Jedro

Pogoj iz 3. odstavka 8. člena ZSS morajo izpolnjevati le sodniki, ki po izteku svojega mandata kandidirajo za izvolitev v sodniško funkcijo, po ZSS v trajen mandat. Ta pogoj ni naveden v ZDT in ni možno uporabiti določbe 3. odstavka 19. člena ZDT, ker je zakonodajalec ta pogoj zavestno črtal iz zakona v fazi njegovega sprejemanja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije, št. 108-25/98 z dne 14.6.1999.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kandidaturo tožeče stranke na razpisano prosto mesto višjega državnega tožilca na Višjem državnem tožilstvu v L. Svojo odločitev je oprla na ugotovitev, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja za izvolitev v sodniško funkcijo oziroma za imenovanje na razpisano prosto mesto višjega državnega tožilca, ker ne izpolnjuje pogoja iz 3. odstavka 8. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94, nadalje: ZSS). Tožena stranka se pri tem sklicuje na sodbo št. K 71/80 Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Radovljici, iz katere je razvidno, da je tožeča stranka zastopala obtožni predlog zoper J.M., ki naj bi žalil maršala Tita, za kar je bil obsojen na leto dni zapora.

Tožnica v tožbi navaja, da je personalna komisija državnega tožilstva na svoji seji dne 10.6.1998 sprejela mnenje, da je tožnica najbolj primerna kandidatka za razpisano mesto in jo uvrstila na prvo mesto. Tožena stranka je že s svojo odločbo dne 18.9.1998 zavrnila kandidaturo tožnice, vendar je bila ta odločba odpravljena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. U 54/98-11 z dne 13.1.1999. Tožena stranka je nato izdala izpodbijano odločbo in z njo ponovno zavrnila kandidaturo tožnice. V izpodbijani odločbi tožena stranka očita tožnici, da je zastopala obtožni predlog zoper J.M., ki naj bi žalil maršala Tita. Zaradi tega tožnica ne bi izpolnjevala formalnega pogoja za imenovanje iz 3. odstavka 8. člena ZSS. Po Zakonu o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 63/94, nadalje: ZDT) je tožena stranka upravičena zavreči le kandidature, ki ne izpolnjujejo pogojev od 1. do 5. točke 8. člena ZSS. ZDT in ZSS ne dajeta pooblastil toženi stranki, da odloča o tem ali je izpolnjen pogoj iz 3. odstavka 8. člena ZSS. Določba 3. odstavka 8. člena ZSS pa se nanaša izključno na sodnike, ki so sodili ali odločali, ne pa tudi na tožilce. V kazenski zadevi zoper J.M. pa tudi Državno tožilstvo Republike Slovenije, kljub pobudi Varuha človekovih pravic, ni vložilo zahteve za varstvo zakonitosti, saj je očitno, da postopek ni imel političnega značaja. Pri tem je tudi opozoriti, da ima smiselno enako določbo, kot je bila v nekdanjem 157. členu KZ SFRJ, sedaj KZ RS v 174. členu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni zavrgla kandidature tožnice, temveč jo je zavrnila zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 3. odstavka 8. člena ZSS. Ta pogoj ni formalen temveč je vsebinski. V upravnem sporu je sporno vprašanje ali je pomembnejše mnenje generalnega državnega tožilca na podlagi 74. člena ZDT ali pa mnenje personalne komisije. Tožena stranka ocenjuje, da negativna ocena generalnega državnega tožilca zadostuje za zavrnitev kandidature, zato izpolnjevanje vseh pogojev do sedaj sploh ni bilo predmet spora. Ponovno mnenje personalne komisije bi bilo potrebno le, če bi bili izpolnjeni vsi pogoji za imenovanje. Napačna je razlaga tožnice, da se pogoj iz 3. odstavka 8. člena ZSS nanaša izključno na sodnike, ne pa tudi ne tožilce. Prav tako ni utemeljena primerjava med sedanjim 174. členom KZ RS in bivšim 157. členom KZ SFRJ glede na pomen, ki ga je imel ta člen v prejšnjem režimu.

Tožba je utemeljena.

Postopek imenovanja državnega tožilca ureja ZDT. Državne tožilce imenuje Vlada Republike Slovenije na predlog ministra za pravosodje, ki tak predlog poda, potem, ko prejme mnenje personalne komisije državnega tožilstva. Razpisni postopek vodi ministrstvo za pravosodje in v tem postopku se smiselno uporablja določba 15. člena ZSS. V obravnavanem primeru je personalna komisija oblikovala mnenje glede predloga za imenovanje in razvrstila tožnico kot kandidatko na prvo mesto. ZDT v 5. odstavku 20. člena določa, da v primeru, če minister za pravosodje ne sprejme mnenja personalne komisije, mora v roku 10 dni zahtevati, da personalna komisija ponovno prouči svoje mnenje v roku 15 dni. Minister za pravosodje te določbe ni upošteval in je zavrnil, brez ponovnega postopka v personalni komisiji, kandidaturo tožnice. Pri svoji odločitvi se sklicuje na negativno mnenje generalnega državnega tožilca, ki naj bi ga ta dal na podlagi 74. člena ZDT. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ni razvidno, ali se zavrnitev kandidature nanaša tudi na negativno strokovno oceno dela državnega tožilca ali samo na neizpolnjevanje pogoja iz 3. odstavka 8. člena ZSS. Iz dopisa generalnega državnega tožilca z dne 2.7.1998 ne izhaja negativna strokovna ocena za tožnico, temveč le okoliščina, da generalni državni tožilec ne priporoča njenega imenovanja v primerjavi z drugo kandidatko. K temu dopisu je generalni državni tožilec z dopisom z dne 10.9.1998 priložil sodbo K 71/80 in dopis Varuha človekovih pravic z dne 31.8.1998, pri tem pa ne navaja, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 3. odstavka 8. člena ZSS. Generalna državna tožilka je z dopisom z dne 1.6.1999, torej pred izdajo izpodbijane odločbe, nadomestila dopis z dne 2.7.1998 in dala tožnici pozitivno strokovno oceno. Iz tega sledi, da ugotovitev tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 3. odstavka 8. člena ZSS, ne izhaja niti iz pravnomočne sodbe, s katero bi bila tožnica obsojena za kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin, niti iz ugotovitve državnega tožilstva. Tožena stranka pa v zvezi z ugotavljanjem izpolnjevanja pogoja iz 3. odstavka 8. člena sama ni uvedla postopka in ni dala tožnici možnosti uveljavljanja njenih pravic in pravnih koristi v tem postopku. Tožena stranka je tudi nepravilno uporabila določbo 3. odstavka 19. člena ZDT, ki določa, da se v razpisnih postopkih, ki jih vodi ministrstvo za pravosodje smiselno uporablja določba 15. člena Zakona o sodniški službi.

Smiselna uporaba določbe 15. člena ZSS v postopku imenovanja državnih tožilcev je dopustna le v tistem delu, ki ni urejen v ZDT in ob pogoju, da je v skladu s cilji in nameni ZDT. Po jezikovni in smiselni razlagi morajo pogoj iz 3. odstavka 8. člena ZSS izpolnjevati le sodniki, ki po izteku svojega mandata kandidirajo za izvolitev v sodniško funkcijo, po ZSS v trajen mandat. Iz besedila zakona je razvidno, da ta pogoj ne izpolnjujejo sodniki, ki so sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine. Namen te določbe je, da se ne izvolijo v trajen mandat po ZSS sodniki, ki so pri svojem prejšnjem delu v okviru sojenja ali odločanja storili navedene kršitve. Glede na ustavno delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo je sodnikom zaupano izvajanje sodne veje oblasti le ob pogoju, da pri svojem prejšnjem delu te oblasti niso izrabili s kršitvijo človekovih pravic in svoboščin. Državno tožilstvo je sicer del pravosodja, ne spada pa v sodno vejo oblasti, zato ta pogoj ni naveden v ZDT. To ni posledica napake v zakonodajnem postopku oziroma praznina, ki jo je mogoče zapolniti na podlagi 3. odstavka 19. člena ZDT. Zakonodajalec je v postopku sprejemanja zakona zavestno črtal to določbo in določbo o možnosti predčasne upokojitve iz ZDT, z obrazložitvijo, da pri izvrševanju funkcije državnega tožilca ne gre za opravljanje sodne funkcije, za katero se zahtevajo strožji pogoji. V ponovnem postopku bo zato morala tožena stranka pravilno uporabiti postopkovne in materialne določbe ZDT.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS). V skladu s 3. odstavkom 60. člena ZUS mora tožena stranka izdati nov akt v roku 30 dni od dneva, ko je dobila sodbo. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki so navedena v tej sodbi, ki se tičejo postopka.