Jedro

V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost zahtevkov na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakih tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju, ob tem, da mora izkazati še enega od kumulativnih pogojev, to je obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nenadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez njene izdaje nastale upniku (272. člen ZIZ).

Terjatev, ki jo tožnica uveljavlja v tožbi in se nanaša na nezakonitost izredne odpovedi iz razloga po 5. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 (ker mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni odsotna z dela več kot 6 mesecev), ni verjetno izkazana. Razlogi v prid ugotovitvi, da je bila izredna odpoved nezakonita, v tej (začetni) fazi postopka, ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Ker tožnica ni izkazala verjetnost terjatve njen predlog za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji priznati obstoj delovnega razmerja, od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, da je tožena stranka dolžna tožnici, dokler traja spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja obračunati in plačevati nadomestilo plače v višini bruto mesečne plače, od tega zneska obračunati ter plačati davke in prispevke, neto znesek pa nakazati na račun tožnice, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 3 dni pozvati nazaj na delo ter ji priznati obstoj delovnega razmerja, od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 8. 7. 2013 dalje, da je tožena stranka dolžna tožnici, dokler traja spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja obračunati in plačevati nadomestilo plače v višini bruto mesečne plače, od tega zneska obračunati ter plačati davke in prispevke, neto znesek pa nakazati na račun tožnice do vsakega 5. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca, in da začasna odredba stopi v veljavo takoj ter traja še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari.

Tožnica se je pritožila zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je odločitev sodišča v medsebojnem nasprotju, ko je na eni strani že odločilo o delu tožbenega ugovora tožnice, na drugi strani pa obrazložilo, da bo o utemeljenosti zahtevkov presodilo na podlagi dokaznega postopka. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, saj bi moralo v zadevi razpisati narok in odločiti o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe. Sodišče ni imelo nobene podlage, da se je v sklepu sklicevalo na zaporno kazen, ki povzroča toženi stranki moralno škodo. Na drugi strani se ni v ničemer opredelilo do razlogov, ki jih je podal nadrejeni delavec A.A., da je tožnica pri svojem delu dosegala nadpovprečne delovne rezultate ter bila zanesljiva in odlična sodelavka. Zato je ugotovitev, da je moralno sporna oseba, ki bi toženi stranki povzročila še hujše posledice, če bi jo ta ponovno zaposlila, v celoti v nasprotju s predloženimi listinami. Meni, da so njeni tožbeni zahtevki verjetno izkazani, saj ji je tožena stranka podala izredno odpoved že po izteku subjektivnega roka iz določbe drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja v zvezi z očitano prometno nesrečo še ni zaključen, saj je zoper drugostopenjsko sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Res je že nastopila s prestajanjem zaporne kazni, vendar se sklicuje na dokazila, ki utemeljujejo možnost za nadaljevanje nemotenega dela pri toženi stranki, ki bi ga izvajala med prestajanjem kazni. To pa pomeni, da ne bo odsotna z dela več kot 6 mesecev, zaradi česar bi lahko odpadla podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zmotno presodilo razloge nastanka nenadomestljive škode tako na njeni strani kot na strani njene družine. Zaradi prestajanja kazni ne more prejemati nadomestila pri Zavodu RS za zaposlovanje. Poleg tega ne bo dobila zaposlitve pri morebitnem drugem delodajalcu. Če bi nadaljevala z delom, bi zaslužila plačo za sebe in preživljanje družine. Ne strinja se tudi z razlogovanjem sodišča, da zaradi nepredloženih dokazil ni moglo presoditi o njenem premičnem in nepremičnem premoženju. Tožena stranka z izdano začasno odredbo, tudi če bi se kasneje izkazalo, da zahtevki ne bi bili utemeljeni, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da predlogu za začasno odredbo v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijani sklep v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanim sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice še odgovarja: V zadevi se presoja obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe, ki jo je predlagala tožnica v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pri začasnih odredbah gre za časovno omejeno sredstvo zavarovanja terjatev, katerega namen je v ohranitvi obstoječega dejanskega in pravnega stanja. Z začasno odredbo se dolžniku prepove določene aktivnosti, da se obstoječe dejansko stanje ne spremeni na škodo upnika (v konkretnem primeru tožnice), s čimer se zavaruje uspešnost poznejše izvršbe na podlagi naslova, ki ob izdaji začasne odredbe še ne obstoji. Vendar se z začasnimi odredbami sporno razmerje le delno in začasno rešuje. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve, kar sicer predstavlja predmet tega spora, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost zahtevkov na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju, ob tem, da mora izkazati še enega od kumulativnih pogojev, to je obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nenadomestljive škode, in da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez njene izdaje nastale upniku (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 in spremembe).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev, ki jo uveljavlja tožnica v tožbi, nanaša pa se na nezakonitost izredne odpovedi, ni verjetno izkazana. Gre za vprašanje, če je tožena stranka spoštovala predpisan postopek odpovedi, predvsem pa to, če je podala tožnici izredno odpoved v zakonskem roku iz določbe drugega odstavka 109. člena ZDR-1, in če so za odpoved bili izkazani tudi vsebinski odpovedni razlogi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je glede roka potrebno upoštevati uradno seznanitev tožene stranke s tožničino pravnomočno kazensko zadevo. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da razlogi v prid ugotovitvi, da je bila izredna odpoved nezakonita, v tej (začetni) fazi postopka, ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Poleg tega tudi sklicevanje pritožbe na postopek varstva zakonitosti, ki ga je tožnica sprožila zoper obsodilno kazensko sodbo, nima nobenega pomena, saj je takšna sodba že postala pravnomočna in izvršljiva, tožnica pa je na njeni podlagi že začela s prestajanjem zaporne kazni.

Glede na to, da v zadevi prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe, to je verjetnost terjatve, ni izkazan, sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno preverjati obstoja drugih pogojev za izdajo začasne odredbe, opredeljenih v določbi 272. člena ZIZ. Zato pritožbene navedbe tožnice, ki jih še izpostavlja, da ji nastaja nenadomestljiva škoda, ker je brez dohodkov za preživljanje sebe in dveh nepreskrbljenih otrok, niso odločilnega pomena, zaradi česar jih pritožbeno sodišče glede na določbo prvega odstavka 360. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ni presojalo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker niso podani razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).