila bil odvisen zgolj od tega. Tožena stranka je v zvezi s tem sicer podala nekatere trditve in tudi predložila poročilo tožnice (priloga B4) in dopis Direkcije RS za ceste o zavrnitvi izračuna (priloga B2), vendar pa sodišče prve stopnje teh listin dokazno ni ocenilo, prav tako pa ni izvedlo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke.

Pritožbeno sodišče sicer v celoti soglaša s stališči sodišča prve stopnje glede vtoževanih terjatev tožnice. Tožena stranka dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede premalo izplačane plače ter odpravnine in regresa za letni dopust po vsebini niti ne izpodbija, prav tako ne ugovarja pravnim stališčem sodišča prve stopnje, temveč uveljavlja le to, da je sodišče posledično napačno ugotovilo višino povprečnih izplačanih plač v zadnjih treh mesecih (verjetno v povezavi z za toženo stranko spornim izplačilom variabilnega dela plače) in s tem višino odpravnine. Ne glede na navedeno, pa je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti celotno izpodbijano sodbo, saj tri členska sodba, s katero je odločeno o pobotnem ugovoru, predstavlja celoto in ni možno razveljaviti samo tistega dela, s katerim je sodišče ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev. Ob ugotovitvi obstoja terjatve tožeče stranke do toženca in popolni zavrnitvi njegove v pobot ugovarjane terjatve, mora pritožbeno sodišče razveljaviti tudi tisti del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na ugotovitev tožnikove terjatve, če ugotovi, da prvostopenjsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava sploh ni ugotavljalo, vsaj dejstev od katerih je odvisna odločitev o tem, ali obstoji v pobot uveljavljana terjatev.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka, saj bi to pomenilo, da bi bila vsa dejstva v zvezi z obstojem v pobot uveljavljane terjatve prvič ugotavljana šele v pritožbenem postopku in bi bila s tem strankama odvzeta možnost pritožbe zoper takšne ugotovitve.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje izvedlo dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala v zvezi z pobot uveljavljano terjatvijo, nakar bo o zadevi znova odločilo. V kolikor bo ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da jo je tožnica z lažnim poročanjem spravila v zmotno glede opravljanja dela in da je izključno zaradi takšnega lažnega poročanja tožnici izplača variabilni del plače, bo znova odločilo enako. V kolikor pa bo ugotovilo, da je tožnica toženo stranko dejansko spravila v zmoto, da tožena stranka niti ni mogla vedeti, da dogovorjeno delo ni bilo opravljeno in da ji je tožena stranka izključno zaradi lažnega poročanja izplačala variabilni del plače, pa bo eventualno lahko ugotovilo, da je šlo v resnici za neupravičeno obogatitev, ki jo je tožnica dolžna vrniti.