Jedro

Spor o tem, ali je določen dedič dedno odpravljen, je dednopravne narave, ker se presoja o tem, ali je kdo dedič, kolikšen je njegov zakoniti oziroma nujni delež, kolikšna je vrednost zapuščine in ali in v kakšni vrednosti brezplačna naklonila je prejel od zapustnika, opravi po dednopravnih predpisih.

Kakšna naklonila zapustnika se lahko upoštevajo, urejajo določbe ZD (1965) v poglavju o izračunanju nujnega deleža in razpoložljivega dela, zmanjšanju oporočnih razpolaganj in vrnitvi daril, to je v 33. in naslednjih členih ZD. V dedni delež se tako lahko vračuna le tisto zapustnikovo premoženje, ki ga je možno upoštevati kot zapuščino oziroma kot podlago za ugotovitev vrednosti zapuščine.

Koristi od darovanih nepremičnin do zapustničine smrti se v dedni delež ne vračunavajo.

Kar vse s strani zapustnice ni bilo dedičem darovano oziroma brezplačno naklonjeno, ni mogoče vračunati v dedni delež oziroma ugovarjati v dedni odpravek dediča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da sta brata E. in V. S., ki sta nujna dediča po pokojni materi pravdnih strank M. S., dedno odpravljena in da jima ne pripada nujni delež iz zapuščine po materi. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je bila tožnica obsojena tudi na plačilo stroškov postopka tožencev. Tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje pa je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. V reviziji poudarja, da je bila zaščitena kmetija ob materini smrti opustošena in razvrednotena, odnešeni so bili vsi pomembnejši predmeti ter odtujeni živina in stroji, nepremičnine pa sta brata še dolgo po materini smrti uživala.

Odnešeni so bili tudi stroji in naprave kmetijske mehanizacije, izpraznjena zidanica ter vrsto stvari sta brata uničila. Pravico do nujnega deleža pa ima le tisti zakoniti dedič, ki ni ničesar prejel iz zapuščine. Brata pa nista taka dediča, ker sta se polastila vsega, da bi zmanjšala vrednost zapuščine. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da ima tožnica le odškodninsko terjatev v primerih, ko dedič na protipraven način pride do koristi. Koristi bi se morale v pravdi oceniti in upoštevati ter všteti v nujni delež vse, za kolikor sta brata zmanjšala vrednost zapuščine pred in po materini smrti. Kot ima dedič po določilu 32. člena ZO pravico uveljavljati večji delež v določenih primerih, je treba na drugi strani upoštevati v dedni delež dedičev vse koristi, ki jih je dobil za življenja zapustnika ali po njegovi smrti, pa čeprav na protipraven način. Sodišči nižjih stopenj pa tako nista postopali, čeprav so koristi in škoda večkratno presegli vrednost pripadajočih nujnih deležev.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencem, ki na revizijo niso odgovorili (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP iz leta 1977, katerega določbe je revizijsko sodišče moralo upoštevati na podlagi določila 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - Ur. list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Dne 11.8.1976 je umrla M. S., ki je bila lastnica zaščitene kmetije in mati pravdnih strank. Ker je v zapuščinskem postopku po njej tožnica, ki je postala prevzemnica materine zaščitene kmetije, zatrjevala, da sta brata E. in V. (slednji je med pravdo umrl ter sta na njegovo mesto stopila sin V. ml. in hčerka D.) že dedno odpravljena in da zato nimata pravice do nujnega deleža, je bila v zapuščinskem postopku napotena na pravdo, da se te okolnosti ugotovijo. Sodišči nižjih stopenj sta v postopku na podlagi navedene pravde ugotovili, da sta toženca morala vrniti tožnici nepremičnine, ki sta jih dobila od matere z darilno pogodbo leta 1976 (v posebni pravdi se je namreč ugotovila ničnost darilnih pogodb iz razloga, ker je zapustnica nedovoljeno razpolagala z deli zaščitene kmetije) in da tožnica ni dokazala, da bi pokojna mati v letu 1976 izročila toženima bratoma izkupiček od prodane živine ali strojev. Ocenili sta, da ni mogoče všteti v nujni delež tožničinih bratov vrednost inventarja v zidanici, ker naj bi ga po tožničinih trditvah odpeljal brat V. samovoljno (zaradi česar ne bi moglo iti za neodplačno naklonitev). Sicer pa je oprema predstavljala manjše, v dedni delež nevračunljivo darilo v smislu 55. člena Zakona o dedovanju (ZD), ker pa je bila oprema stara in le v manjšem delu v solasti matere. Tožničine trditve, da bi bilo potrebno vračunati v nujni delež bratov tudi koristi, ki naj bi jih imela od darovanega premoženja pred in po smrti matere ter tudi škodo, ki naj bi jo povzročila na predmetih zapuščine, pa sta sodišči nižjih stopenj ocenili za pravno neutemeljene, ker te ne predstavljajo vrednosti zapuščine v smislu 28. člena ZD oziroma v dedni delež vračunljivo premoženje.

Sodišči nižjih stopenj sta glede na gornje ugotovitve ocenili, da tožena brata nista prejela od zapustnice nobenene neodplačne naklonitve zunaj podarjenega premoženja po darilnih pogodbah z dne 23.6.1976, kar pa je bilo zaradi ugotovljene ničnosti darilnih pogodb vrnjeno v zapuščino, medtem ko manjših in običajnih daril ni potrebno vračati v zapuščino. Ker tako brata nista bila dedno odpravljena, sta zavrnili tožničin tožbeni zahtevek.

Revizijskih izvajanj, ki se nanašajo na dokazno oceno oziroma ugotovljeno dejansko stanje sodišč nižjih stopenj, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Pri pravni presoji spora je tako revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj. Sam spor je po njegovi oceni dednopravne narave in ga je moralo presoditi na podlagi v času smrti zapustnice veljavnih predpisov, to je določb Zakona o dedovanju (Ur. list SFRJ, št. 42/65 glede na določilo 232. člena Zakona o dedovanju - Ur. list SRS, št. 15/76, ki je določal, da začne navedeni republiški zakon veljati od 1.1.1977 dalje) ter določb Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij), (Ur. list SRS, št. 26/73, ki je začel veljati 24.8.1973, naprej ZDKZ).

Spor o tem, ali je določen dedič dedno odpravljen, je dednopravne narave, ker se presoja o tem, ali je kdo dedič, kolikšen je njegov zakoniti oziroma nujni delež, kolikšna je vrednost zapuščine in ali in v kakšni vrednosti brezplačna naklonila je prejel od zapustnika, opravi po dednopravnih predpisih. V tem primeru ni sporno, da sta tožničina tožena brata nujna dediča po njihovi skupni materi, da predstavlja zapuščino zaščitena materina kmetija in da je tožnica že postala prevzemnica zaščitene kmetije. Sporno je ostalo le, ali sta prejela od matere kakšna brezplačna naklonila, ki se lahko upoštevajo v njun dedni odpravek, to je vračunajo v njima pripadajoča nujna deleža. Kakšna naklonila zapustnika se lahko upoštevajo, urejajo določbe ZD v poglavju o izračunanju nujnega deleža in razpoložljivega dela, zmanjšanju oporočnih razpolaganj in vrnitvi daril, to je v 33. in naslednjih členih ZD. V dedni delež se tako lahko vračuna le tisto zapustnikovo premoženje, ki ga je možno upoštevati kot zapuščino oziroma kot podlago za ugotovitev vrednosti zapuščine. Tako se upošteva vse zapustnikovo imetje, ki ga je imel ob svoji smrti ter med drugim njegove terjatve, vrednost vseh daril, ki jih je zapustnik dal na kakršenkoli način kakšnemu zakonitemu dediču (od daril nededičem pa tista, ki jih je dal v zadnjem letu svojega življenja). Pojem darila pa določa 34. člen ZD, po katerem se za darilo šteje vse tisto, kar je zapustnik za življenja dal dediču na račun njegovega dednega deleža, tudi odpoved pravici, odpust dolga in podobno in sploh vsaka druga neodplačna naklonitev. Po določilu 35. člena ZD pa se pri cenitvi darila vzame vrednost, ki jo je darovana stvar imela ob zapustnikovi smrti glede na njeno stanje ob daritvi (ista izhodišča veljajo tudi za določitev vrednosti darila pri vračunanju po določilu 57. člena ZD). V bistvenem enaka določila vsebuje ZD za vračunanje daril in volil v dedni delež, pri čemer 51. člen določa, da se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika, pri čemer pa se ne vračunajo plodovi in druge koristi, ki jih je imel dedič od podarjene stvari do zapustnikove smrti. Po določilu 60. člena ZD pa se ne vračunajo v dedni delež tudi običajna manjša darila. V bistvenem enake določbe o vračunanju daril oziroma brezplačnih naklonil v nujni delež je določal tudi 15. člen ZDKZ.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnjah, tožničin tožbeni zahtevek nima opore v zgoraj navedenih dednopravnih določbah. Namreč vrednosti nepremičnin, ki sta jih tožničina brata brezplačno prejela od zapustnice, ni mogoče upoštevati, ker sta morala nepremičnine vrniti in so nesporno sestavni del zaščitene kmetije, katere prevzemnica je tožnica. Koristi od darovanih nepremičnin do zapustničine smrti pa se v dedni delež ne vračunavajo in jih zato ni mogoče upoštevati. Prav tako ni mogoče upoštevati domnevnih koristi od drugih (to je nedarovanih) nepremičnin, ker se koristi po spredaj citiranih določbah ZD ne morejo vračunavati v nujni delež. Prav tako se ne morejo vračunavati v dedni delež koristi, ki naj bi jih pridobila tožničina brata na zapuščini po zapustničini smrti ali pa škoda (očitno odškodnina za domnevno povzročeno škodo), kar lahko predstavlja le obligacijskopravne terjatve, kot sta pravilno pojasnili že sodišči nižjih stopenj. Pri tem je zaradi drugačnega materialnopravnega naziranja revidentke opozoriti, da je mogoče v dednopravnem sporu kot je predmeten, upoštevati le tiste neodplačne naklonitve zapustnice v korist dedičev, ki jih je mogoče vračunati v dedni delež. Kar vse s strani zapustnice ni bilo dedičem darovano oziroma brezplačno naklonjeno (v tem primeru naj bi se to nanašalo na samovoljno odsvojitev predmetov in stvari iz zidanice), ni mogoče vračunati v dedni delež oziroma ugovarjati v dedni odpravek dediča. Revizijsko sodišče glede na povedano zaključuje, da sta sodišči nižjih stopenj spor pravdnih strank materialnopravno pravilno razrešili in da zato ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revidentka v reviziji sicer uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka formalno ni opredelila in tudi z ničimer pojasnila. Zato je revizijsko sodišče moglo preizkusiti sodbi sodišč nižjih stopenj v smeri postopkovnih kršitev le v okviru uradoma naloženega preizkusa (386. člena ZPP), pri čemer pa ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. V celoti neutemeljeno revizijo tožnice je zato moralo zavrniti (393. člen ZPP).