Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sodba I Cpg 654/2020

ECLI:SI:VSLJ:2022:I.CPG.654.2020 Gospodarski oddelek

neizvedba javnega razpisa ugovor pasivne legitimacije odškodninski zahtevek odškodninska odgovornost države zaradi neimplementacije direktive odškodnina nepovratna finančna spodbuda Eko sklada denarna subvencija iz eko sklada energetska učinkovitost stanovanjskih stavb pričakovana pravica
Višje sodišče v Ljubljani
25. maj 2022
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Dokumenti, na katere se sklicuje tožeča stranka (akcijski načrti), ne vzpostavljajo položaja, ko bi naslovljenci ali ciljne skupine ukrepov, določenih v teh programih, pridobili karkoli več od golega pričakovanja, da bodo sprejeti javni razpisi za dodelitev sredstev. Kot navaja prva toženka v odgovoru na tožbo, ti načrti na strateški ravni določajo cilje in ukrepe, za realizacijo pa so potrebni tudi nadaljnji izvedbeni akti. Načrti sami po sebi ne dajejo nobenih pravic. Potrebujejo nadaljnjo izvedbo, preko ustreznih javnih razpisov. Pravico do finančnih spodbud prijavitelji na javne razpise dobijo šele s prijavo na javni razpis in izdajo upravne odločbe v takem javnem razpisu (tako 146.g člen ZVO-1). Zato ni mogoče govoriti o nastanku pričakovane pravice zgolj s predvidenimi ukrepi v akcijskih načrtih.

Pogoje za odškodninsko odgovornost države zaradi neimplementacije direktiv je SEU razvilo v sodbi C-6/90-Francovich, kjer je postavilo naslednje pogoje. Prvi pogoj je, da mora cilj, predpisan z direktivo, vsebovati podelitev pravic posameznikom. Drugi pogoj je, da je mogoče opredeliti vsebino teh pravic na podlagi določb direktive. Tretji pogoj je obstoj vzročne zveze med kršitvijo obveznosti države in škodo, ki so jo utrpeli oškodovanci.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora v 15 dneh povrniti prvi toženki 1.800,00 EUR in drugi toženki 2.779,77 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**Uvodno**

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 1.963.960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov, ki so nastali toženkama.

2. Zoper sodbo je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženki sta na pritožbo odgovorili. Višjemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

**Predmet spora in dejanski okvir**

5. Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine od Republike Slovenije (prva toženka) in EKO SKLADA, Slovenskega okoljskega javnega sklada (druga toženka). Navaja, da je investitor objekta ... (v nadaljevanju X), pri čemer je projekt odkupila od prvotnega investitorja A. d. o. o. X je skoraj nič-energijski večstanovanjski objekt. Tožeča stranka je navajala, da je upravičeno računala na finančne spodbude druge toženke, s katerimi je ta v predhodnih letih nudila subvencije kupcem novih stanovanj v takšnih pasivnih objektih. V letih 2015 in 2016 pa je druga toženka te subvencije samovoljno ukinila in jih ni več predvidela v svojih razpisih. Pri odločitvi za gradnjo je investitor računal na spodbude kupcem ter davčne olajšave in nepovratna sredstva za demonstracijski objekt zase kot investitorja, do česar pa ni prišlo. Gradnja skoraj nič-energijskih objektov je namreč dražja kot klasična gradnja. Ker ustreznih spodbud s strani druge toženke ni bilo, je bila tožeča stranka primorana kupcem dati dodatne popuste, da je lahko ostala konkurenčna na trgu. S svojim ravnanjem je tožena stranka posegla v pričakovane pravice oziroma pravni položaj tožeče stranke.

Tožeča stranka toženi stranki očita, da ni ravnala v skladu z nacionalnimi načrti glede obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti, neimplementacijo direktiv EU oziroma njihovo neizvajanje v praksi ter neupoštevanje določb Energetskega zakona – EZ-1. Prvi toženki očita tudi opustitev dolžnega nadzora nad drugo toženko. Višino škode utemeljuje glede na predvidene subvencije za kupce novih stanovanj in subvencije za demonstracijske projekte, do katerih bi bila sama upravičena kot investitor.

6. Prva toženka je ugovarjala pasivni legitimaciji, saj v skladu z določili Zakona o javnih skladih – ZJS-1 kot ustanoviteljica ne odgovarja za obveznosti javnega sklada. Nadalje je navajala, da predpisi, na katere se sklicuje tožeča stranka, na strateški ravni določajo cilje in ukrepe oziroma splošna napotila, ki se vsebinsko podrobneje opredelijo šele v izvedbenih aktih. Navedeni akti niso neposredno uporabljivi in na njihovi podlagi investitorji ne pridobijo nobenega pravno varovanega upravičenja. Obseg sredstev se določi vsako leto posebej, zato tožeča stranka ne more graditi svojega pričakovanja na pozivih prejšnjih let. Akcijski načrti so predvidevali spodbude za gospodinjstva in javni sektor, ne pa za gospodarske družbe, ki gradijo stanovanja za prodajo na trgu. Kriteriji za demonstracijske objekte niso bili opredeljeni v izvedbenih predpisih, šesti odstavek 315. člena EZ-1 pa določa zgolj možnost, da je spodbuda za demonstracijski objekt lahko višja, ne pa obveze. Vštetje spodbud v ponudbeno ceno stanovanj je bil poslovni riziko tožeče stranke.

7. Druga toženka je zanikala navedbe o kakršnemkoli sodelovanju s tožečo stranko, saj nista imeli ne pogodbe niti ne obstajajo kakšni zapisniki ali sklepi sestankov. Pravica do finančnih spodbud se pridobi šele z odločbo.

**Razlogi sodišča prve stopnje**

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izključena odgovornost prve toženke za drugo toženko, saj iz ZJS-1 in Akta o ustanovitvi druge toženke izhaja, da ustanoviteljica ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči druga toženka. Izjema je subsidiarna odgovornost iz naslova najetih posojil, ki niso zavarovana s poroštvom države, za kar pa tu ne gre.

9. Nadalje glede spodbud za demonstracijske objekte razlaga, da šesti odstavek 315. člena EZ-1 določa zgolj možnost in ne obvezo, da se za demonstracijske projekte prizna višja spodbuda. Pri tem pa zakon ne definira demonstracijskih projektov niti glede tega ni bil sprejet izvedbeni akt. EZ-1 tožeči stranki torej ne nudi pravice do subvencije oziroma finančne spodbude.

10. Nacionalni načrti ne predstavljajo pravne podlage, na podlagi katere bi bila tožeča stranka upravičena do spodbud. Gre namreč zgolj za strateško razvojne dokumente, ki odražajo politiko države.

11. Javni razpisi druge toženke so tudi sicer bili namenjeni fizičnim osebam, kar pa tožeča stranka ni. Kot taka ni titular za dodelitev spodbud. Škoda bi lahko nastala le fizičnim osebam. Računanje na spodbude v ceni stanovanj predstavlja poslovni riziko tožeče stranke.

**Pritožba**

12. Pritožba ponavlja svoja stališča iz postopka na prvi stopnji. Prvi toženki očita neimplementacijo evropskih predpisov z nesprejetjem izvedbenih predpisov o subvencioniranju demonstracijskih projektov. Obema toženkama očita protipraven poseg v njene pričakovane pravice in pravne položaje v zvezi z nerazpisom nepovratne finančne spodbude za kupce novih stanovanj v letih 2015 in 2016. 13. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno zaključilo, da nespoštovanje: 1. Resolucije o nacionalnem energetskem programu, 2. Nacionalnega akcijskega načrta za energetsko učinkovitost za obdobje 2008 – 2016, 3. Akcijskega načrta za obnovljive vire energije za obdobje 2010 do 2020 in 4. Akcijskega načrta za skoraj nič-energijske stavbe za obdobje do leta 2020, ne predstavlja protipravnega ravnanja.

14. Pritožnica se sklicuje na Direktivo 2002/91/ES o energetski učinkovitosti stavb, Direktivo 2006/32/ES o učinkovitosti rabe končne energije iz obnovljivih virov, Direktivo 2009/28/ES o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov in Direktivo 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb. Izpostavlja, da sta Direktivi o energetski učinkovitosti stavb državam članicam nalagali, da določijo ukrepe za spodbujanje gradnje v skoraj nič energijskem standardu, vmesne cilje do leta 2015 ter politike in finančne ukrepe za spodbujanje takšnih gradenj. Navaja, da so bile države dolžne sprejeti ukrepe, da se bodo investitorji odločili za stroškovno dražjo, vendar energetsko varčno gradnjo. Sodišče prve stopnje ni uporabilo določb direktiv oziroma jih je napačno razlagalo. Sprejetje akcijskih načrtov je nalagal tudi EZ. Zaradi opustitve implementacije direktiv je država odškodninsko odgovorna.

15. Odločitev o ukinitvi subvencij za kupce v letih 2015 in 2016 je samovoljna in arbitrarna, saj se je nanašala le na kupce stanovanj v večstanovanjskih stavbah, spodbuda pa je ostala za kupce stanovanj v enostanovanjskem ali dvostanovanjskem objektu ter kupce stanovanj v stavbah, obnovljenih v pasivnem standardu.

**Odločitev o pritožbi**

16. Višje sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam o posegu toženk v pričakovane pravice tožeče stranke oziroma pričakovan pravni položaj. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS v odločbi X Ips 115/2015, je _pričakovana pravica ekvivalent pridobljeni pravici, loči ju zgolj časovna komponenta. V obeh primerih pravici izvirata iz dejanskega stanu, ki je v celoti zaključen in urejen. Torej dejanski stan, na podlagi katerega pravni subjekt pridobi pravico, je določen, razlika med pravicama pa je zgolj v tem, da je pridobljena pravica že nastala, pričakovana pa šele bo (njen nastanek ni vprašljiv). O pričakovanih pravicah namreč govorimo takrat, ko je pridobitev pravice tako gotova, da predstavlja zavarovan položaj. Vsako pričakovanje pa (še) ni pričakovana pravica (tak status dobi, ko je gotovo, da bo pravica nastala)._ Pričakovanja tožeče stranka ne ustrezajo takšni opredelitvi pričakovane pravice. Zato ni mogoče govoriti o posegu vanjo niti o posegu v pričakovan pravni položaj.

17. Dokumenti, na katere se sklicuje tožeča stranka (akcijski načrti), ne vzpostavljajo položaja, ko bi naslovljenci ali ciljne skupine ukrepov, določenih v teh programih, pridobili karkoli več od golega pričakovanja, da bodo sprejeti javni razpisi za dodelitev sredstev. Kot navaja prva toženka v odgovoru na tožbo, ti načrti na strateški ravni določajo cilje in ukrepe, za realizacijo pa so potrebni tudi nadaljnji izvedbeni akti. Načrti sami po sebi ne dajejo nobenih pravic. Potrebujejo nadaljnjo izvedbo, preko ustreznih javnih razpisov. Pravico do finančnih spodbud prijavitelji na javne razpise dobijo šele s prijavo na javni razpis in izdajo upravne odločbe v takem javnem razpisu (tako 146.g člen ZVO-1). Zato ni mogoče govoriti o nastanku pričakovane pravice zgolj s predvidenimi ukrepi v akcijskih načrtih.

18. Javni razpisi, ki so bili v preteklih letih objavljeni in so vključevali tudi kupce stanovanj v večstanovanjskih stavbah, so bili omejeni za čas enega leta. Pri tem se je spreminjala tudi višina predvidenih sredstev in se je proti letu 2015 zniževala. Druga toženka je tudi pojasnila, da so se javni razpisi skozi leta spreminjali tako po vsebini kot višini sredstev. Kupci stanovanj v večstanovanjskih stavbah, kaj šele tožeča stranka, niso mogli na pravno varovan način računati, da bodo iste spodbude na voljo tudi v letih 2015 in 2016 zgolj zato, ker so bili razpisi objavljeni v prejšnjih letih. Javni razpis, objavljen v prejšnjih letih, ne daje naslovljencem pravno varovanega pričakovanja, da bo razpis tudi v prihodnjih letih objavljen.

19. V zvezi s tem se višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da so bile ciljne skupine javnih razpisov fizične osebe oziroma v konkretnem primeru kupci stanovanj, ne pa investitor. Tožeča stranka je kot investitor objekta X gradila z namenom prodaje na trgu. Če bi že bilo mogoče govoriti o odškodninski odgovornosti države zaradi opustitve javnih razpisov v letih 2015 in 2016, bi lahko bili oškodovani le kupci in ne tožeča stranka kot investitor oziroma prodajalec. Slednja bi imela kvečjemu položaj posrednega oškodovanca. Tak položaj pa je v pravnem sistemu izjema in kot taka terja restriktivno razlago, saj bi se v nasprotnem primeru polje vzročne zveze pretirano razširilo. O takem primeru v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti.

20. Pritožnica nadalje navaja, da prva toženka ni implementirala oziroma dejansko izvajala zgoraj navedenih direktiv EU. Očitki o neimplementaciji direktiv EU so neutemeljeni in deloma tudi kontradiktorni, saj tožeča stranka sama navaja, da so bile direktive v pravni red implementirane.

21. Pogoje za odškodninsko odgovornost države zaradi neimplementacije direktiv je SEU razvilo v sodbi C-6/90-Francovich, kjer je postavilo naslednje pogoje. Prvi pogoj je, da mora cilj, predpisan z direktivo, vsebovati podelitev pravic posameznikom. Drugi pogoj je, da je mogoče opredeliti vsebino teh pravic na podlagi določb direktive. Tretji pogoj je obstoj vzročne zveze med kršitvijo obveznosti države in škodo, ki so jo utrpeli oškodovanci.

22. Drugi pogoj je bil v zadevi C-46/93 - Brasserie du Pêcheur nekoliko spremenjen, tako da mora biti kršitev _dovolj resna_. Med dejavniki, ki jih pristojno sodišče lahko upošteva, SEU izpostavlja: stopnjo jasnosti in natančnosti prekršenega pravila, obseg diskrecijske pravice, ki jo to pravilo pušča nacionalnim organom oziroma organom Skupnosti, ali je bila kršitev ali škoda storjena oziroma povzročena namenoma ali nenamenoma, ali je bila morebitna napačna uporaba prava opravičljiva ali neopravičljiva, morebitno dejstvo, da je ravnanje institucije Skupnosti lahko pripomogla k opustitvi, sprejetju ali nadaljnji uporabi nacionalnih ukrepov ali prakse, ki so v nasprotju s pravom Skupnosti.

23. Takšni pogoji v danem primeru niso izpolnjeni. Višje sodišče ugotavlja, da v nobeni direktivi, na katere se sklicuje tožeča stranka, ni določena obveznost zagotoviti financiranje demonstracijskih projektov niti ni opredeljen pojem takšnih projektov.

24. Iz Direktive 2010/31/EU, ki jo izpostavlja pritožnica, izhaja (člen 9), da države članice zagotovijo, da :(a) so do 31. decembra 2020 vse nove stavbe skoraj nič-energijske stavbe, in (b) so po 31. decembru 2018 nove stavbe, ki jih javni organi uporabljajo kot lastniki, skoraj nič-energijske stavbe. Države članice pripravijo nacionalne načrte za povečanje števila skoraj nič-energijskih stavb. V te nacionalne načrte so lahko vključeni cilji, ki se razlikujejo glede na kategorijo stavbe. Države članice nadalje po vodilnem zgledu javnega sektorja oblikujejo politike in sprejmejo ukrepe, kot je določanje ciljev, da bi spodbudile preoblikovanje stavb, ki se obnavljajo, v skoraj nič-energijske stavbe ter o tem obvestijo Komisijo v nacionalnih načrtih.

25. Iz člena 10 te direktive nadalje izhaja, da ob upoštevanju pomembnosti, da se zagotovijo ustrezno financiranje in drugi instrumenti za pospešitev energetske učinkovitosti stavb in prehoda na skoraj nič-energijske stavbe, države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da bi v luči nacionalnih okoliščin preučile najsmotrnejše izmed teh instrumentov.

26. Iz navedene Direktive ni mogoče izpeljati zaključka, da je dala investitorjem gradenj za prodajo na trgu pravico do sofinanciranja gradnje oziroma demonstracijskega projekta. Državam članicam je pustila precej široko diskrecijsko pravico, kako bodo dosegli cilje Direktive. V skladu z določili Direktive je bil aprila 2015 sprejet Akcijski načrt za skoraj nič-energijske stavbe za obdobje do leta 2020. Ta na straneh 51 in 52 govori o demonstracijskih projektih in sicer: _demonstracijski projekti energetske sanacije večstanovanjskih stavb zasebnega in javnega sektorja. Zagotovitev finančnih sredstev za demonstracijske projekte in pospešitev izvajanja ukrepov._ Na strani 52 je tudi omenjen _demonstracijski projekt novogradenj, še posebej v javnem sektorju in prenove obstoječih stavb._ Direktiva je bila torej implementirana v slovenski pravni red, iz same Direktive pa ne izhaja kakšna pravica investitorjem gradenj za prodajo na trgu. Pogoji za odškodninsko odgovornost države zaradi neimplementacije direktive zato niso izpolnjeni. Kot je bilo že navedeno, pa tudi zgoraj navedeni načrt ne daje nobenih pričakovanih pravic ali pričakovanega pravnega položaja. Poleg tega demonstracijski projekti v akcijskem načrtu primarno ciljajo na obnove stavb in na javni sektor.

27. Demonstracijski projekt je bil sicer omenjen v tedaj veljavnem 315. člena EZ-1, ki je določal: „(2) Višina spodbud je z energetskega vidika oblikovana stroškovno učinkovito in mora zagotavljati izvedbo ukrepov. Pogoji in merila za dodelitev spodbud in upravičence do spodbud so določeni v predpisu iz prvega odstavka 316. člena tega zakona. […] (6) Ne glede na drugi odstavek tega člena, je lahko spodbuda za demonstracijske projekte višja.“

28. Zakon ne določa, kaj je demonstracijski projekt niti niso bili v zvezi s tem sprejeti kakšni nadaljnji izvedbeni predpisi. Iz zakona niti ne izhaja, da bi bila država dolžna določiti kakšne spodbude za demonstracijske projekte. Določa pa, da so lahko spodbude v takem primeru višje. Zato zaradi opustitve nadaljnjih izvedbenih predpisov glede demonstracijskih projektov ni mogoče govoriti o kakšni protipravnosti ravnanja, ki bi rezultirala v odškodninski odgovornosti države. Navedenega ne spremenijo niti trditve tožeče stranke, da je Evropska komisija projekt X uvrstila v FP7 - Sedmi okvirni program Evropske skupnosti za raziskave in tehnološki razvoj, vključno z demonstracijskimi dejavnostmi, sprejet v okviru instrumentov EU za spodbude ukrepov v zvezi z energetsko učinkovitostjo (18. točka preambule Direktive 2010/31/EU).

29. Na podlagi povedanega višje sodišče zaključuje, da noben veljavni predpis ni določal obveznosti sofinanciranja projekta, kot ga je gradila tožeča stranka. Okoliščina, da ni bil objavljen javni razpis za spodbujanje gradnje, kot si jo je zamislila tožeča stranka, ne pomeni, da bi bil zato podan element protipravnosti. Ni mogoče govoriti niti o tem, da bi toženki povsem zanemarili izvajanje akcijskih načrtov v smislu spodbujanja naložb v energetsko varčne rešitve. Skozi leta je druga toženka stranka namreč objavljala številne razpise z različnimi ukrepi s takšnimi spodbudami. Zato ni mogoče govoriti niti o kakšni sistematični opustitvi dolžnosti izvajanja ukrepov.

30. Ob povedanem se izkaže, da toženki nista kršili evropskega prava niti EZ-1 in z direktivami in zakonom predvidenih akcijskih načrtov niti Resolucije o Nacionalnem energetskem programu. Protipravnost njunega ravnanja ni izkazana niti ob upoštevanju stališč Sodišča EU, zavzetih v zadevah C 140/97, C 224/01, C-416/07, C-265/95 in T-177/01, na katere se sklicuje pritožnica.

31. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati nobene predpostavke odškodninske odgovornosti toženk, je sodišče prve stopnje njen tožbeni utemeljeno zavrnilo.

**Sklepno**

32. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tudi pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da posameznih predlaganih dokazov ni izvedlo, niso utemeljeni, saj je tožeča stranka te predlagala za ugotavljanje neodločilnih dejstev.

33. Sodišče prve stopnje ni storilo nobene od očitanih bistvenih kršitev določb postopka niti višje sodišče ni zaznalo nobene od tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, pravno odločilno dejansko stanje pa pravilno in popolno ugotovilo. Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

**Pritožbeni stroški**

34. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženkama povrniti njune stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu s priglašenima stroškovnikoma in Odvetniško tarifo (OT). Slednja se v skladu z 8. členom Zakona o državnem odvetništvu - ZDOdv uporablja tudi za prvo toženko. Vrednost točke je 0,60 EUR.

Prva toženka je priglasila stroške odgovora na pritožbo v višini 3.000 točk. Druga toženka je priglasila stroške odgovora na pritožbo v višini 3.750 točk, materialne stroške v skladu z 11. členom OT in 22 % DDV. V skladu s tar. št. 21/1 OT, pripada odvetniku nagrada za odgovor na pravno sredstvo v višini po tar. št. 18, povečano za 25%. Ker je vrednost spornega predmeta v tem sporu 1.963.960,00 EUR, znaša vrednost storitve po OT 3.000 točk. V postopku s pravnimi sredstvi pa se ta poviša še za 25%. Vendar sodišče ne more stranki priznati višjih stroškov kot jih je priglasila (odločanje v mejah postavljenih zahtevkov). Zato je prva toženka upravičena do 1.800,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, druga toženka pa do 2.779,77 EUR stroškov odgovora na pritožbo (2.250,00 EUR za sestavo odgovora, 28,50 EUR za materialne stroške in DDV v višini 501,27 EUR). Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia