Jedro

1) Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. 2) Zagovornik po uradni dolžnosti ni imel pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

1) Zahteva obsojenčevega zagovornika po uradni dolžnosti za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

2) Zahteva obs. M.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v C je bil obs. M.D. spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ ter mu je bila izrečena kazen zapora treh let. V izrečeno kazen mu je bil vštet čas, prebit v priporu od... naprej. Sodišče druge stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in odločbo o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na 5 let zapora.

Obsojenec je dne 13.5.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je trdil, da ni storil dejanja, ki se mu očita. Sodišče naj bi kršilo določbo 420. člena v zvezi s 16. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker ni ugotovilo resničnost oškodovankine navedbe na ginekološkem pregledu, da je pokazala ginekologu okrvavljene spodnje hlačke. Nasilno spolno občevanje pusti za seboj tudi toliko posledic in dokazov, ki ne bi mogli uiti analizi in ugotavljanju, vendar ginekolog ni našel sledi spolnega občevanja, še manj pa nasilnega spolnega občevanja. Sodišče je po obsojenčevem mnenju kršilo tudi 1. člen ZKP, ker je bil obsojen za dejanje, ki ga ni storil in zanj ni dokazov, to določbo pa je kršil tudi predsednik senata na glavni obravnavi, ko je pred branjem obtožnice vprašal oškodovanko, ali zahteva odškodnino in koliko. Predlagal je, da vrhovno sodišče spremeni pravnomočno odločbo in izda sklep o oprostilni sodbi ali pa zadevo vrne v ponovno odločitev sodišču prve stopnje. Hkrati je predlagal, da na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP vrhovno sodišče odredi, da se izvršitev izpodbijane pravnomočne sodbe prekine.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je dne 22.5.1996 vložil tudi obsojenčev zagovornik, odvetnik D.M. iz C. V zahtevi je uveljavil, da je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja v stanju neprištevnosti, razlogi sodbe Okrožnega sodišča v C pa so sami s seboj v nasprotju. Predlagal je, da vrhovno sodišče pravnomočni sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje na Okrožno sodišče v C. Zahteva obsojenčevega zagovornika je nedovoljena, obsojenčeva zahteva pa neutemeljena.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik D.M. iz C, je bil postavljen po uradni dolžnosti na podlagi sklepa predsednika Okrožnega sodišča v Celju. Postavitev zagovornika po uradni dolžnosti velja za potek kazenskega postopka do pravnomočnosti sodbe. V 4. odstavku 70. člena ZKP je določeno, da takšna postavitev velja tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi v primeru, če je obsojencu izrečena kazen zapora 20 let. V obravnavani zadevi ni bila izrečena takšna kazen, zato zagovornik po uradni dolžnosti ni imel pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče jo je iz tega razloga zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena ZKP).

Obsojenec v svoji zahtevi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ko trdi, da dejanja ni storil, da ni dokazov o posilstvu, da oškodovanka ne govori resnice. Glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tako da v tem delu obsojenčeva zahteva nima pravne podlage.

Sodišče ni kršilo določbe 16. člena ZKP, kot meni obsojenec. Tudi v zvezi z zaslišanjem oškodovanke na glavni obravnavi dne... je imel obsojenec možnost postavljati vprašanja oškodovanki, na glavni obravnavi dne... pa je bil zaslišan v zvezi s pregledom oškodovanke in glede njenih spodnjih hlačk tudi ginekolog prim. dr. S.P.. Glede pregleda pri ginekologu oziroma preveritve oškodovankinih spodnjih hlačk je sprejelo oceno tako sodišče prve kot sodišče druge stopnje, tako da obsojenec v zahtevi izpodbija te ugotovitve kot zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V postopku za varstvo zakonitosti ni možno uveljaviti takšen razlog.

Sodišče tudi ni kršilo določbo 1. člena ZKP, kot trdi obsojenec v zahtevi, saj je bil obsojen ter mu je bila izrečena kazenska sankcija na podlagi zakonitega postopka. Pouk oškodovanki glede premoženjskopravnega zahtevka na glavni obravnavi je bil v skladu z določbo 2. odstavka 319. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se v zahtevi sklicuje obsojenec oziroma je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno. Prav tako niso bili izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 423. člena ZKP, zato izvršitve pravnomočne odločbe ni prekinilo.