Jedro

V tej zadevi je podan izčiščen primer bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima razlogov in je vsebinsko prazna.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi tožeča stranka uveljavlja plačilo na podlagi pogodbe o t.i. modrem varčevanju. Med strankama je sporno, do kakšnih pogodbenih obresti je upravičena tožeča stranka.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku znova zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, o katerem ni bilo odločeno že pravnomočno s prejšnjo sodbo. Nato je odločilo o stroških postopka ter toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača 511,85 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču primarno predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba v svoji obrazložitvi povzema razloge iz prejšnjega razveljavitvenega sklepa. Nato navaja, da se sodišče prve stopnje s temi vprašanji ni ukvarjalo in svoje odločitve ni ustrezno utemeljilo. Zato so tudi relevantne vse tožnikove navedbe iz pritožbe zoper prejšnjo sodbo. Sodišče prve stopnje ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Že v prejšnjem pritožbenem postopku je bilo v razveljavitvenem sklepu povedano, da je tožniku uspelo dokazati spornost pogodbenega določila 6. člena pogodbe. Pojasnjeno je tudi bilo, v katerem delu (v kateri smeri) je pogodbeno določilo sporno (1). V nadaljevanju je bilo poudarjeno, s katerimi razlagalnimi pravili in upoštevaje katere okoliščine konkretnega primera bo moralo sodišče dognati skupen namen pogodbenikov ter upoštevaje splošna načela obligacijskega prava, nato tudi uravnovesiti položaj pogodbenih strank (2).

V času po izdaji razveljavitvenega sklepa v tej zadevi je v bistveno podobnem primeru (ki se prav tako nanaša na s strani banke poimenovano modro varčevanje) Vrhovno sodišče RS sprejelo domala enako pravno stališče, kakor je vsebovano v razveljavitvenem sklepu te pravde (3).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje svoje naloge v ponovljenem postopku ni opravilo. Zahtevek je ponovno zavrnilo, do materialnopravnih in dejanskih vprašanj, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v razveljavitvenem sklepu, pa se sploh ni opredelilo. Tožbeni zahtevek je zavrnilo najprej s posplošenim sklicevanjem na svojo prvo (torej razveljavljeno) sodbo. Vendar: v tisti sodbi o teh vprašanjih sploh ni bilo govora. Nato pa je sodišče prve stopnje svojo obrazložitev zavrnitve zahtevka sklenilo s sledečim zapisom: „Iz navedenega sledi, da je zahtevek tožeče stranke v delu, ki presega pravnomočno odločitev po sodbi opr. št. III P 1740/2007 z dne 24. 06. 2009 in je predmet tega postopka, zavrniti.“ Takšna obrazložitev je že po pravilih skladnje (besedotvorja) nerazumljiva. Poleg tega je (tudi iz teh razlogov) vsebinsko prazna. Sodba se ne opredeli do odločilnih dejstev. Prav tako se ne opredeli do napotkov iz razveljavitvenega sklepa in navsezadnje sploh ni jasno, iz katerih razlogov je sodišče zahtevek zavrnilo. Gre za čist primer bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (4). Ob vsebinsko povsem izvotljeni odločitvi, bi pritožbeno sodišče z razpisom pritožbene obravnave sploh prvič razsojalo o osrednjem sklopu relevantnih vprašanj in bi tako stranke prikrajšalo do ustavno zagotovljenega dvostopenjskega sojenja. V skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Ker je postopek ostal na enaki ravni kot prejšnjikrat (ob prejšnji razveljavitvi) so tudi napotki pritožbenega sodišča enaki, kot so bili v razveljavitvenem sklepu.

Odločitev o stroških je v prid tožniku, tožena stranka pa se proti tej odločitvi ni pritožila. Tako je ta odločitev postala pravnomočna, ne glede na to, da o zadevi še ni končno odločeno. V to odločitev zato pritožbeno sodišče ni smelo posegati.

(1) Glej 6. točko razveljavitvenega sklepa, opr. št. II Cp 3812/2009 z dne 03. 02. 2010. (2) 7. točka razveljavitvenega sklepa.

(3) Sklep VS RS, II Ips 737/2009. (4) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 72/2007 in naslednji).