Jedro

Predlagateljici obnove, ki je hkrati tudi vlagateljica denacionalizacijskega zahtevka, ni mogoče odrekati položaja stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za poseg na zemljišču, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka, in s tem upravičenja, da na podlagi 9. točke 260. člena ZUP predlaga obnovo tega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke, s katero je ta izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 4.11.2004 v delu, s katerim je tožena stranka po pritožbi predlagateljice odpravila sklep Upravne enote Ljubljana z dne 9.6.2004 in zadevo vrnila organu prve stopnje v nov postopek. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje zavrgel predlog za obnovo postopka izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo podzemnih garaž s komunalnimi priključki faza 1.2. na zemljišču parc. št. 15 in 16, k.o. A., investitorja B. d.d., končanega z odločbo istega upravnega organa z dne 17.2.2003. Predlog za obnovo postopka je na podlagi 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 89/99, 70/00 in 52/02) vložila C.C. kot vlagateljica zahteve za denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih pok. D.D. Upravni organ prve stopnje je menil, da je predlagateljica sicer izkazala pravni interes za obnovo postopka, saj je v denacionalizacijskem postopku zahtevala tudi vračilo zemljišča parc. št. 15, k.o. A., na katerega bo z gradnjo poseženo, vendar pa ni upravičena stranka, zato je predlog zavrgel. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke in navedlo, da med strankama niti ni sporno, da gre za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo podzemnih garaž, med drugim tudi na zemljišču, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, zato predlagateljici obnove ni mogoče odrekati položaja stranke. Le na ta način je namreč zagotovljeno učinkovito varstvo pravic, ki upravičencu gredo po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da v izpodbijani sodbi dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, saj je bil postopek izdaje gradbenega dovoljenja izveden v skladu z veljavnimi zakonskimi predpisi. Ob nakupu zemljišča je ravnala z vso skrbnostjo in v zemljiški knjigi preverila pravni status nepremičnin. Skladno z načelom zaupanja v zemljiško knjigo je tudi začela postopek pridobitve gradbenega dovoljenja, ki ga je upravna enota vodila v skladu z veljavnimi predpisi. Pravilna je ugotovitev upravne enote, da sama vložitev zahteve za denacionalizacijo še ne pomeni izkazanega pravnega interesa vlagatelja zahtevka, niti ne presumpcijo, na podlagi katere bi bilo možno uveljavljati obnovitvene razloge. Presoja sodišča, da je zgolj dejstvo vloženega denacionalizacijskega zahtevka lahko obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP, je zato napačna. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Prizadeta stranka (predlagateljica obnove) in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 je vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato jo v skladu z isto določbo ZUS-1 obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka upravnega spora iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno oziroma revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu se je gibal tudi preizkus izpodbijane sodbe.

Tudi po presoji revizijskega sodišča predlagateljici obnove, ki je hkrati tudi vlagateljica denacionalizacijskega zahtevka, ni mogoče odrekati položaja stranke v postopku dne 17.2.2003 izdanega gradbenega dovoljenja za poseg na zemljišču, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka, in s tem upravičenja, da na podlagi 9. točke 260. člena ZUP predlaga obnovo tega postopka. V času izdaje gradbenega dovoljenja je bil namreč že v veljavi ZDen, ki v 88. členu določa, da z dnem uveljavitve ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona izhaja dolžnost vrnitve, ter da so pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s to določbo, nični. Eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja je tudi izkazana pravica graditi na določenem zemljišču. Ta pa lahko zaradi določbe 88. člena ZDen postane sporna. Zato je treba denacionalizacijskemu upravičencu v postopku izdaje gradbenega dovoljenja priznati položaj stranke, kolikor se poseg nanaša na zemljišče, za katerega je vložen denacionalizacijski zahtevek. Le na ta način je namreč denacionalizacijskemu upravičencu omogočeno učinkovito varstvo njegovih pravic, ki mu gredo po ZDen. Takšno stališče je vrhovno sodišče že zavzelo tudi v svojih sodbah št. U 572/94, I Up 865/2003 in I Up 661/2003. Glede na navedeno tožnikove revizijske navedbe o tem, da je ravnal z vso skrbnostjo in v skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo ter da je bil postopek izdaje gradbenega dovoljenja izveden v skladu z zakonskimi predpisi, na drugačno odločitev v tem postopku ne morejo vplivati. Revizijska navedba, da je sodišče prve stopnje dejstvo vloženega denacionalizacijskega zahtevka štelo za obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP, pa nima podlage v razlogih izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.