Jedro

Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni konkretno oporekala trditvam in dokazom tožeče stranke in so vse njene navedbe dejstev v pritožbi nove, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje (1. in 3. točka izreka prvostopne odločbe) potrdi.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 176.195,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki 654.718,23 ATS z zamudnimi obrestmi (1. točka izreka odločbe) ter ji povrniti izvršilne stroške (3. točka izreka odločbe). V ostalem delu ga je zaradi delnega umika tožbe razveljavilo in postopek ustavilo (2. točka izreka odločbe).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno razveljavitev. Čeprav je navedla, da se pritožuje zoper sodbo in sklep, je iz vsebine pritožbe popolnoma jasno, da se pritožuje samo zoper sodbo (1. in 3. točka izreka prvostopne odločbe).

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni postopala po določbah 299. člena ZPP in ni navedla nobenih dejstev ter predložila dokazov, s katerimi bi oporekala dejstvom in dokazom tožeče stranke. Zato so prav vse konkretne navedbe dejstev pritožbene novote. Tožena stranka ni niti poskusila izkazati za verjetno, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave.

Zato jih pritožbeno sodišče glede na določbo 1. odst. 496.a člena ZPP ni moglo upoštevati.

Upoštevna bi bila tako lahko samo pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki več, kot je zahtevala. Ta trditev pa ne drži. Tožeča stranka je ves čas zahtevala glavnico 654.718,23 ATS z obrestmi. Med postopkom je pojasnila, da je prišlo pri pisanju izvršilnega predloga do pomote, ko je napisala, da zahteva plačilo glavnice tudi v znesku 222.000,00 ATS, saj je od tega zneska zahtevala samo obresti in samo le-te ji je sodišče prve stopnje tudi prisodilo. Glede zmanjšanja računa KE 39992 za 16.000,00 ATS pa je tožeča stranka v pripravljalni vlogi samo pojasnila, kako je že pri postavitvi prvotnega tožbenega zahtevka upoštevala neko preplačilo prav pri tem računu in ga zato ne vtožuje v celotnem znesku, na katerega se glasi.

V pritožbi obrazloženi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej ni podan. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo prve stopnje še glede pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da niti kakšen od teh razlogov ne obstoji. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.

V skladu z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti stroške za odgovor na pritožbo, saj je v pritožbenem postopku tožeča stranka uspela. Odmerilo jih je po odvetniški in taksni tarifi, upoštevaje vrednost spora 7.200.000,00 SIT. Stroški predstavljajo nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo 1125 točk (in ne zahtevanih 1250 točk) in poročilo stranki 50 točk (in ne zahtevanih 100 točk) po odvetniški tarifi, sodno takso 72.000,00 SIT in materialne stroške 1.500,00 SIT. Glede na vrednost točke po odvetniški tarifi 87,40 SIT znašajo vsi stroški skupaj 176.195,00 SIT.