Jedro

Čeprav sodišče prve stopnje ob zavzetem stališču, da gre v obravnavnem primeru (vojak, poslan na misijo v tujino, vtožuje plačilo za tiste dni, ko bi mu morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek) za odškodnino za premoženjsko škodo, ni obrazložilo posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe vendarle najti podlago tudi za pravni zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o obrestnem zahtevku pravilno uporabilo določbo 165. člena OZ, po kateri odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po zaključku misije, 25. 3. 2011, saj mu je škoda nastala takrat.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 670,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2016 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.915,21 EUR od 17. 3. 2013 do 16. 3. 2016 v roku 8 dni (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 331,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi ne navaja izrecnega predloga, vendar je mogoče iz pritožbe povzeti, da predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje in zavrnitev tožbenega zahtevka. Glede narave vtoževanega plačila navaja, da je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Dor 31/2017 z dne 23. 5. 2017 ter opr. št. VIII Dor 67/2017 in VIII Dor 59/2017 z dne 20. 9. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali gre pri dosojenih zneskih za odškodnino, za nadomestilo ali za drug prejemek iz delovnega razmerja in glede vprašanja, ali se od prejemka zaradi zagotavljanja tedenskega počitka plača dohodnina in prispevki od plače, ki bi jo tožnik prejel za delo v Sloveniji po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti prevzetih mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami ali od celotnega prejemka. S sklepom opr. št. VIII Dor 53/2017 z dne 20. 6. 2017 pa je Vrhovno sodišče RS dopustilo revizijo glede vprašanja, ali gre pri dosojenih zneskih za odškodnino, za nadomestilo, ali za drug prejemek iz delovnega razmerja. S tako materialno kršitvijo je obremenjena izpodbijana sodba, saj prisoja odškodnino in hkrati nadomestilo. Dosojeni znesek ne more biti oboje, lahko je odškodnina ali nadomestilo ali nek drug prejemek iz delovnega razmerja, vsak od njih pa ima drugačne materialnopravne posledice, ne le na delovnopravnem področju, pač pa tudi na drugih pravnih področjih, in sicer na civilnem glede zastaranja in davčnem glede dohodnine in prispevkov. Slovensko odškodninsko pravo ne pozna nobene posebne odškodninske terjatve. Plačilo zaradi neizrabljenega tedenskega počitka ni urejeno na noben način, da bi bilo mogoče zanj reči, da veljajo kakšna posebna pravila o odškodninski odgovornosti, oziroma da ne veljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Za odškodninsko odgovornost se predpostavljajo štirje elementi, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, tožnik pa jih ni zatrjeval in ne dokazoval. V zvezi z vprašanjem narave vtoževane terjatve je tožena stranka podala svoj ugovor že v 5. točki odgovora na tožbo, nanj pa sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v tem delu nima razlogov. Ker se sodišče ni opredelilo do relevantnih navedb in ugovorov tožene stranke, je podana kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pomeni tudi element ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS. Za odškodninsko odgovornost je treba ugotoviti vse štiri zakonsko predpisane elemente. Pri opravljanju vojaške službe v tujini gre za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov SV, ki utemeljuje drugačno plačilo v okviru posebnega plačnega režima v skladu z 98.c členom ZObr (VIII Ips 203/2013). Poseben pravni in dejanski položaj pripadnika Slovenske vojske pri opravljanju vojaške službe v tujini s pravnega vidika pomeni specialno pravno ureditev, med drugim tudi plače in posebnih dodatkov v specialnem predpisu o Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Ta posebni plačni režim pripadnikov SV je posledica njihovega drugačnega pravnega in dejanskega položaja, ki izvira iz drugačne vsebine dolžnosti in delovnih nalog vojaške službe v tujini, ureditev v citirani uredbi pa priznava druge dodatke, ki so povezani z naravo dela v tujini. Uredba temelji na obračunu dnevne in ne urne postavke, plača pripada le za dejanske dneve dela izven države, pri čemer ti dnevi ne vplivajo na opravljeno redno mesečno delo v državi. Sodišče prve stopnje pri izračunu plače ni upoštevalo Uredbe, zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodba se tudi ni opredelila do ugovorov tožene stranke, ki se nanašajo na dopustna odstopanja po 17. členu Direktive 2003/88 ES, katerih udejanjanje je določba 53. člena ZSSloV, zaradi česar sta poseben misijski dopust in odsotnost v trajanju 96 ur urejena kot enakovredni nadomestni počitek. Nadalje pritožba navaja, da je tožena stranka tožniku zagotavljala tedenski počitek in o tem redno vodila tudi mesečne evidence, ki jih je predložila in iz katerih so jasno razvidni dnevi tedenskega počitka. Pri tem izpostavlja, da je bila edina trditvena podlaga tožnika ta, da naj tožniku na misiji tedenski počitek ne bi bil nikoli zagotovljen. Če po stališču sodišča prve stopnje evidence niso verodostojne, tudi ne morejo biti verodostojne izpovedi tožnikov in njihovih prič, ki so vsi tudi tožniki. Tožena stranka je predložila predpisane evidence, ki jih je bilo treba obvezno voditi. Iz njih je razvidno, da so bili prosti dnevi omogočeni, saj so se evidence izpolnjevale po opravljenem delu in se je vanj vpisovalo dejansko stanje. Evidenca obremenjenosti in prostih dni se mora pripravljati za nazaj, saj je povzetek dejanskega dogajanja. Tožnik je odsotnost prostih dni povezoval s tem, da naj bi prav vsak prost dan imel sestanke, kar pa so zaslišani poveljniki ovrgli. Nekaj prostih dni je tožnik prav gotovo imel. Če gre za odškodninsko terjatev, bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do ugovora zastaranja premoženjske škode, ki ga je podala tožena stranka. Upoštevati bi moralo triletni zastaralni rok. Nadalje meni, da tožena stranka ni prišla v zamudo že tri leta pred vložitvijo tožbe, sodba pa tudi ne obrazloži, zakaj šteje, da je zamuda nastala takrat, zato je tudi v tem delu podana kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede stroškov postopka navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo tožniku prisoditi kilometrine, ki se povrne samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo. Razlogov, ki bi opravičevali kilometrino, sodba nima, zato je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo na več mestih v pritožbi uveljavlja tožena stranka, zlasti v zvezi z vprašanjem pravne narave prisojene odškodnine in neugotovljenimi elementi odškodninske odgovornosti. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, razlogi sodbe so jasni in nasprotij med njimi ni, kar velja tudi za razloge v zvezi z vprašanji, ki jih pritožba izrecno izpostavlja. Po vsebini pritožba ob sklicevanju na navedeno absolutno bistveno kršitev uveljavlja svoje nestrinjanje z ugotovitvami, dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova neizkoriščenih dni tedenskega počitka na misiji KFOR Kosovo v času od 31. 8. 2010 do 24. 3. 2011. V tem času je bil tožnik na misijskem dopustu od 29. 12. 2010 do 17. 1. 2011. Pravilno je zaključilo, da tožniku v tem času ni bil omogočen niti en dan tedenskega počitka na misiji, skupaj 23,29 dni, zato mu je v tem obsegu priznalo odškodnino za neizkoriščene dni tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo stališča ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, odločitev pa je tudi v skladu s stališči iz sodbe VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek, izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Bistvo pogodbene odškodninske odgovornosti je, da lahko pogodbi zvesta stranka od kršitelja pogodbe zahteva povrnitev vrednosti izjalovljenega pričakovanja. Na podlagi 2. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS; št. 68/2007 in naslednji) se uporabi 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki smiselno enako kot 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

7. Delavec ima v skladu s 156. členom ZDR poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po 2. odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in naslednji) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Vrhovno sodišče RS je že v zadevi VIII Ips 30/2016 zavzelo jasno stališče, da tožena stranka delavcu ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, je delavec upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.

8. Čeprav sodišče prve stopnje ob zavzetem stališču, da gre v obravnavnem primeru za odškodnino za premoženjsko škodo, ni obrazložilo posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe vendarle najti podlago tudi za pravni zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da tožnik ni navajal in dokazal škode, protipravnosti ter vzročne zveze, kar pa niti ni relevantno. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so namreč protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti1. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom2. To glede tožene stranke ni bilo ugotovljeno. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.), česar pa ne uveljavlja, saj veže škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka. Tako nastanek škode kot protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, upoštevati pa je potrebno še nakazano domnevo vzročnosti. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da je bila tožniku zato, ker sodišče prve stopnje ni obrazlagalo predpostavk odškodninske odgovornosti, kršena pravica do izjave v postopku po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS. Prav tako ni utemeljen očitek kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s tem, prav tako ti razlogi med seboj niso v nasprotju. Ključno je vprašanje pravilnosti materialnopravnega razlogovanja, v posledici katerega pa sodišče prve stopnje ni zmotno ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, zato je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena.

9. V zvezi z evidencami je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne izkazujejo resničnega dejanskega stanja. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in tožnika ter listinskim dokazom (evidenco tožene stranke o prostih dneh pripadnikov SV na mirovni misiji na Kosovu). V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče ali stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožnika in njegovih sodelavcev (A.A. in B.B.) in ne na izpoved tožniku nadrejenega poveljnika (C.C.) ter evidence tožene stranke o prostih dnevih pripadnikov SV na misiji na Kosovu. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva in logična ter skladna s splošno znanimi dejstvi o poteku dela na mednarodnih misijah. Zgolj dejstvo, da so tožnik in zaslišani priči (ki sta vložili istovrstne tožbe zoper toženo stranko) zainteresirani za izid tega postopka, ne pomeni, da so njihove izpovedi samodejno neverodostojne oziroma, da jih sodišče ne sme upoštevati. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno, da s strani tožene stranke sestavljene evidence ne dokazujejo, da je imel tožnik na označene dni dejansko proste dneve. Tudi če je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, je mogoče dokazovati, da so pripadniki SV na ta dan dejansko opravljali določene obveznosti in niso bili povsem prosti, skladno z naravo dela na mednarodnih misijah. To je tožnik tudi dokazal (njegova izpoved in izpovedi dveh prič, ki sta bili na isti misiji).

10. Pritožba glede elementov odškodninske odgovornosti uveljavlja tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z 22. členom Ustave RS), češ da toženi stranki ni bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodbe. Očitek navedene postopkovne kršitve uveljavlja tudi v zvezi z zatrjevanjem, da ji sodišče ni zadosti odgovorilo na navedbo o tem, da sta misijski dopust in možna odsotnost v trajanju 96 ur namenjena počitku oziroma, da zadostujeta za zagotovitev počitka, ter da je temu namenjena tudi višja plača na misiji. Pritožba ni utemeljena, saj gre v navedenih primerih za različne institute od obravnavanega. Zagotovitev misijskega dopusta oziroma navedene odsotnosti ter višja plača na misiji ne izključujeta pravice do tedenskega počitka oziroma upravičenja do plačila odškodnine v primeru, da ta pravica ni zagotovljena. Če sodišče ne sledi strankinemu pravnemu razlogovanju, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgoraj pa je bilo že nakazano, da tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča kot ga ima stranka, razloguje o drugih odločilnih dejstvih kot so tista, ki jih izpostavlja stranka. V posledici tega ne more iti za kršitev postopka, pač pa kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, za kar pa v obravnavanem primeru prav tako ne gre. Dodatki k plači, do katerih je bil tožnik upravičen za čas mednarodne misije (npr. dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja), ki so urejeni v Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/08 in naslednji), ne morejo biti odmena za nezagotavljanje tedenskega počitka.

11. Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke tudi v zvezi z obrestnim zahtevkom. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je sodišče tožniku prisodilo, to je za tri leta pred vložitvijo tožbe, tako kot je zahteval s tožbenim zahtevkom, je materialno pravno pravilna. Terjatev iz naslova zamudnih obresti za čas pred tem datumom je namreč zastarala, kar je upošteval že tožnik ob vložitvi tožbe, saj je v 347. členu OZ določen triletni zastaralni rok za zamudne obresti kot občasne terjatve. Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o obrestnem zahtevku pravilno uporabilo določbo 165. člena OZ, po kateri odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po zaključku misije, 25. 3. 2011, saj mu je škoda nastala takrat. 12. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 9. člena Pravilnika za povrnitev stroškov v pravdnem postopku, ker mu je povrnilo kilometrino na relaciji D. - E. - D., saj je pravilno ugotovilo, da na tej relaciji ni ustreznega javnega prevoza. V takem primeru pa je stranka upravičena do kilometrine.

13. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017. 2 Dr. Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260.