Jedro

Za začetek teka zastaralnega roka po prvem odstavku 376. člena ZOR je pomembno, kdaj je oškodovanec mogel glede na okoliščine primera ob običajni skrbnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljati odškodninski zahtevek. Tržna cena je primerno izhodišče za izračun ustrezne vsote kot odškodnine (tretji odstavek 185. člena ZOR), če gre za škodo zaradi zmanjšanja premoženja s protipravno odtujitvijo stvari.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Revizija tožene stranke se zavrže v delu, v katerem izpodbija odločitev o ugovoru zaradi pobota, sicer se zavrne.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki z delom sodbe, ki je pomemben za revizijski postopek, naložilo plačilo 178.319,97 EUR (prej 42.732.600,00 SIT), potem ko je ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče v znesku 4.239,69 EUR (prej 1.016.000,00 SIT). Odločitev o ugovoru zaradi pobota je utemeljilo s presojo, da niso izpolnjene predpostavke iz 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Odločilni razlog za dajatveni del sodbe pa je protipraven izkop gramoza v vrednosti 178.319,97 EUR (prej 42.732.600,00 SIT) v letu 2001 s strani tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in dajatveni del sodbe sodišča prve stopnje o glavni stvari spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 43.930,89 EUR (10.527.600,00 SIT). Spremembo sodbe sodišča prve stopnje je utemeljilo z zastaranjem odškodninske terjatve ob spremembi tožbe dne 26. 4. 2006 (zaradi zvišanja odškodninskega zahtevka za znesek 43.930,89 EUR; prej 10.527.600,00 SIT). Sodišče druge stopnje je sicer sprejelo odločilne razloge iz sodbe sodišča prve stopnje in zato zavrnilo pritožbo tožene stranke v preostalem delu.

3. Tožeča in tožena stranka sta vložili revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, vsaka proti zanjo neugodnemu delu sodbe sodišča druge stopnje. Predlagali sta, naj revizijsko sodišče revizijama ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje v zanjo neugodnemu delu spremeni, ali pa razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

4. Reviziji sta bili vročeni nasprotni stranki, ki nanju nista odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L, št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro. Revizijsko sodišče je zato tolarske zneske preračunalo v EUR.

6. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

7. Po podatkih registra je bila tožena stranka po izdaji izpodbijane sodbe dne 17. 6. 2009 izbrisana na podlagi pravnomočnega sklepa o obstoju izbrisnega razloga v postopku izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Iz podatkov spisa, pridobljenih v nadaljnjem postopku, ki ga je vodilo sodišče prve stopnje na podlagi zahteve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, izhaja, naj bi tožeča stranka predlagala izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe tudi zoper aktivnega družbenika izbrisane družbe R. P. v roku 1 leta. Tem trditvam nista ugovarjala niti bivši družbenik R. P. niti E. M., družbenik tožene stranke ob njenem izbrisu iz sodnega registra.

8. Revizija tožeče stranke ni utemeljena. Revizija tožene stranke ni dovoljena v delu, v katerem izpodbija odločitev o ugovoru zaradi pobota; sicer ni utemeljena.

K reviziji tožeče strank

9. Za začetek teka zastaralnega roka po prvem odstavku 376. člena ZOR je pomembno, kdaj je oškodovanec mogel glede na okoliščine primera ob običajni skrbnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek (prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 566/2000 z dne 7. 6. 2001). V sodni praksi je namreč ustaljeno stališče, da je za začetek teka zastaralnega roka odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja (tako na primer v odločbah Vrhovnega sodišča II Ips 1007/2008 z dne 27. 5. 2010, II Ips 1057/2007 z dne 15. 4. 2009, II Ips 825/2006 z dne 26. 2. 2009, II Ips 281/2007 z dne 26. 11. 2009, II Ips 7/2004 z dne 24. 3. 2005). Zato za začetek teka zastaralnega roka pri odškodninski terjatvi po prvem odstavku 376. člena ZOR ni pomembno, ali oškodovanec dejansko pozna obseg škode in konkretni znesek denarne odškodnine, do katerega bi bil upravičen za pretrpljeno škodo, temveč zadostuje, da so mu mogle biti znane okoliščine, na podlagi katerih bi obseg škode lahko opredelil in lahko izračunal znesek odškodnine.

10. Argumenti tožeče stranke, da brez pomoči izvedenca, ki je bil postavljen v obravnavanem gospodarskem sporu, ni mogla opredeliti vrednosti spornega gramoza tudi v znesku, ki ga je uveljavila šele z zvišanjem zahtevka - s spremembo tožbe, vloženo priporočeno po pošti dne 26. 4. 2006, tako ne morejo omajati pravilnosti stališča pritožbenega sodišča o (delnem) zastaranju odškodninske terjatve (za znesek 43.930,89 EUR; prej 10.527.600,00 SIT). Prav tako niso utemeljene revizijske trditve, da je bilo zastaranje v celoti pretrgano že z vložitvijo tožbe z zahtevkom na plačilo zneska 134.389,08 EUR (prej 32.205.000,00 SIT).

11. Revizijo tožeče stranke je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

K reviziji tožene stranke

12. Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT). Ker v obravnavanem primeru ni razloga, da odločitev o ugovoru zaradi pobota s pobotno terjatvijo v višini 4.239,69 EUR (prej 1.016.000,00 SIT) ne bi delila procesne usode izpodbijanega dela tožbenega zahtevka, katerega utemeljenost je bila z ugovorom zaradi pobota izpodbijana, revizija proti odločitvi o ugovoru zaradi pobota ne more biti dovoljena. Izpodbijani del 4.239,69 EUR (prej 1.016.000,00 SIT) namreč ne dosega mejne vrednosti 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT) iz 490. člena ZPP. Revizijsko sodišče je revizijo v tem delu zavrglo na podlagi 377. člena ZPP.

13. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih razlogov, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). To pomeni, da sme revizijsko sodišče opraviti preizkus izpodbijane sodbe le glede tistih kršitev postopka, ki so v reviziji zatrjevane in ki lahko utemeljijo revizijski razlog iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. S tem v zvezi revizijsko sodišče pojasnjuje, da se očitek postopkovne kršitve sestoji iz opisa (za vlagatelja revizije) spornega procesnega dejanskega stanu na način, ki omogoča umestitev le-tega v sistem kršitev postopka iz ZPP in skladno tej še presojo, da gre za uveljavljanje kršitev postopka, ki je po 370. členu ZPP lahko revizijski razlog.

14. Revizijsko sodišče se je skladno temu izhodišču omejilo na preizkus očitka, da sodišče druge stopnje ni podalo nobenega konkretnega odgovora na pritožbeno grajo, (1) da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj verjame kot priči zaslišanemu policistu B. Š., zavrača pa izpovedbe prič H. D., R. E., J. L. in M. V., (2) da je sodišče prve stopnje zanemarilo dejstvo, da tožena stranka nima na razpolago mehanizacije, ki bi ji omogočila izkop zatrjevane količine gramoza, (3) da ni dokazano, da bi tožena stranka z gramozom kakorkoli razpolagala, (4) da ni bila natančno ugotovljena količina izkopanega gramoza in (5) da niso bila ugotovljena dejstva v zvezi z zasutjem. Ker je revizijsko sodišče drugače kot vlagatelj revizije v izpodbijani sodbi našlo razloge, s katerimi je pritožbeno sodišče odgovorilo na trditve iz pritožbe, na katere opozarja tožena stranka v reviziji, revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno uveljavljena absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ne drži nadaljnji očitek zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je verjelo kot priča zaslišanemu policistu B. Š.. S tem v zvezi revizijsko sodišče opozarja na drugi odstavek na 7. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

15. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožena stranka kopala in odvažala gramoz, da znaša prostornina (protipravno) odstranjene mineralne surovine (gramoza) v raščenem stanju 16.364 m3 (upoštevaje še faktor 1,3, da dobimo prostornino v raztresenem stanju, 21.260 m3), pri čemer so zanjo »vozili tudi drugi prevozniki.« Drugačnih revizijskih trditev v revizijskem postopku ni mogoče preizkušati, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člen ZPP). Revizijsko sodišče zato ne odgovarja na revizijske trditve, da po stališču sodnega izvedenca količine izkopanega materiala ni mogoče točno ugotoviti, da udeležba drugih prevoznikov v postopku ni bila ugotovljena, da je pritožbeno sodišče spregledalo (v pritožbi zatrjevano) dejstvo, da tožena stranka ni razpolagala z delovnim strojem, ki bi ji omogočal tako obsežen dnevni izkop, in da dvom v odločilno dejansko ugotovitev vzbuja dejstvo, da ni ugotovljeno, da bi tožena stranka z izkopanim gramozom razpolagala.

16. Tožeča stranka je (med drugim) zatrjevala, da je bilo zaradi protipravnega odvzema njene mineralne surovine zmanjšano njeno premoženje. Takšne trditve omogočajo uporabo splošnih načel odškodninske odgovornosti (154. člen Zakona o obligacijskih razmerji in nasl; v nadaljevnju ZOR), pri čemer gre za škodo zaradi zmanjšanja premoženja s protipravno odtujitvijo stvari (in ne za poškodbo okolja). To pojavno obliko škode sta upoštevali tudi sodišči prve in druge stopnje pri odmeri denarne odškodnine. Da je takšno stališče materialnopravno pravilno, je revizijsko sodišče že presodilo (prim. 14. točko obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 81/2007 z dne 12. 5. 2009). Ob takšnem materialnopravnem izhodišču ni pomembno, da niso bila ugotovljena dejstva, ki bi utemeljevala poškodbo okolja, kot je ta bila definirana v takrat veljavnem Zakonu o varstvu okolja. Toženi stranki namreč ni naloženo plačilo odškodnine zaradi poškodbe okolja, temveč za škodo zaradi odtujitve stvari.

17. Revizijsko sodišče nima pomisleka, da je tržna cena izkopanega gramoza primerno izhodišče za izračun ustrezne vsote kot odškodnine (tretji odstavek 185. člena ZOR), če gre za škodo zaradi zmanjšanja premoženja s protipravno odtujitvijo stvari (v zvezi s tem je že bilo zavzeto enako stališče v odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 81/2007 z dne 12. 5. 2009). Nobenega razloga namreč ni za odstop od sicer že uveljavljenega stališča v odškodninskem pravu, da se v primerih uničenja ali odtujitve stvari za izračun ustrezne vsote kot odškodnine (tretji odstavek 185. člen ZOR) upošteva tržna cena stvari. Pri tem je treba dodati dvoje. Prvič, tožena stranka ni podala trditev, ki bi utemeljevale stroške spornega izkopa in odvoza gramoza, kot pravilno povzema tudi sodišče druge stopnje. In drugič, vzpostavitev v prejšnje stanje (kot način povrnitve škode iz prvega odstavka 185. člena ZOR), bi se v obravnavanem primeru morala nanašati, da bi bila pravno pomembna, na odpravo prikrajšanja zaradi odtujitve stvari – gramoza v raščenem stanju. Revizijske trditve, da naj bi bilo vzpostavljeno prejšnje stanje že zato, ker raste enaka travniška vegetacija, zato ne utemeljijo ugovora, da je bila sporna škoda (to je odtujitev gramoza v raščenem stanju) povrnjena že z vzpostavitvijo v prejšnje stanje po prvem odstavku 185. člena ZOR.

18. Protipravni izkop mineralne surovine je zmanjšal premoženje tožeče stranke. Ker tožeča stranka ni trdila, da bi tožena stranka z nedovoljenim izkopom gramoza posegla v njeno pravico, da podeljuje rudarsko pravico, ta pojavna oblika škode in z njo povezana višina koncesnine ni mogla biti izhodišče za izračun odškodnine. Revizijsko sodišče v zvezi z revizijskimi izvajanji dodaja še, da bi bilo zasutje jame lahko relevantno za poračun z odškodnino, če bi zasutje za tožečo stranko pomenilo korist (compensatio lucri cum damno). Tega tožena stranka ni trdila. Zato njeni ugovori glede zasutja jame niso pravno pomembni za izračun višine odškodnine. Revizijsko sodišče zgolj pojasnjuje, da iz izvedenskega mnenja sledi, da humusna prepernina v debelini 30 cm (ki, kot je splošno znano, omogoča travniško vegetacijo) ne sodi med mineralne surovine in zato ni bila upoštevana pri izračunu prostornine odvzetega gramoza.

19. Dovoljeni del revizije tožene stranke je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

20. Odločitev o stroških revizijskega postopka tožene stranke temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.