Jedro

Tožba na izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva je bila vložena po preteku objektivnega prekluzivnega roka treh let iz drugega odstavka 99. člena OZ.

Tožnik je zamudil tudi rok za vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva po drugem odstavku 96. člena ZZZDR, saj novejša sodna praksa postavlja v enak položaj očete, ki so očetovstvo priznali z izjavo, z očeti glede katerih velja domneva očetovstva. Tožnik bi očetovstvo otroka lahko izpodbil, če bi vložil tožbo v roku enega leta od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo sum, da otrok ni njegov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno sklepom) zavrglo tožbo z zahtevkom na razveljavitev izjave o priznanju očetovstva ter na ugotovitev, da tožnik ni oče drugega toženca. Odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da je bila tožba vložena po izteku tako objektivnega kot subjektivnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 99. člena Obligacijskega zakonika1, kot tudi prekluzivnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 96. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih2. 2. Tožnik zoper navedeno sodbo (pravilno sklep) vlaga laično pritožbo. Navaja, da je v zadevi P 1306/2010 -IV ustavljen postopek, čeprav je plačal sodno takso v višini 41,00 EUR s poštnino. Meni, da ni verodostojna izpovedba prve toženke, da je tožniku večkrat povedala, da ni oče drugega toženca. Prva toženka spreminja naslov prebivališča zaradi česar se ji poštnih pošiljk ni moglo vročiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena prepozno.

5. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik pri CSD X dne 29. 2. 2008 podpisal izjavo o priznanju očetovstva. Tožba na izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva je bila vložena dne 1. 10. 2015, to je po preteku objektivnega prekluzivnega roka treh let iz drugega odstavka 99. člena OZ.

6. Tožnik je zamudil tudi rok za vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva po drugem odstavku 96. člena ZZZDR, saj novejša sodna praksa3 postavlja v enak položaj očete, ki so očetovstvo priznali z izjavo, z očeti glede katerih velja domneva očetovstva. Tožnik bi očetovstvo otroka lahko izpodbil, če bi vložil tožbo v roku enega leta od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo sum, da otrok ni njegov.

7. Ugotovitve, da je tožnik že v letu 2009 oziroma najkasneje v letu 2010 dvomil, da je oče mladoletnega A., sodišče prve stopnje ni oprlo samo na izpovedbo prve toženke, temveč predvsem na dopis, ki ga je tožnik dne 24. 7. 2009 poslal na CSD X, in v katerem je navedel, da ni biološki oče drugega toženca, na zapisnik Okrožnega sodišča v ... z dne 11. 3. 2010 v pravdni zadevi P 1834/2009-IV, iz katerega izhaja, da je toženec navedel, da ni biološki oče mladoletnega otroka ter da je izjavo o priznanju očetovstva podpisal le zato, ker je bil zaveden, na dejstvo, da je tožnik že dne 13. 5. 2010 vložil tožbo (P1306/2010-IV) zaradi izpodbijanja očetovstva. Ker je tudi navedeni rok enega leta prekluzivni rok materialnega prava, ki ga sodišče upošteva po uradni dolžnosti, je sodišče prve stopnje tožbo z zahtevkom na izpodbijanje očetovstva, vloženo dne 1. 10. 2015, pravilno zavrglo.

8. Tožnik bi moral v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je v postopku P 1306/2010-IV, ki je bil zaradi neplačila sodne takse ustavljen, plačal sodno takso, uveljavljati v tistem postopku.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni zagrešilo, drugih kršitev te vrste pa pritožba ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1 V nadaljevanju OZ. 2 V nadaljevanju ZZZDR. 3 Glej odločbo Vrhovnega sodišča sklep II Ips 290/2016.