Jedro

Sodišče prve stopnje je presojalo odpoved pogodbe o zaposlitvi kot odpoved, dano iz krivdnega razloga, kar je v odpovedi tudi izrecno zapisano. Ni sprejemljivo sklicevanje na kvalifikacijo delavčevega ravnanja tudi kot nesposobnost, torej kot neke vrste "rezervno kvalifikacijo", ki bi bila sicer možna, vendar le, kolikor bi tožena stranka tudi dejansko ugotavljala ta odpovedni razlog in vodila temu ustrezen postopek.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še traja. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenosti zatrjevanega odpovednega razloga. Tožnik je bil zaposlen kot voznik inštruktor. Po ugotovitvah sodišča je bilo dodeljeno število kandidatov premajhno in za nedoseganje predvidenega števila ur ni bil kriv tožnik. Ustrezno število kandidatov bi morala tožniku zagotoviti tožena stranka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje sta napačno zaključili, da je delodajalec delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Tožniku je bil pred izdajo odpovedi vročen zadnji opomin pred prenehanjem delovnega razmerja zaradi krivdne kršitve pogodbe o zaposlitvi v zvezi s samovoljnim koriščenjem letnega dopusta in slabe skrbi za službeno vozilo, izrecno pa tudi zaradi nedoseganja mesečne delovne obveznosti. V vabilu na zagovor je bil kot razlog izrecno navedeno nedoseganje mesečne delovne obveznosti. Iz sklepa o redni odpovedi izhaja, da se odpoved izrecno nanaša na nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov in se sklicuje na 1. točko drugega in tretjega odstavka 88. člena ZDR. Gre za laični zapis zakonskega akta, nedvomno pa je mišljena druga in tretja alineja prvega odstavka 88. člena ZDR. Druga alineja se nanaša na razlog nesposobnosti in tudi vsebinski razlogi se nanašajo na delavčevo nesposobnost izpolnjevanja pričakovanih obveznosti. Okoliščina, da je delodajalec okvalificiral delavčevo nesposobnost kot krivdni razlog, v ničemer ne spreminja dejanske pravne narave in zakonskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predmet revizijske presoje je pravnomočna sodba, torej sodba sodišča druge stopnje in prvostopne sodbe z revizijo ni mogoče izpodbijati.

Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožene stranke, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati. Tudi z uveljavljanjem zmotne uporabe materialnega prava skuša tožena stranka dejansko uveljaviti le ta nedovoljeni revizijski razlog. Ugotovitev razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni najprej dejansko ugotovitev.

Po določbi 372. člena ZPP smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožena stranka, ki tega revizijskega razloga sploh ne uveljavlja, pa v reviziji navaja kot novo dejstvo, da je pogodbo o zaposlitvi tožniku odpovedala iz razloga nesposobnosti in ne iz krivdnega razloga. Gre za nedovoljeno revizijsko novoto.

Sodišče prve stopnje je presojalo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19.4.2005 kot odpoved, dano iz krivdnega razloga, kar je v odpovedi tudi izrecno zapisano. Netočna in nekorektna je revizijska navedba, da naj bi sodišče druge stopnje kot nerelevantne zavrnilo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotavljanje delavčeve nesposobnosti. Sodišče druge stopnje je navedlo le (tretji odstavek na 3. strani obrazložitve), da za presojo ni odločilna primerjava delovne obveznosti tožnika z delovnimi obveznostmi ostalih dveh inštruktorjev. Upoštevati bi jih bilo potrebno le, če bi bila odpoved dana na primer iz razloga nesposobnosti. Taka obrazložitev pove le, da se sodišče druge stopnje strinja s presojo prvostopnega sodišča glede razloga za redno odpoved, torej s krivdnim razlogom. Tožena stranka v pritožbi tudi ni navajala, da ne bi šlo za ta razlog. Nasprotno. V pritožbi izrecno navede, da "je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov več kot utemeljena".

Da je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga govori nenazadnje tudi sklicevanje tožene stranke na to, da je postopek vodila v skladu z 88. členom ZDR. Če bi res vodila postopek za redno odpoved iz razloga nesposobnosti, potem bi morala v skladu s tretjim odstavkom tega člena preveriti, ali bi bilo tožnika možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih. Da je kaj takega preverjala pa tožena stranka tekom postopka ni dokazovala in tudi v reviziji tega ne navaja. Torej je očitno šlo za odpoved iz krivdnega razloga, kjer take obveznosti delodajalca ni.

Sklicevanje na "laični zapis" oziroma zmotno pravno kvalifikacijo odpovednega razloga je neutemeljeno. Predvsem ne drži, da je tožena stranka (napačno) okvalificirala tožnikovo nesposobnost kot krivdni razlog. Nasprotno. Iz pisne odpovedi izhaja, da bi šlo kvečjemu za kvalifikacijo krivdnega razloga, ki je izrecno naveden kot odpovedni razlog, tudi za kvalifikacijo tega istega razloga še kot razloga nesposobnosti. Na prvi pogled je možna razlaga, da gre navedbo "člen 88, 2. in 3. odstavek 1. točke" razlagati kot sklicevanje na drugo in tretjo alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR.

Vendar je pri tem treba upoštevati, da nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ko delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ni vedno posledica delavčeve nesposobnosti, ampak gre lahko tudi za njegovo krivdo za to, torej za nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov zaradi naklepnega ravnanja delavca ali njegove malomarnosti. Tožena stranka je tožnikovo ravnanje izrecno opredelila kot (krivdno) kršenje pogodbe o zaposlitvi, konkretno določbe o opravljanju dela 40 ur tedensko. Tak odpovedni razlog je presojalo tudi sodišče prve stopnje in obstoj tega odpovednega razloga je tožena stranka utemeljevala še v pritožbi. Ni pa sprejemljivo sklicevanje na kvalifikacijo delavčevega ravnanja tudi kot nesposobnost, torej kot neke vrste "rezervno kvalifikacijo", ki bi bila sicer možna, vendar le, kolikor bi tožena stranka tudi dejansko ugotavljala ta razlog in vodila temu ustrezen postopek. Ker glede na navedeno revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).