Jedro

Poizvedb pri Arhivu Republike Slovenije in pri drugih sodiščih izven Krškega tožnik ni predlagal. S tem, ko jih ni opravilo po uradni dolžnosti pa prvostopenjsko sodišče procesnih pravil ni moglo kršiti (drugi odstavek 7. člena ZPP).

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. 17. 3. 1980 je tožnika, ki je bil takrat star 5 let, z osebnim avtomobilom zbil I. K. Utrpel je obtolčenino možganov, pretres možganov in zvin ledvene hrbtenice. Zoper toženo stranko je tožbo vložil (šele) 16. 12. 2003. V njej je trdil, da se je zaradi poškodbe v otroštvu njegovo zdravstveno stanje v zadnjih dveh ali treh letih zelo poslabšalo: trpi glavobole, vrtoglavice, je nespečen, popadljiv, težave ima z ledveno hrbtenico in nogami, ki mu mrtvičijo, roke mu mrtvičijo in se tresejo in podobno, zaradi česar ni zmožen za delo kmetovalca. Zahteval je odškodnino za nepremoženjsko škodo.

2. V drugem sojenju je, enako kot v prvem, sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

3. Pravnomočno zavrnilno sodbo tožnik izpodbija z revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. Bistveni revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo revizijsko sodišče nanje odgovorilo.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v besedilu, veljavnem pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, ki ga je treba uporabiti zato, ker je bila sodba sodišča druge stopnje izdana pred njo).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbah 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je veljal v času nastanka razmerja odgovornosti za škodo (1060. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), je oškodovancu škodo dolžan povrniti tisti, ki jo je povzročil in je zanjo odgovoren. Zavarovalnica je dolžna namesto povzročitelja škode odškodnino plačati le, če je imel povzročitelj z njo sklenjeno zavarovalno pogodbo, škoda pa je realizacija s pogodbo zavarovanega rizika. V konkretnem primeru je tožnik trdil, da mu je škodo povzročil (sedaj že pokojni) I. K. z osebnim vozilom in da je imel povzročitelj odgovornost zavarovano pri toženi stranki oziroma pri eni od njenih pravnih prednic. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni zmogel dokaznega bremena za trditev o zavarovanju odgovornosti K. pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednicah. Pritožbeno sodišče je to ugotovitev sprejelo kot pravilno. Revizijsko sodišče je na to ugotovitev zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano. Zato je nedovoljena revizijska trditev, da je bila Zavarovalna skupnost ..., ki je nastala z združitvijo Zavarovalnic ... in ki je pravna prednica tožene stranke, takrat ena večjih zavarovalnic v državi in da je že zaradi tega mogoče z gotovostjo zaključiti, da je K. zavarovalno pogodbo sklenil z njo, še posebej, ker je o verjetnosti, da je bilo temu tako, izpovedala tudi žena K. Ta trditev namreč predstavlja grajo dokazne ocene kot spodnje premise dejanskega zaključka, ki mu revident nasprotuje.

7. Tožnik neutemeljeno uveljavlja tudi, da so bili kršeni procesni predpisi, ker bi (prvostopenjsko) sodišče moralo v zvezi s prometno nesrečo, v kateri je bil poškodovan, opraviti poizvedbe pri Arhivu Republike Slovenije in pri drugih sodiščih in ne le pri sodišču v Krškem, pa tega ni storilo, zato ni pridobilo podatkov o prometni nesreči, med katerimi bi bil zagotovo tudi podatek o zavarovalnici, pri kateri je imel K. sklenjeno obvezno zavarovanje. Skladno z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena ZPP) morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. V konkretnem primeru je tožnik predlagal sodišču prve stopnje, naj opravi poizvedbe pri Ppolicijski postaji Krško o imenih policistov in komandirja, ki so bili pri njej zaposleni v času škodnega dogodka, poizvedbe pri Sodniku za prekrške Krško (sedaj pri Okrajnem sodišču v Krškem) o morebitnem postopku o prekršku zoper I. K. v zvezi z obravnavano prometno nesrečo, poizvedbe pri Okrajnem in pri Okrožnem sodišču v Krškem o morebitnem kazenskem postopku zoper imenovanega, poleg tega pa je predlagal tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem žene I. K., T. K.. Sodišče prve stopnje je opravilo vse predlagane poizvedbe, vendar odgovori, ki jih je prejelo, niso pripomogli ne k ugotovitvi načina nastanka prometne nesreče in ne k ugotovitvi zavarovalnice, pri kateri je imel I. K. zavarovano odgovornost. Enako velja tudi za izpoved priče T. K., ki je izpovedala le o svojem predvidevanju, da je bil možev avtomobil zavarovan pri ..., temelječem na dejstvu, da je imel kasneje vse stvari zavarovane pri tej zavarovalnici. Tožnik je nato predlagal sodišču, naj opravi poizvedbe še pri Slovenskem zavarovalnem združenju, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo in prejelo odgovor, da združenje s podatki o zavarovanjih, sklenjenih v letih 1979 in 1980 ne razpolaga, ker takrat sploh še ni obstajalo. Poizvedb pri Arhivu Republike Slovenije in pri drugih sodiščih izven Krškega tožnik ni predlagal. S tem, ko jih ni opravilo po uradni dolžnosti pa prvostopenjsko sodišče procesnih pravil ni moglo kršiti (drugi odstavek 7. člena ZPP).

8. Glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve je izpodbijana zavrnilna odločitev materialnopravno pravilna.

9. Ker revizija ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).