Jedro

Po določilu 22. člena ZFPPod ima procesno legitimacijo za vložitev odškodninskih zahtevkov po 19. oz. 20. členu zakona stečajni upravitelj na račun upnikov, ki imajo pravico do poplačila iz stečajne mase. Po drugem odstavku citiranega zakonskega določila je do uveljavljanja takšnega zahtevka upravičen tudi posamezen upnik, vendar samo za račun vseh upnikov, ki imajo pravico do poplačila iz stečajne mase. Ugoditev takšnemu zahtevku ima za posledico, da sodišče naloži tožencu, da odškodnino plača v stečajno maso podjetja v stečaju. Čim je stečajni postopek zaključen, takšnega tožbenega zahtevka ni več mogoče uveljavljati, pri čemer tudi v imenu stečajnega dolžnika zahtevek uveljavlja v stečajnem postopku stečajni upravitelj. V primeru iz drugega odstavka 22. člena ima upnik le procesno legitimacijo in ni hkrati neposredni materialnopravni upravičenec.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji je toženec dolžan plačati 51.275,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.6.2006 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške, ki jih je odmerilo na znesek 1.756,40 EUR. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče odločitev utemeljilo z dejstvom, da je za tožbeni zahtevek, kot ga je uveljavljal tožnik, nujna procesna predpostavka vodenje stečajnega postopka, ki v danem primeru ni izpolnjena, saj je bil stečajni postopek zoper gospodarsko družbo Z. d.o.o. pravnomočno zaključen 15.3.2007, tožba pa je bila vložena 26.3.2007. Tudi v primeru, da stečaj še ne bi bil zaključen, pa upnik sploh ni legitimiran za vložitev takšne tožbe, ampak bi jo lahko vložil le stečajni upravitelj, ali eden od upnikov s priznanimi terjatvami, vendar le na račun vseh upnikov v korist stečajne mase.

Iz pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava izpodbija sodbo tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je tožeča stranka prevzela odškodninsko terjatev družbe v stečaju do družbenika in direktorja, kar uveljavlja s predmetno tožbo. Zadeva Cpg 161/2007, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni neposredno uporabljiva. V obravnavani zadevi je bil stečaj s pravnomočnim sklepom zaključen. Stečajni upravitelj je na naroku za preizkus terjatev obvestil vse upnike, da stečajni dolžnik nima nobenih sredstev in da bo zato predlagal njegov zaključek. Zaključku je nasprotoval edino tožnik, vendar pa je stečajno sodišče vseeno sprejelo sklep o zaključku stečaja z dne 16.11.2007, pritožbo zoper ta sklep, pa je tožnik umaknil šele, ko mu je stečajni dolžnik odstopil terjatev do tožene stranke. Pravno vprašanje je samo, ali je pogodba o odstopu terjatev pravno veljavna ali ne. Sodišče prve stopnje pa se v to sploh ni spuščalo, ampak je ločeno od pogodbe presojalo aktivno legitimacijo tožnika po čl. 22/1 ZFPOD, kar pa je po mnenju pritožnika napačno. Stečajni dolžnik in stečajni senat sta izkoristila možnost po 170. čl. ZPPSL. Ta določba pa v nasprotju z 22. čl. ne govori o vodenju postopka v korist stečajne mase, ampak o prevzemu terjatve in posledično zaključku stečaja. Drugi upniki bi se lahko takšnemu sklepu uprli, vendar se niso. Toženec zato ne more ugovarjati aktivne legitimacije, ki temelji na veljavni pogodbi in na pravnomočnem sklepu sodišča in 170. čl. ZPPSL. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da odstop terjatve, ki po temelju in višini še ni izkazana, ni pravilna. Upnik vstopi v položaj prejšnjega upnika in tožnik je zatrjeval samo, da je terjatev do stečajnega dolžnika sodno potrjena in da je toženec v stečajnem postopku ni osporaval. Odškodninsko odgovornost bi moralo sodišče ugotoviti v tem postopku na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Čim je terjatev nastala, jo je mogoče pogodbeno prenesti.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, priglaša tudi pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker niso podani pogoji iz 22. čl. ZFPP. Prvi odstavek tega člena določa, da odškodninski zahtevek iz 19. oziroma 20. čl. ZFPP, ki ga tožeča stranka vtožuje v predmetni pravdi, lahko uveljavlja stečajni upravitelj ali pa posamezni upnik po drugem odstavku 22. čl. ZFPP, le na račun vseh upnikov, ki imajo pravico do poplačila iz stečajne mase, v korist stečajne mase podjetja v stečaju, ne pa samo v svojo korist. Takšne odškodninske zahtevke zoper direktorja oziroma družbenika podjetja pa je mogoče vlagati samo v stečajnem postopku zoper podjetje. Vodenje stečajnega postopka je torej procesna predpostavka, ki omogoča vložitev ustrezne odškodninske tožbe, kar je materialnopravno stališče Višjega sodišča v Kopru iz zadeve Cpg 161/2007 z dne 15.6.2007. Pritožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da tožeča stranka toži toženca kot bivšega direktorja stečajnega dolžnika, družbe Z. d.o.o. po 2. tč. prvega odstavka 19. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 s spremembami, ZFPPod) in sicer za celotno vtoževano terjatev, saj meni, da v danem primeru ne pride v poštev omejitev odškodninske odgovornosti po drugem odstavku 21. čl. ZFPPod, ker je tožnik škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Ni niti sporno, da je terjatev tožniku odstopil stečajni dolžnik (A8), kot tudi ne, da je bil nad stečajnim dolžnikom pravnomočno zaključen stečaj na podlagi 99. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 s sprem.).

Po določilu 22. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij ima procesno legitimacijo za vložitev odškodninskih zahtevkov po 19. oziroma 20. čl. zakona stečajni upravitelj na račun upnikov, ki imajo pravico do poplačila iz stečajne mase. Po drugem odstavku citiranega zakonskega določila je do uveljavljanja takšnega zahtevka upravičen tudi posamezen upnik, vendar samo za račun vseh upnikov, ki imajo pravico do poplačila iz stečajne mase. Ugoditev takšnemu zahtevku ima za posledico, da sodišče naloži tožencu, da odškodnino plača v stečajno maso podjetja v stečaju. Čim je stečajni postopek zaključen, takšnega tožbenega zahtevka ni več mogoče uveljavljati, pri čemer tudi v imenu stečajnega dolžnika zahtevek uveljavlja v stečajnem postopku stečajni upravitelj. V primeru iz drugega odstavka 22. čl. ima upnik le procesno legitimacijo in ni hkrati neposredni materialnopravni upravičenec, zato držijo tudi razlogi iz izpodbijane sodbe, da bi moral biti zahtevek uveljavljan na račun stečajnega dolžnika. Ni sporno, da je prišlo do prenosa terjatve s stečajnega upravitelja na tožečo stranko na podlagi 170. člena ZPPSL, vendar to v zadevi ni bistveno, ker bi glede na zgoraj povedano tudi stečajni upravitelj terjatev lahko z uspehom uveljavljal le do konca stečajnega postopka. Prenos terjatve na tožečo stranko tega ni spremenil, saj nihče ne more prenesti več pravic kot pa jih ima sam in je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v razlogih sodbe za sprejeto odločitev pojasnilo tudi vsebinske razloge po materialnem pravu, pravilna.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določilo prvega odstavka 154. in 155. čl. ZPP in 165. čl. ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, odgovor na tožbo pa ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve, zato ni bil potreben.