Jedro

Ker je tožnik, zaposlen na delovnem mestu voznika tovornjaka, v času trajanja delovnega razmerja opravljal prevoze za konkurenčno podjetje in je neopravičeno izostal z dela več dni, mu je tožena stranka zakonito izredno odpovedala PZ po 2. alinei 1. odstavka

111. člena ZDR (če delavec naklepno ali iz hude malomarnosti hujše krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja).

Nasprotna tožba je procesno gledano samostojna tožba, zato je potrebno o zahtevku iz nasprotne tožbe odločati samostojno in se izrek sodbe ne sme glasiti na pobot terjatev. Razlika med pobotnim ugovorom in nasprotno tožbo je v tem, da se s pobotnim ugovorom lahko uveljavlja terjatev le v višini tega zahtevka iz tožbe, z nasprotno tožbo pa tožena stranka lahko zahteva ugotovitev (in plačilo) terjatve, ki je višja od tožnikove.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v šestem, sedmem in desetem odstavku izreka sodbe, ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odločbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29.8.2003 in ugotovitvi, da tožniku delovno razmerje traja vse do 31.10.2003, ko se izteče trimesečni odpovedni rok (prvi odstavek izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 31.7.2003 in še traja vse do 31.10.2003 (drugi odstavek izreka). Zavrnilo je zahtevek za poziv nazaj na delo in vročitev v podpis pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela voznika, ter za čas od 2.9.2003 do 31.10.2003 obračun in izplačilo plače v višini plače, ki bi jo tožnik prejemal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih plač v plačilo, ter vpis delovne dobe v delovno knjižico (tretji odstavek izreka). Zavrnilo je zahtevek za izplačilo odpravnine v skladu z določbo 109. člena Zakona o delovnih razmerjih za štiri leta delovne dobe v višini ene povprečne mesečne plače, če bi tožnik delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo za vsako leto dela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila (četrti odstavek izreka). Zavrnilo je zahtevek za obračun in izplačilo stroškov prevoza na delo od 17.3.1999 dalje do 2.9.2003, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (peti odstavek izreka). Odločilo je, da se pobotata terjatvi tožeče in tožene stranke v višini

132.170,00 SIT iz naslova regresa za letni dopust za leto 2003, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, od

1.7.2003 dalje do plačila (šesti odstavek izreka). Razsodilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati 590.018,00 SIT iz naslova pogodbene določene odškodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.2003 dalje do plačila (sedmi odstavek izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati pripadajočo plačo v višini plače, ki bi jo tožnik prejemal, kot če bi delal vse do 2.9.2003, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač, do plačila (osmi odstavek izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 29.082,24 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2004 dalje do plačila (deveti odstavek izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini

235.718,30 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2004 dalje do plačila (deseti odstavek izreka).

Tožnik je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navajal je, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnem dejstvu, to je o tem, zakaj je poklonilo vero priči V. P., ko je le-ta izjavil, da ni slišal, da bi direktor tožene stranke žalil tožnika in zakaj ni poklonilo vere tožniku, ki je ves čas zatrjeval, da je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi žalitev direktorja. Priča V. P. je še vedno zaposlen pri toženi stranki in iz tega razloga ekonomsko in socialno odvisen od tožene stranke in se torej ni želel "zameriti" direktorju tožene stranke. V tem delu je tako sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo okoliščin oz. elementov, ki so podlaga za odškodninski zahtevek tožene stranke. Tožniku je naložilo plačilo odškodnine v skladu z določilom VI. točke pogodbe o zaposlitvi, pri čemer sploh ni ugotavljalo, ali je tožnik pri toženi stranki pridobival kakšna tehnična, proizvodna oz. poslovna znanja in ali je prevoz, ki ga je tožnik opravil za družbo Tkalčič d.o.o. takšne narave, da sodi v delovno razmerje oz. dejavnost tožene stranke in bi ta prevoz vplival na interese tožene stranke oz. bi pomenil za toženo stranko konkurenco. V tem delu je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno in je odločitev sodišča v tem delu vsaj preuranjena. Glede plačila prevoznih strokov je sodišče prve stopnje kršilo postopek, ko ni dovolilo, da bi pooblaščenka tožnika ta del zahtevka specificirala naknadno. Pooblaščenka tožnika je imela na razpolago le rok dober mesec, da se o predloženi dokumentaciji izjasni, tako da je bil tožnik postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi s toženo stranko, ki je imela na razpolago več časa za pripravo odgovora kot tožnik. Tako je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Zaradi navedenega je tožnik predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in prerekala vse pritožbene navedbe tožnika in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pričo V. P. je predlagal za zaslišanje prav tožnik, ki med zaslišanjem priče ni imel posebnih pripomb in je bil bolj ali manj neaktiven. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno dokazno oceno in tudi obrazložilo svojo odločitev.

Ugovor v zvezi z odškodninskim zahtevkom pa predstavlja pritožbeno novoto. Tožnik je imel možnost specificirati svoj denarni zahtevek glede prevoznih stroškov, kar pa ni nikoli storil. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določil postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP pri odločanju v šestem odstavku izreka, v katerem je odločilo, da se pobotata terjatvi v višini 132.170,00 SIT iz naslova regresa za letni dopust za leto 2003 in v sedmem odstavku izreka, v katerem je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 590.018,00 SIT iz naslova pogodbeno določene odškodnine. V odločitvi glede odškodnine po pogodbi o zaposlitvi je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo, zaradi navedenega pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka ni kršila pogodbene obveznosti po določilih 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR), ki v 6. točki kot razlog za izredno odpoved delavca določa, da lahko le-ta poda v 8 dneh potem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ga je delodajalec žalil ali se nasilno vedel do njega, ali če kljub njegovim opozorim ni preprečil takega ravnanja s strani drugih delavcev.

Pravilno je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno glede izpovedbe priče P., ki je zaslišan izpovedal, da ve le, da sta se tožnik in direktor tožene stranke le jezno gledala. Pri tem pa niti ni vedel za ozadje morebitnega spora. Nikoli ni slišal, da bi direktor tožene stranke očital tožniku, da je baraba in da je kradel nafto. Ob navedenem pritožbeno sodišče dodatno ugotavlja, da je pričo V. P. predlagal za zaslišanje prav tožnik. V zvezi s spornim dogodkom pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik nikakor ni imel pravice zahtevati od delodajalca, da mu da v vožnjo prav določeno novo tovorno vozilo, pač pa je bil dolžan opravljati delo tudi s starejšim kamionom, kar mu je predlagal in odredil direktor tožene stranke.

Tožena stranka je tožniku dne 29.8.2003 izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določilih 2. točke 1. odst. 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec lahko delavcu odpove izredno pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je huje kršil delovne obveznosti, saj ni prišel na delo od 21.7.2003 do izdaje odločbe, ter je opravljal prevoz za drugo podjetje Tkalčič transport d.o.o., medtem, ko je bil še zaposlen pri toženi stranki. Tožnik navedenemu niti ni oporekal. Zaradi navedenega je bila odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna, posledično navedenemu pa je tudi sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tako reintegracijski kot reparacijski zahtevek izhajajoč iz prenehanja delovnega razmerja.

Uveljavljani pritožbeni ugovor glede izplačila prevoznih stroškov je neutemeljen, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da se je tožnik vozil na delo in iz dela s tovornim vozilom in je vozilo tožene stranke parkiral doma. Tako je brezpredmeten pritožbeni ugovor, da sodišče tožniku ni pustilo specificirati predmetnega tožbenega zahtevka, saj tožnik tudi ni bil upravičen do prevoznih stroškov, v kolikor se je vozil na delo in iz dela z vozilom tožene stranke, ki je tudi zagotavljala gorivo. Tožniku prevozni stroški ne pripadajo, saj mu le-ti tudi niso nastali.

Pritožbeno sodišče pa glede na podani pritožbeni ugovor o tem, da je imel tožnik za postavitev denarnega zahtevka premalo časa in sicer samo en mesec oz. manj časa, kot je imela tožena stranka za svoje navedbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi moral tožnik sicer že v tožbi postaviti določen denarni zahtevek.

Utemeljen je pritožbeni ugovor glede odločitve sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki odškodnino v znesku 590.018,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.2003 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim ugovorom, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti po določilih Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS št. 83/2001 - OZ). Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so namreč nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstanek le-teh je bil dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde. Ob navedenem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da VI. točka pogodbe o zaposlitvi določa, da delavec, ki pri svojem delu pridobiva naslednja tehnična, proizvodna oz. poslovna znanja, se zavezuje delodajalcu, da v času trajanja delovnega razmerja po tej pogodbi ne bo opravljal ali sklepal poslov za svoj ali tuj račun, ki spadajo v delovno področje ali dejavnost delodajalca, če bi to vplivalo na interese delodajalca oz. bi pomenilo zanj konkurenco in v takšnem primeru ima delodajalec pravico uveljavljati zoper delavca odškodninski zahtevek v višini 12 izplačanih neto mesečnih plač glede na povprečje zadnjih treh mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja. Navedeno pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje tudi ugotavljati, ali je delavec v času delovnega razmerja pridobival tehnična, proizvodna ali poslovna znanja, prav tako pa bo moralo sodišče ugotavljati konkretno višino škode, ki je sicer limitirana na višino 12 izplačanih neto mesečnih plač glede na povprečje zadnjih treh mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja.

Posledično navedenemu pa je bilo potrebno razveljaviti tudi del sodbe, v kateri je sodišče odločilo o pobotu medsebojnih terjatev na podlagi 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pobotalo priznano terjatev iz naslova regresa za letni dopust s terjatvijo glede izplačila odškodnine. Ob navedenem se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožniku regres za letni dopust za leto 2003 vsekakor pripadal iz razloga, ker je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju.

Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja, da mora imeti izrek sodbe v primeru podanega ugovora v pobot ugovarjane terjatve tridelni. V prvem delu sodišče ugotovi, da obstoji terjatev tožnik in njeno višino, v drugem delu sodišče ugotovi, do katere višine obstoji nasprotna terjatev toženca in v tretjem delu sodišče opravi kompenzacijo.

Sicer pa pritožbeno sodišče po preizkusu po uradni dolžnosti tudi ugotavlja, da iz predloženega spisa v predmetni zadevi izhaja, da je sodišče prve stopnje v skupno obravnavanje združilo dve zadevi in sicer pod opr. št. Pd 584/2003 in Pd 173/2004. V zadevi Pd 173/2004 je delodajalec vložil nasprotno tožbo zoper delavca iz naslova plačila odškodnine v znesku 722.188,00 SIT. Navedeno pomeni, da sodišče ne bi smelo odločati o pobotu medsebojnih terjatev, pač pa bi moralo samostojno odločati o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi. Razlika med pobotnim ugovorom in nasprotno tožbo je namreč v tem, da bi toženec s pobotnim ugovorom lahko uspešno uveljavljal le terjatev do višine tožnikove, z nasprotno tožbo pa lahko uspešno uveljavi višjo terjatev od tožnikove. Izrek pri nasprotni tožbi tako ne glasi na pobot. Nasprotna tožba je po svoji procesni naravi namreč samostojna tožba. Če sodišče obravnava tožbo in nasprotno tožbo skupaj, ostaneta oba tožbena zahtevka samostojna. Sodišče z eno sodbo odloča o tožbenih zahtevkih obeh pravdnih strank.

Posledično navedenemu je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev v desetem odstavku izreka, s katero je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki stroške postopka v višini 235.718,30 SIT.

Pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.