Jedro

Za ugotovitev obstoja terjatve, ki ima delovnopravni temelj, je pristojno delovno sodišče, četudi je ta terjatev prerekana v stečajnem postopku.

7. in 8. točka 1. odstavka 32. člena ZPP je uporabljiva, če je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

I. Pritožba tožečih strank se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani - oddelek za gospodarsko sodstvo ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu (I. točka izreka), da bo zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopljena Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani (II. točka izreka), ter da se prekliče razpisani poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo (III. točka izreka).

2. Tožeči stranki sta zoper sklep pravočasno vložili skupno pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da je Okrožno sodišče v Ljubljani stvarno pristojno za odločanje v tem sporu, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je glede na vsebino spora povsem jasno, da gre za spor delovnopravne narave, saj tožeči stranki zahtevata ugotovitev obstoja obveznosti delodajalca, ki so nastale v času trajanja delovnega razmerja, in sicer ugotovitev prednostnih terjatev iz naslova plač, nadomestil, odpravnin, ter drugih prejemkov na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi tega se je po uradni dolžnosti izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

5. Po prepričanju višjega sodišča je presoja sodišča prve stopnje, da je za odločanje v konkretni zadevi stvarno pristojno specializirano delovno sodišče, pravilna. Res je sicer, da se nad toženo stranko (delodajalec) vodi stečajni postopek, ter da je stečajni upravitelj prerekal terjatvi tožečih strank, ki sta jih prijavili v stečajnem postopku (po podatkih AJPES pod zap. št. 1693 in 1694), vendar te okoliščine same po sebi še ne pomenijo, da je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti, torej sodišče, pri katerem sta tožeči stranki vložili tožbo.

6. Res je tudi, kar navajata tožeči stranki v pritožbi, da 3. točka II. odstavka 101. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS) določa, da so okrožna sodišča pristojna za odločanje v zadevah prisilne poravnave in stečaja ter likvidacije, kadar je v pristojnosti sodišča, ter v sporih v zvezi z njimi. Takšna pristojnost (načelo atrakcije) velja tudi za odločanje o ugotovitvenih tožbah, vloženih zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve v pravdi (300. člen ZFPPPIPP), vendar samo v primeru, če je za odločanje v takih sporih podana stvarna pristojnost sodišč splošne pristojnosti (prim. sklep VS RS R 10/99 z dne 19. 5 1999). V konkretnem primeru splošna stvarna pristojnost ni podana, saj je pravni temelj terjatve, katere ugotovitev tožeči stranki zahtevata, delovnopravni, zaradi česar je stvarno pristojno delovno sodišče. 7. V b. alineji prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1) je namreč določeno, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za tak spor. Tožeči stranki tej presoji nasprotujeta, vendar ne zato, ker njuna tožbena podlaga ne bi imela delovnopravne narave, temveč zato, ker ne zahtevata plačila denarnih prejemkov, ampak zgolj ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Njuno stališče je zmotno.

Namreč, četudi se je nad toženo stranko (ki je delodajalec) začel stečajni postopek, in je stečajni upravitelj prerekal terjatev tožečih strank (ki sta poslovodna delavca), zaradi česar sta morali vložiti tožbo na ugotovitev slednjih, to v ničemer ne spremeni delovnopravne narave njunih terjatve ali stvarne pristojnosti sodišča (prim. sodba VS RS VIII R 6/2009 z dne 17. 3. 2009). Vse ostaja isto, le namesto dajatvenega zahtevka je treba (pravočasno) uveljavljati ugotovitveni zahtevek. Pomembna je torej vsebina oz. narava spornega razmerja, ki pa je delovnopravne narave. Višje sodišče pripominja, da je delovno sodišče stvarno pristojno celo v primerih, ko v stečaju prijavljeno terjatev (ki ima delovnopravni temelj) prereka drug upnik (in ne stečajni dolžnik, ki je praviloma delodajalec). Formalno gre sicer za posreden delovni spor, ker stranki nista v razmerju delavca in delodajalca, vsebinsko pa ostaja neposreden delovnopravni spor. Torej tudi dejstvo, da delovnopravno terjatev prereka eden izmed upnikov stečajnega dolžnika (delodajalca), ne spremeni pravnega temelja terjatve in stvarne pristojnosti specializiranega sodišča (prim. sklep VS RS VIII R 38/2008 z dne 18. 12. 2008, VS RS VIII R 4/99 z dne 16. 4. 1999, VS RS VIII R 8/96 z dne 26. 11. 1996). Zato je po prepričanju višjega sodišča še toliko bolj podana stvarna pristojnost delovnega sodišča v konkretnem primeru, ko sta v delovnopravnem sporu delavca in (bivši) delodajalec. Okoliščina, da se bodo te terjatve v stečajnem postopku (lahko) poplačale kot strošek stečajnega postopka, ali kot prednostna, ali kot navadna terjatev, stvarne pristojnosti sodišč ne spreminja. Pravila o vrstnem redu poplačila terjatev bodo upoštevana pri razdelitvi razdelitvene mase v stečajnem postopku.

8. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je v 7. in 8. točki prvega odstavka 32. člena ZPP določeno, da so okrožna sodišča pristojna za odločanje o sporih, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom, je treba pripomniti, da to velja zgolj v primeru, ko je podana stvarna pristojnost sodišč splošne pristojnosti (enako kot to velja za določbe ZS-1 - prim. 6. točko obrazložitve tega sklepa). Zato tožeči stranki ne moreta uspeti z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da so vsi spori, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom, obenem tudi gospodarski spori, za razsojo katerih so pristojna okrožna sodišča (6. točka prvega odstavka 483. člena ZPP v zvezi s 7. točko drugega odstavka 32. člena ZPP), čeprav bi bila ta trditev v primeru, če bi šlo za spor, za katerega so stvarno pristojna sodišča splošne pristojnosti, pravilna. Za konkretni spor je v b. alineji prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 izrecno določeno, da je zanj pristojno delovno sodišče. Pri tem velja pripomniti, da ima tudi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani status okrožnega sodišča (1. točka drugega odstavka 98. člena ZS).

9. Delno se je mogoče strinjati s stališčem tožečih strank, da ni namen določbe 1. člena ZPP v razmejitvi stvarne pristojnosti sodišč, temveč v tem, da se poudari, za katera pravna razmerja se uporabljajo procesna pravila iz ZPP. Vendar je treba pripomniti, da je že v tem členu predvideno, da se ZPP ne uporablja, če je kateri od sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa. In ravno tak je konkreten primer. V b. alineji prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je izrecno določeno, da je za razsojo delovnopravnih sporov stvarno pristojno delovno sodišče. Nadalje ZDSS-1 v 19. členu določa, da se v teh postopkih uporabljajo določbe zakona, ki urejajo pravdni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno. To pomeni, da so zakonske določbe ZDSS-1, ki so drugačne od zakonskih določb ZPP, v razmerju do slednjih, lex specialis - to velja tudi za stvarno pristojnost sodišč, ki je v ZDSS-1 izrecno (drugače) določena. Ob povedanem se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe tožečih strank, da sta si predhodno navedena zakona v prirejenem položaju.

10. Glede na to, da je podana stvarna pristojnost specializiranega sodišča, ki izključuje stvarno pristojnost sodišč splošne pristojnosti (kar je razlog za „prevlado“, kot to poimenujeta tožeči stranki v pritožbi), ter da je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj šteje, da je stvarno pristojno delovno sodišče, so neutemeljeni pritožbeni očitki tožečih strank, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ni opravilo „tehtanja“ pristojnosti, zaradi česar izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ni potrebe po „tehtanju“, saj je stvarno pristojno samo eno (specializirano) sodišče. 11. Tožeči stranki se neutemeljeno sklicujeta na stališče pravne doktrine(1) in poudarjata, da gre v konkretnem primeru za spor v zvezi s stečajnim postopkom (8. točka drugega odstavka 32. člena ZPP). Kot že pojasnjeno, bi ta določba veljala zgolj v primeru, če bi šlo za terjatev, za katero je sicer podana stvarna pristojnost sodišč splošne pristojnosti. V ZDSS-1 je za delovno pravne spore, ki zaradi začetka stečajnega postopka ne spremenijo svoje narave, določena stvarna pristojnost delovnega sodišča. Takšno stališče je zastopano tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS,(2) zato tožeči stranki ne moreta uspeti s pritožbenimi navedbami, da je višje delovno in socialno sodišče v odločbi VDS sklep Pdp 395/2002 z dne 27. 3. 2003 zavzelo drugačno stališče. 12. Nadalje tožeči stranki navajata, da je prevladujoča narava spora gospodarske, ne delovno pravne narave, zaradi česar je podana stvarna pristojnost sodišča splošne pristojnosti (okrožnega sodišča). Te pritožbene navedbe so neutemeljene, saj tožeči stranki zahtevata ugotovitev obstoja terjatev, ki so nastale v delovnopravnem razmerju (za namene dokazovaja sta predložili tudi pogodbe o zaposlitvi (prilogi B10 in B11 spisa)). Ugotoviti je, da zahtevata plače, odpravnine, nadomestila za neizkoriščen dopust, regres za malico in letni dopust, odpravnine, stroške, … (prim. red. št. 1). Tega delovnopravnega temelja vtoževane terjatve ne more spremeniti okoliščina, da se tožena stranka brani s tem, da podredno uveljavlja ugovor izpodbojnosti po četrtem odstavku 275. člena ZFPPIPP in pobotni ugovor iz naslova odškodninske odgovornosti tožečih strank. Kot prvo zato, ker se tožena stranka ne brani zgolj s temi ugovornimi razlogi (ampak navaja tudi to, da je vtoževana terjatev nekonkretizirana, ter da sta dodatka k pogodbi o zaposlitvi poslovodne osebe z dne 1. 2. 2011 nična), kot drugo pa tudi zato, ker se zaradi tega stvarna pristojnost sodišča ne more spremeniti, saj v zvezi s pobotnim ugovorom velja načelo t.i. popolne atrakcije. Namreč, četudi delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o pobotnih ugovorih, ker v zvezi z njimi ne gre za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, bo o le-teh odločalo, če je podana sodna pristojnost (prim. VDSS sklep Pdp 183/2009 z dne 13. 10. 2009).

13. Razlog, zaradi katerega je stečajni upravitelj tožene stranke prerekal terjatev (ki naj bi bil naveden v opombah - tega tožeči stranki nista izkazali, niti ti podatki ne izhajajo iz podatkov AJPES), ne more spremeniti stvarne pristojnosti sodišča, pred katerim mora upnik, čigar terjatev je bila prerekana, vložiti tožbo na ugotovitev le-te. Če je bila terjatev prerekana v stečajnem postopku, mora upnik v vsakem primeru v zakonsko določenem roku vložiti tožbo na stvarno in krajevno pristojno sodišče, s katero bo zahteval ugotovitev obstoja le-te, zato tožeči stranki ne moreta uspeti s pritožbenimi navedbami, da sta na podlagi sklepa o preizkusu terjatev sklepali, da višina denarnih prejemkov ne bo sporna, temveč bo tožena stranka ugovarjala zgolj pobotanje v pravdi in se bo v postopku odločalo o (ne)obstoju predpostavk njune odškodninske odgovornosti kot članov upravnega odbora. Nadalje je treba pojasniti, da tožeči stranki ne moreta uspeti s pritožbenimi navedbami, da je upraviteljica v postopku prisilne poravnave njuni terjatvi priznala, saj četudi bi te pritožbene navedbe držale, lahko stečajni upravitelj v stečajnem postopku obstoj le-tej še vedno prereka. Poleg tega višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka v tem postopku uveljavlja tudi druge ugovorne razloge (nespecificirana terjatev, ničnost dodatkov k pogodbi o zaposlitvi, ugovor izpodbojnosti). Zato tožeči stranki ne moreta uspeti s pritožbenimi navedbami v zvezi s podrednim pobotnim ugovorom iz naslova odškodninske odgovornosti toženih strank.

14. Nadalje tožeči stranki navajata, da dva zakona izrecno določata, da je za spore v zvezi s stečajnim postopkom stvarno pristojno okrožno sodišče, medtem ko noben zakon izrecno ne določa, da je za spore, če se terjatev nanaša na denarne prejemke iz delovnega razmerja, stvarno pristojno delovno sodišče, kar je v nasprotju z načelom pravne države, ki zahteva, da morajo biti norme jasne, razumljive in nedvoumne. Višje sodišče ne deli tega prepričanja, saj so zakonske norme o stvarni pristojnosti jasne. Kot že obširno pojasnjeno, je za delovnopravne spore pristojno delovno sodišče. Ta možnost je predvidena v ZPP, pristojnost zanje pa je izrecno določena v ZDSS-1. Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS v zvezi s tem vprašanjem je enotna(3) in bi bil odvetnik tožečih strank z njo lahko seznanjen. Pa tudi če bi bile zakonske določbe o stvarni pristojnosti nejasne, sodišče ne bi imelo podlage za odločitev, da ostane stvarno pristojno tisto sodišče, ki ga je stranka določila z zmotno interpretacijo določb v zvezi s pristojnostjo sodišč. Iz enakih razlogov so neutemeljene pritožbene navedbe, da se je sodišče prve stopnje izreklo za stvarno nepristojno po več kot dveh letih od vložitve tožbe, saj mora sodišče ves čas paziti na svojo stvarno (ne)pristojnost (prvi odstavek 19. člena ZPP). Višje sodišče zgolj zaradi teh okoliščin ne more odločiti, da je stvarno pristojno sodišče, ki sicer ni stvarno pristojno. Z vprašanjem, ali so terjatve tožečih strank navadne ali prednostne, ali gre za stroške stečajnega postopka, pa se bo ukvarjalo stečajno sodišče. 15. Višje sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, ker le-te niso pravno pomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17. Ker tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) N. Betetto v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, str. 202-203

(2) VS RS VIII R 10/99 z dne 19.5.1999, Sodba VIII R 6/2009 z dne 17.3.2009, sklep VS RS VIII R 6/2002 z dne 16.5.2002, dodatno še Sodnikov informator št. 15/96, poglavje III. Iz odločb senatov Vrhovnega sodišča RS.

(3) VS RS VIII R 10/99 z dne 19.5.1999, Sodba VIII R 6/2009 z dne 17.3.2009, sklep VS RS VIII R 6/2002 z dne 16.5.2002, dodatno še Sodnikov informator št. 15/96, poglavje III. Iz odločb senatov Vrhovnega sodišča RS.