Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pritožba smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP), vendar je tovrsten očitek neutemeljen. Tožena stranka je tako v ugovoru zoper sklep o izvršbi kot tudi v odgovoru na dopolnitev tožbe zelo pavšalno prerekala navedbe tožeče stranke v dopolnitvi tožbe, kjer je tožeča stranka pojasnila oziroma utemeljila svoj zahtevek tako po pravni kot tudi dejanski podlagi in za svoje navedbe predložila tudi dokaze. Tožena stranka je navedla samo, da ne soglaša z navedbo dokumentov, da je neutemeljena upnikova terjatev, da so ji navedene vrednosti nejasne, da vrednost tožbenega zahtevka ne ustreza stanju v njenih poslovnih knjigah, da obračun obresti ni pravilen. Za svoje navedbe ni predlagala nobenega dokaza (212. in 214. člen ZPP). Na prvem naroku za glavno obravnavo je toženec celo izrecno izjavil, da opravljene storitve oz. dobava blaga po vtoževanih računih za toženo stranko ni sporna. Zato so pritožbeni očitki, da sodišče ni pozvalo tožečo stranko k predložitvi dodatnih dokazil o opravljenih storitvah oz. izročitvi blaga, kakor tudi glede prejema vtoževanih računov, povsem neutemeljeni.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 931,47 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, (I.) da se zaradi delnega umika tožbe z dne 20. 5. 2020 in sicer računa št.: - 29/2018 z dne 9. 10. 2021 za 913,21 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.000,00 EUR od 20. 10. 20218 do 20. 11. 2019 v znesku 86,79 EUR, - 33/2018 z dne 24.10.2018 za 848,59 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 921,50 EUR od 24. 11. 20218 do 20. 11. 2019 v znesku 72,91 EUR in - 35/2018 z dne 8. 11. 2018 za 7.263,16 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.137,80 EUR od 9.12. 2018 do 4. 12. 2019 v znesku 721,00 EUR, postopek v tem delu ustavi, (II.) da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek v višini 60.196,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 86,79 EUR od 21.11. 2019 dalje do plačila, - 72,91 EUR od 21.11. 2019 dalje do plačila, - 1.874,64 EUR od 5.12. 2019 dalje do plačila, - 20.935,20 EUR od 10.12. 2018 dalje do plačila, - 4.575,00 EUR od 3.1. 2019 dalje do plačila, - 678,32 EUR od 13.1. 2019 dalje do plačila, - 1.830,00 EUR od 7. 2. 2019 dalje do plačila, - 6.073,26 EUR od 26. 4. 2019 dalje do plačila, - 7.821,42 EUR od 14. 5. 2019 dalje do plačila in - 12.443,51 EUR od 13. 8. 2019 dalje do plačila, (III.) zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zneska v višini 64,85 EUR, (IV.) ter naložilo toženi stranki, da mora v 15-ih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 4.166,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.
2.Zoper predmetno sodbo in sklep je toženka vložila pravočasno laično pritožbo, s katero smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da ji pritožbeno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ne priglaša.
3.Navaja, da je tožeča stranka kot upnik ob vložitvi predloga na osnovi verodostojne listine navedla spisek faktur, ki pa jih ni priložila. Tožena stranka se je na zahtevek pritožila, ker spisek računov in zneskov ni ustrezal dejanskemu stanju oz. knjigovodskemu stanju tožene stranke. V pravdnem postopku je tožeča stranka pričela spreminjati in utesnjevat svoje zahtevke in toženi stranki zaradi nejasnih zahtev ni bilo jasno kaj zahteva. Tožeča stranka je izhajala iz zahtevka za plačilo faktur za katere ne obstaja nikakršen dokaz, da obstajajo in dejansko opravičeno zaračunavajo opravljeno delo. Sodišče ni zahtevalo od tožeče stranke nikakršnega dodatnega dokazila npr. pogodbe, dokazila o izročenem blagu ali storitvi (dobavnica, naročilnica) ter dokazila, da je bil račun predan toženi stranki (priporočena pošta, podpis prejemnika). Tožena stranka računa, ki ga ni prejela tudi ni mogla zavrniti. Sklicuje se na navedbe sodišča, da je tožena stranka dne 5. 11. 2019 podpisala IOP obrazec za nesporno stanje dolga 65.416,01 EUR, kar naj bi sodišče štelo kot dokaz medtem kot dokazilo (IOP obrazec z dne 25. 10. 2021) kjer tožena stranka zavrača delno višino dolga pa v dobrobit tožene stranke ne upošteva, čeprav ga je na pripravljalnem naroku vložila tožeča stranka (zapisnik o uskladitvi stanja z dne 17. 12. 2021). Tožena stranka je predlagala sodišču zaslišanje pod prisego vendar neuspešno. Sodišče je toženi stranki naložilo plačilo zamudnih obresti kljub zastaranju. Tožeča stranka je šele na prvem pripravljalnem naroku dne 13. 12. 2021 utemeljila svoj zahtevek glede plačila obresti, v vloženi izvršbi utemeljitve ni. Zahtevek 1/2018 v znesku 1648,10 € se nanaša na obračun obresti za zamujena plačila v letu 2017, zastaralni rok je 3 leta, zahtevek je izdan 13/12/2021. Zahtevek 1/2019 v znesku 2222,40 EUR se nanaša na obračun obresti za zamujena plačila v letu 2017 in 2018 (12. 10. 2017 - 5. 12. 2018), zastaralni rok 3 leta je potekel 5. 12. 2021. Zahtevek ni bil vložen 8. 11. 2019 kot ugotavlja sodišče (saj je nejasen in neutemeljen, brez verodostojnih listin v izvršbi) ampak šele na prvem pripravljalnem naroku dne 13. 12. 2021.
4.3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim je izpostavila, da tožena stranka za svoje navedbe, da je terjatev upnika neutemeljena iz naslova glavnice, obresti in stroškov, ni niti navedla, niti predložila nobenih dokazov niti v ugovoru zoper sklep o izvršbi kot tudi ne v odgovoru na tožbo. Na prvem naroku je toženec celo izjavil, da zanj opravljene storitve oziroma dobave blaga po vtoževanih računih niso sporne. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na pogodbo, naročilnico, dobavnico itd., saj je toženec na naroku izrecno izjavil, da zanj računi, ki so predmet tožbe niso sporni. Tudi ni predložila nobenih dokazil iz katerih bi izhajalo, da terjatev tožeče stranke ni utemeljena. Delna plačila pretrgajo zastaranje.
4. Pritožba ni utemeljena.
5.Prvostopno sodišče je ob uporabi določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo podjemno pogodbo od 619. do 648. člena, zastaranje (335., 336., 337., 344., 349., 364. in 369. člen) ter vrstnega reda vračunanja (287. in 288. člen OZ) razsodilo kot izhaja iz v prvi točki povzetega izreka prvostopne sodbe.
6.Ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi je razvidno iz prvostopne izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče posebej ne povzema, se pa opredeljuje do pritožbenih navedb.
7.Pritožnica navaja, da izpodbija prvostopno sodbo in sklep, vendar iz same vsebine pritožbe izhaja, da izpodbija le sodbo, smiselno iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V 350. členu ZPP, ki določa obseg oziroma meje pritožbenega preizkusa izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka s pritožbo izpodbija le prvostopno sodbo (v II. in IV. točki izreka), saj v tem delu v sporu ni uspela.
8.Glede pritožbenih navedb, da tožeča stranka ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ni priložila navedenih faktur, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 41. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v drugem odstavku določa, da mora upnik (tožeča stranka) verodostojno listino na podlagi katere zahteva izvršbo v predlogu le določno označiti, kar pomeni, da ob vložitvi predloga za izvršbo faktur, (ki so verodostojne listine v smislu drugega odstavka 23. člena ZIZ), tožeči stranki ni bilo potrebno priložiti in je tovrsten očitek tožene stranke, (s katerim smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP), neutemeljen.
9.S pritožbenimi navedbami, da spisek računov in zneskov ni ustrezal dejanskemu (knjigovodskemu) stanju tožene stranke, da toženi stranki zaradi sprememb in utesnitev tožeče stranke ter nejasnih zahtev tožnice ni bilo jasno kaj zahteva, da za zahtevek za plačilo faktur ne obstaja nikakršen dokaz, da fakture sploh obstajajo in da dejansko opravičeno zaračunavajo opravljeno delo, da sodišče ni zahtevalo od tožeče stranke nikakršnega dodatnega dokazila npr. pogodbe, dokazila o izročenem blagu ali storitvi (dobavnice, naročilnice), dokazila, da je bil račun predan toženi stranki (priporočena pošta, podpis prejemnika), pritožba smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP), vendar je tovrsten očitek neutemeljen. Tožena stranka je tako v ugovoru zoper sklep o izvršbi kot tudi v odgovoru na dopolnitev tožbe zelo pavšalno prerekala navedbe tožeče stranke v dopolnitvi tožbe, kjer je tožeča stranka pojasnila oziroma utemeljila svoj zahtevek tako po pravni kot tudi dejanski podlagi in za svoje navedbe predložila tudi dokaze. Tožena stranka je navedla samo, da ne soglaša z navedbo dokumentov, da je neutemeljena upnikova terjatev, da so ji navedene vrednosti nejasne, da vrednost tožbenega zahtevka ne ustreza stanju v njenih poslovnih knjigah, da obračun obresti ni pravilen. Za svoje navedbe ni predlagala nobenega dokaza (212. in 214. člen ZPP). Na prvem naroku za glavno obravnavo je toženec celo izrecno izjavil, da opravljene storitve oz. dobava blaga po vtoževanih računih za toženo stranko ni sporna. Zato so pritožbeni očitki, da sodišče ni pozvalo tožečo stranko k predložitvi dodatnih dokazil o opravljenih storitvah oz. izročitvi blaga, kakor tudi glede prejema vtoževanih računov, povsem neutemeljeni.
10.Navedbe pritožbe, da tožeča stranka v zahtevku uveljavlja fiktivni račun št. 21/2019 z dne 5. 8. 2019 v vrednosti 12.443,51 EUR, ki ne obstaja in s katerim je tožena stranka oškodovana za navedeno vrednost, so pritožbena novata in jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP). Poleg tega je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da je tožena stranka na prvem naroku izrecno izjavila, da vtoževani računi (med katerimi je opredeljen in predložen tudi sporni račun) za toženo stranko glede opravljenih storitev niso sporni in so navedbe pritožnice tudi iz tega razloga neutemeljene.
11.Glede pritožbenih navedb, da sodišče navaja, da je tožena stranka dne 5. 11. 2019 podpisala IOP obrazec za nesporno stanje dolga 65.416,01 EUR, kar šteje kot dokaz, medtem ko dokazila, (IOP obrazec z dne 25. 10. 2021) kjer tožena stranka zavrača višino dolga v dobrobit tožene stranke sodišče ne upošteva, so nejasne in nekonkretizirane, zato se pritožbeno sodišče do njih ne more jasno opredeliti. Pojasnjuje pa, da je iz prvostopne sodbe razvidno, da je sodišče izvedlo (prebralo) vse listinske dokaze tožeče in tožene stranke in se do njih v relevantnem delu tudi opredelilo v skladu z 8. členom ZPP.
12.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožena stranka predlagala lastno zaslišanje, ker ga ni predlagala.
13.Pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče toženi stranki naložilo plačilo zamudnih obresti kljub zastaranju, saj je tožeča stranka šele na prvem naroku dne 13. 12. 2021 utemeljila svoj zahtevek za plačilo obresti, v vloženi izvršbi pa utemeljitve ni, zahtevek 1/2018 v znesku 1.648,10 EUR se nanaša na obračun obresti za zamujena plačila v letu 2017, ob upoštevanju zastaralnega roka treh let, je zahtevek zastaral 31. 12. 2020, zahtevek 1/2019 v znesku 2.222,40 EUR pa se nanaša na obračun obresti za zamujena plačila v letu 2017 in 2018 (12. 10. 2017 do 5. 12. 2018), in je zastaral 5. 12. 2021, saj zahtevek ni bil vložen 8. 11. 2019 kot ugotavlja sodišče, ampak pripoznan na prvem naroku dne 13. 12. 2021, ni utemeljen. Pritožnik smiselno izpodbija zmotno uporabo materialnega prava (341. člen ZPP), ki pa ni utemeljena. Pravilna je namreč ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek na sodišče vložila 8. 11. 2019 z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in že v tem predlogu zahtevala tudi plačilo obračunanih zakonskih zamudnih obresti od neplačanih računov z rač. št. 1/2018 v znesku 1.648,10 EUR in rač. št. 1/2019 v znesku 2.222,40 EUR, s tem pa je nastopilo pretrganje zastaranja (365. člen OZ). Tožeča stranka je pravočasno, na prvem naroku za glavno obravnavo 31. 12. 2021, dodatno utemeljila (dopolnila trditveno podlago) za oba obračuna obresti ter predlagala dokaze (obračune obresti z listinami) in zadostila svoji trditveni in dokazni podlagi v smislu 212. člena v zvezi z 286. členom ZPP. Navedbe tožeče stranke podane na prvem naroku za glavno obravnavo v zvezi z utemeljitvijo obračunov obresti po obeh računih, so tudi po oceni pritožbenega sodišča pravočasne (1. odst. 286. člena ZPP) in kot takšne, jih je prvostopno sodišče povsem pravilno upoštevalo. Materialnopravno zmotne so pritožbene navedbe, da bi pretrganje zastaranja nastopilo šele z 31. 12. 2021 in da sta oba računa zastarana. Prvostopno sodišče je povsem pravilno ugotovilo, da je pretrganje zastaranja nastopilo 8.11.2019, ko je tožeča stranka na sodišče vložila predlog za izvršbo po vtoževanih računih, prav tako je pravilno pojasnilo, da so v obeh obračunih obresti zajeti tudi računi, pri katerih je zaradi delnega plačila zastaralni rok pričel teči znova in triletni zastaralni rok do vložitve predloga za izvršbo ni potekel. Z razlogi navedenimi v točkah 22. do 26. obrazložitve, kjer je prvostopno sodišče preverilo vse obračune obresti, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema kot svoje.
14.Ker drugih pritožbenih trditev toženec ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske sodbe in iz zgoraj izpostavljenih navedb obeh pravdnih strank, ki jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.
15.Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).
16.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela in stroškov ni priglasila. Mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožeči stranki se prizna priglašenih 1250 točk za odgovor na pritožbo, 22,50 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 931,47 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 931,47 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006.
Zveza:
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 287, 288, 335, 337, 344, 349, 364, 369, 619-648 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 212, 214
Pridruženi dokumenti:*
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.