Jedro

Ker tožnica ni uspešno zaključila prvega letnika izobraževalnega programa, za katerega ji je bila dodeljena državna štipendija, ji je prenehala pravica do državne štipendije, kljub temu da je v naslednjem študijskem letu uspešno zaključila prvi letnik drugega izobraževalnega programa, ne da bi pridobila soglasje toženca za spremembo izobraževalnega programa. Zato je prejeto državno štipendijo dolžna vrniti tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 6. 6. 2012 in št. ... z dne 7. 10. 2011 in na povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da ji je bila dodeljena državna štipendija za izobraževanje na A. fakulteti, smer arheologija, vendar ni zaključila prvega letnika, zato se je naslednje študijsko leto vpisala v prvi letnik visokošolskega programa B. v C., kjer je prvi letnik uspešno dokončala. Med tem štipendije ni prejemala, saj ji je pravica mirovala. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo določila 45. člena Zakona o štipendiranju, po katerem štipendist lahko prejema državno štipendijo ali Zoisovo štipendijo eno leto za posamezen letnik na isti stopnji izobraževanja. V kolikor bo morala vrniti prejete zneske štipendije za šolsko leto 2009/2010 bo to pomenilo, da ni za noben prvi letnik prejemala državne štipendije, čeprav je v letu 2010/2011 uspešno zaključila prvi letnik visokošolskega programa B. v C. in je pogoje za pridobitev državne štipendije izpolnjevala. Tudi njena sestra je v študijskem letu 2010/2011 prejemala državno štipendijo, pri čemer je njun socialni status enak. Pojasnjuje, da je o vpisu na visokošolski program B. v C. obvestila toženca. Oktobra 2010 je namreč prosila za nasvet, zato so ji predlagali, naj vloži zahtevo za mirovanje. Tožnica ni vedela, da bi ob soglasju toženca lahko spremenila smer izobraževanja. Sprejem zahteve, ki jo je tožnica dostavila dne 8. 10. 2010, je toženec zavrnil, zato je dne 19. 11. 2010 vložila drugo zahtevo, kateri je priložila potrdilo o pavziranju in potrdilo o opravljenih izpitih na A. fakulteti. Meni, da so z zavrnitvijo pravice do državne štipendije za šolsko leto 2010/2011 kršene pravice do varstva pravic pred sodiščem in drugimi državnimi organi, do socialne varnosti in do proste izbire izobraževanja in poklica. Sklicuje se na 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku. Toženec ni varoval njenih koristi, zato je zaradi nevednosti in neustreznega ravnanja toženca izgubila državno štipendijo. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

V odgovoru na pritožbo toženec prereka tožničine pritožbene navedbe. Poudarja, da je bila tožnici državna štipendija dodeljena za izobraževanje na A. fakulteti, smer arheologija. Štipendija je vezana na določen izobraževalni program in se dodeli do zaključka šolanja na tem programu. V primeru spremembe tega programa je štipendist dolžan o tem seznaniti štipenditorja. Tožnica ni uspešno končala letnika izobraževalnega programa, za katerega je pridobila pravico do štipendije. V študijskem letu 2010/2011 ji je pravica do štipendije mirovala. Zakon štipendista za prvo leto neuspešnega zaključka ne kaznuje s prenehanjem štipendijskega razmerja, če tudi po enoletnem mirovanju ne izdela letnika, za katerega je prejemal štipendijo, štipendijsko razmerje preneha. Upoštevanje spremembe izobraževalnega programa je možno le v primeru, ko štipendist s soglasjem štipenditorja med študijskim letom zamenja program študija in ga uspešno zaključi. Tega pogoja tožnica ni izpolnila, saj je bila v študijskem letu 2010/2012 vpisana na A. fakulteto, na kateri letnika ni uspešno zaključila, tožencu pa spremembe izobraževalnega programa tudi ni sporočila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V tem socialnem sporu, ko tožnica izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 6. 6. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 7. 10. 2011, gre za spor o tem, ali je tožnici, ker ni uspešno zaključila prvega letnika izobraževalnega programa, za katerega ji je bila dodeljena državna štipendija, uspešno pa je v naslednjem študijskem letu zaključila prvi letnik drugega izobraževalnega programa, ne da bi pridobila soglasje toženca za spremembo izobraževalnega programa, prenehala pravica do državne štipendije, ter ali je tožnica zato prejeto državno štipendijo dolžna vrniti.

Z odločbo toženca z dne 7. 10. 2010, potrjeno z odločbo toženca z dne 6. 6. 2012, je bilo odločeno, da tožnici preneha pravica do državne štipendije z dnem 1. 10. 2010 in je dolžna vrniti prejete zneske državne štipendije za študijsko leto 2009/2010 v znesku 2.307,06 EUR. Takšno odločitev toženca je sodišče prve stopnje sprejelo, pritrjuje pa ji tudi pritožbeno sodišče. Državna štipendija je urejena v Zakonu o štipendiranju (ZŠtip ; Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami). V 49. členu ZŠtip so določeni primeri, ko štipendijsko razmerje preneha. Štipendijsko razmerje tako pri državni štipendiji ali Zoisovi štipendiji preneha med drugim tudi, če štipendist po svoji krivdi ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo (1. alineja 1. odstavka 49. člena Zštip), in če spremeni izobraževalni program brez soglasja štipenditorja (4. alineja 1. odstavka 49. člena ZŠtip). V primerih iz 49. člena tega zakona je štipendist na podlagi 1. odstavka 50. člena ZŠtip dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bila tožnici z odločbo toženca z dne 21. 10. 2009 priznana pravica do državne štipendije za izobraževanje na A. fakulteti v D., program 1. st. un. arheologija od 1. 10. 2009 do zaključka izobraževalnega programa, in sicer za šolsko leto 2009/2010 v znesku 191,68 EUR. Ker tožnica prvega letnika na A. fakulteti ni uspešno zaključila, dovoljen pa ji je bil ponovni vpis v prvi letnik v študijskem letu 2010/2011, je toženec z odločbo z dne 10. 12. 2010 odločil, da ji štipendija v študijskem letu 2010/2011 miruje in se ne izplačuje. Nadalje iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožnica prvega letnika na A. fakulteti, smer arheologija, ni zaključila niti v študijskem letu 2010/2011, v tem študijskem letu pa je uspešno zaključila prvi letnik na Višji šoli B. v C., pri čemer toženec ni podal soglasja za spremembo izobraževalnega programa.

Prav to, da tožnica niti v študijskem letu 2010/2011, v katerem ji je državna štipendija mirovala in je bila vpisana v prvi letnik na A. fakulteti, ni uspešno zaključila prvega letnika na A. fakulteti, smer arheologija, torej izobraževalnega programa, za katerega ji je bila državna štipendija z odločbo toženca z dne 21. 10. 2009 priznana, je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena. S tem je namreč, čeprav je tožnica v študijskem letu 2010/2011 sicer uspešno, vendar brez soglasja toženca, zaključila prvi letnik na Višji šoli B. v C., izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje 1. odstavka 49. člena ZŠtip in je tožnici štipendijsko razmerje utemeljeno prenehalo z dnem 1. 10. 2010. To pa nadalje pomeni, da je tožnica, ker ji je prenehalo štipendijsko razmerje, dolžna na podlagi 1. odstavka 50. člena ZŠtip državne štipendije, prejete za študijsko leto 2009/2010, vrniti tožencu, kar je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Državna štipendija je bila tožnici namreč dodeljena za izobraževanje na A. fakulteti, smer arheologija, in prvega letnika na tem izobraževalnem programu nedvomno ni uspešno zaključila. Pri tem ni mogoče upoštevati, da je tožnica uspešno zaključila prvi letnik na Višji šoli B., pri čemer tožnica neutemeljeno vztraja tudi v pritožbi, saj tožnici za ta izobraževalni program štipendija ni bila niti dodeljena niti ni od toženca pridobila soglasja za spremembo izobraževalnega programa. Zato so brez pomena tožničine navedbe v pritožbi, da je izpolnjevala pogoje za priznanje pravice do državne štipendije, neutemeljeni pa so pritožbeni očitki v zvezi s kršitvami ustavnih pravic do varstva pravic pred sodiščem in drugimi državnimi organi, do socialne varnosti in do proste izbire poklica. Poleg tega se tožnica neutemeljeno sklicuje tudi na načelo varstva pravic strank iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), po katerem mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu, oziroma morajo upravni organi pri odločanju in postopanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice. Ob načelu zakonitosti iz 6. člena ZUP in dolžnostjo javne objave vsakega sprejetega predpisa namreč nepoznavanje prava ni opravičljiv razlog za napačno uveljavljanje ali neuveljavljanje določene pravice. Toženec je odločbo z dne 10. 12. 2010 o mirovanju državne štipendije študijskem letu 2010/2011 izdal prav v zvezi s tožničino zahtevo za mirovanje z dne 19. 11. 2010. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, stroške pritožbe krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).