Jedro

Ker pred sodiščem prve stopnje, enako kot v predsodnem upravnem postopku ni dokazano dejansko zdravstveno stanje iz 101. ali 102. člena ZPIZ-2 in s tem niti pogoji iz 99. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, je tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih odločb tožene stranke utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2015 in št. ... z dne 6. 7. 2015 ter priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo (I. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da tožnik trpi sam svoje stroške postopka (II. tč. izreka). Zaključilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Tožnik izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga ugodno rešitev zadeve.

Ne strinja z mnenjem sodne izvedenke z dne 8. 8. 2016, da je pri njem motnja v duševni sferi, zaradi katere bi potreboval nadzor in usmeritve pri rednem prejemanju zdravil in skrbi za svoje pravice in koristi podana šele od 4. 4. 2016 dalje. V upravnem postopku ni mogel vplivati na odločanje toženkinih ekspertov. Štel je, da bo v sodnem postopku enakopraven udeleženec, zato ne more sprejeti razlage izvedenca, da je le sledil napotilu sodišča. Šlo naj bi za nedopusten precedens, saj pri svojem delu ne more omejevati obdelave dokumentacije po sklepu sodišča. Zvest mora biti strokovni doktrini in upoštevati metodologijo forenzične stroke, ki je vsem izvedencem jasna. Če izvedenstva ne opravi v skladu s strokovno metodologijo, se ne more izgovarjati z zvijačami in prikrivanjem površnega pristopa. Pravočasno je predlagal dokaz s preučitvijo zdravstvenega kartona splošne prakse in celotne zdravstvene dokumentacije. Kljub nezadostno razjasnjenemu stanju, je sodišče sprejelo izvedensko mnenje in nanj oprlo sodbo. Vpogled v pisno izvedensko mnenje pokaže, da so povzeti izvidi z dne 18. 10. 2012, 10. 1. 2014 in 30. 1. 2014. Šlo naj bi za nesposobnost skrbeti za opravljanje drugih pomembnih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Enako je navedeno v predlogu za pridobitev dodatka za tujo nego in pomoč. Sodišče bi moralo razčistiti nasprotja v trditvah izvedenca. Izvedenka ni imela razloga, da ne bi verjela lečečemu psihiatru in ne samo enemu izvidu, ki je na splošno koristen, vendar v tem postopku uporabljen škodljivo in strokovno neutemeljeno.

Iz skromnih sredstev plačuje usluge nadzora pri prejemanju zdravil ter izvajanju osnovnih higienskih opravil. V zadevi gre le za ugotavljanje časa nastanka nesposobnosti in odvisnosti pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil. Sodišče je prezgodaj sledilo ugotovljenemu datumu, zato je sodba na majavih temeljih. Napačno ugotovljeno dejansko stanje je ob bistvenih kršitvah postopka in neenakem obravnavanju le korak do zmotne uporabe materialnega prava, kar se v konkretnem primeru kaže v zavrnilni sodbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnikove posplošene navedbe niso takšne, da bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

5. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Zgolj zato, ker ni bil izveden dokaz z zaslišanjem lečečega psihiatra A.A. in očitka, da ni bila upoštevana vsa medicinska dokumentacija, s katero naj bi razpolagal lečeči psihiater, ne da bi razen golega zatrjevanja bil predložen kakršenkoli relevanten listinski medicinski izvid, ni prišlo do kršitve iz 1. odstavka 339. člena, niti iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanje lečečega psihiatra, potem ko je dejansko stanje dovolj razčiščeno, ne pomeni odvzema možnosti obravnavanja pred sodiščem niti v predmetni zadevi ni mogoče uspešno zatrjevati neenake obravnave. Ker so odločilna dejstva s sodno izvedenskim mnenjem psihiatrinje prof. dr. B.B. tudi po oceni pritožbenega sodišča dovolj razčiščena, so nadaljnji dokazi kot nepotrebni zavrnjeni v skladu z 2. odst. 213. člena ZPP iz razlogov, utemeljenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova.

6. Sicer pa ni objektivizirane listinske medicinske dokumentacije, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da bi pri tožniku obstajala potreba po pomoči in postrežbi drugega že pred 27. 10 2015, ko je bila izdana dokončna upravna odločba, ki je predmet izpodbojne tožbe v tem socialnem sporu.

7. Pisno sodno izvedensko mnenje psihiatrinje in njena izpoved na glavni obravnavi le še dodatno potrjuje oceni IK I z dne 18. 6. 205 in IK II z dne 12. 10. 2015. Torej, da je lahko tožnik ob izkazani hipertenzivni srčni bolezni, stanju po možganski kapi in inzulinsko neodvisni sladkorni bolezni brez zapletov, osnovne življenjske potrebe zadovoljeval sam. Lahko se je samostojno gibal v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hranil, oblačil in slačil, se obuval in sezuval, skrbel za osebno higieno ter opravljal druga opravila, nujna za ohranjanje življenja. Iz izvida osebnega pregleda na IK I dne 18. 6. 2015 med drugim izhaja, da iz pogovora s pritožnikom ni bilo mogoče zaznati nesamostojnosti in nesposobnosti za samostojno življenje, da je sicer deloval nekoliko upočasnjeno, vendar je podajal resnične podatke, ki so se ujemali z dokumentacijo, in da ni kazal pomembnejših kognitivnih motenj. Ugotovljen je bil normalen somatski status lokomotornega aparata brez nevroloških izpadov.

Iz izvida in mnenja sodne izvedenke sicer izhaja, da je pri tožniku po možganski kapi leta 2012 prišlo do organske motnje osebnosti in vedenja zaradi poškodovanosti možganov. Zaradi zmerne kognitivne motnje in motenj spomina bi potreboval nadzor in usmeritve pri rednem prejemanju zdravil. Vendar pa je takšno bolezensko stanje objektivizirano izkazano šele z izvidom psihiatričnega pregleda z dne 4. 4. 2016, ko je bilo ugotovljeno poslabšanje. Torej zanesljivo po dokončnosti izpodbijanih upravnih aktov. To pa je tudi edino odločilno za pritožbeno rešitev zadeve.

8. Ker pred sodiščem prve stopnje, enako kot v predsodnem upravnem postopku ni dokazano dejansko zdravstveno stanje iz 101. ali 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2) in s tem niti pogoji iz 99. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, je tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih odločb tožene stranke utemeljeno zavrnjen. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je ostala tudi pritožba neuspešna.

9. Poslabšanje zdravstvenega stanja po dokončnosti upravnega postopka seveda ne more biti upoštevno pri presoji izpodbijanih zavrnilnih odločb. Je lahko le predmet novega predsodnega upravnega postopka, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje. Nenazadnje iz listin sodnega spisa3 in upravnega spisa4 celo izhaja, da je bil novi predsodni postopek naknadno uveden in da je bil pritožniku tudi priznan dodatek za pomoč in postrežbo.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Odstopanje upravnega spisa po predložitvi predmetne zadeve v pritožbeno reševanje zaradi odločanja o novi zahtevi v upravnem postopku. 4 Odločba št. 24 9259902 z dne 21. 4. 2017.