Jedro

S tem, ko je tožnik (operater sistemov) ob 1.37 ponoči na delu spal (izven svojega delovnega mesta si je pripravil začasno ležišče), je huje kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in sicer določbo 3. odstavka 2. člena, ki med drugim določa, da mora delavec redno, vestno, pravočasno, strokovno, kvalitetno, učinkovito in gospodarno opravljati delo, z vso skrbnostjo in odgovornostjo kot to zahteva narava dela, upoštevajoč organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, zato obstaja utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 8. 2014 nezakonita, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do odločitve sodišča prve stopnje prijaviti v vsa zavarovanja in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati plačo v bruto znesku 2.453,00 EUR mesečno ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, v roku 8 dni, ter ji izplačati povračilo v višini 44.154,00 EUR v roku 8 dni, nato pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da je sodišča prve stopnje prezrlo, da je institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi predviden le za primere hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katerih je drugi pogodbeni stranki dana možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi s takojšnjim učinkom. Tožniku očitana kršitev že sama po sebi ne predstavlja posebno hude kršitve pogodbenega razmerja. Ležanje tožnika na blazini zaradi zdravstvenih težav (hude bolečine, tresenje in mrzlica) tako, da si je z rokami podpiral glavo in imel pokrite noge, kar izhaja iz fotografije vložene v spis, niti teoretično ne more pomeniti posebno hude kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Nadzor nad monitorji v nadzorni sobi ni mogel biti okrnjen, saj sta ga izvajala druga dva sodelavca, tožnik pa je imel vklopljen dežurni telefon, tako da so se njegove naloge izvrševale brez omejitev. Če bi tožena stranka dejansko zaradi tožnikovega ravnanja izgubila zaupanje vanj, bi mu morala takoj prepovedati opravljanje dela. Tako pa mu je še ves teden do nastopa bolniškega staleža dovoljevala opravljanje dela na delovnem mestu operater sistemov. Da tožniku očitano ravnanje ni posebno huda kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, po stališču pritožbe izhaja tudi iz sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča (sodba opr. št. Pdp 1184/2009, sodba opr. št. Pdp 453/2008, sodba in sklep opr. št. Pdp 1201/2012).

Po stališču pritožbe pa je neprepričljiva tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik spal in ne ležal. V kolikor bi tožnik dejansko spal, bi moral prej slišati močan pok vhodnih vrat in škripajoča tla kot pa dvakratno bliskanje bliskavice na telefonu (izpoved priče A.A.), po kateri se je tožnik po stališču sodišča prve stopnje prebudil. V tem delu je dokazna ocena sodišča prve stopnje nekonsistentna in zmotna, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožba tudi izpostavlja, da tožnikovo ravnanje ni moglo porušiti zaupanja tožene stranke, saj zgolj nekajminutno očitano spanje na delovnem mestu ni moglo pomembno vplivati na njuno medsebojno pogodbeno razmerje. Tožnik pa s tem ravnanjem ni storil nobenega kaznivega dejanja, ki bi lahko porušilo ali bistveno omajalo nadaljnje zaupanje pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je prezrlo tožnikovo zatrjevanje, da je v izmeni večkrat delal le en sam delavec, kritičnega dne pa so delali trije. Sodišče prve stopnje se je v sodbi nekritično oprlo na izpoved prič A.A. in B.B., ki pa sta glede tega pavšalni in nekonkretizirani.

Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 31 let in da sta v teh letih uspešno sodelovala. Ob upoštevanju teh okoliščin, pa bi sodišče prve stopnje lahko zaključilo, da je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama še vedno možno.

Pritožba uveljavlja tudi kršitve prepovedi vnaprejšnje dokazne ocene pri zavrnitvi tožnikovih dokaznih predlogov po zaslišanju prič, katerih zaslišanje je bilo potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Priča C.C. bi namreč lahko potrdila, da je tožnik ležal in ne spal. Ob tem pa še dodaja, da je sodišče prve stopnje ves čas ravnalo pristransko in v škodo tožeče stranke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da so pritožbene navedbe vzete iz konteksta, zavajajoče ter prirejene potrebam pritožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev je materialno pravno pravilna, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba smiselno uveljavlja, s tem ko naj bi sodbi manjkali razlogi o možni uporabi drugih milejših ukrepov (disciplinske sankcije, pisno opozorilo pred odpovedjo) in s tem ko sodišče prve stopnje ni podalo nobene konkretne obrazložitve o tem, da bi toženi stranki zaradi tožnikovega ravnanja lahko nastala kakšna pravno priznana škoda. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje, in ti si med seboj niso v nasprotju. Dejstvo je, da se pritožba ne strinja s sicer pravilno ugotovljenim dejanskim stanjem, vendar pa zaradi tega sodišče prve stopnje navedene kršitve ni storilo.

7. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene zavrnilo tožnikove dokazne predloge za zaslišanje prič, katerih izvedba bi bila po mnenju pritožbe potrebna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka, do konca naroka za glavno obravnavo ni uveljavljala te kršitve določb pravdnega postopka in tudi v pritožbi ne navaja, da te kršitve ni mogla brez svoje krivde uveljavljati predhodno, zato teh pritožbenih navedb sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati. Kljub temu pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje skladno z 287. členom ZPP predlagane dokaze s sklepom kot nepotrebne zavrnilo in v sodbi v točki 3 obrazložilo, da izvedba dokazov z zaslišanjem ostalih predlaganih prič ni potrebna, saj je na podlagi izvedenih zaslišanj ugotovilo vsa potrebna dejstva povezana z okoliščinami dogodka dne 29. 7. 2014, s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s samo izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 8. 2014. 8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožena stranka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izvedla skladno z določbami 2. odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), saj je tožnika seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi mu je bila pravilno vročena, tožnik je bil opozorjen na pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (87. člen ZDR-1), izredna odpoved pa je bila podana znotraj 30 dnevnega prekluzivnega roka iz 2. odstavka 109. člena ZDR-1; - da je tožnik dejansko storil v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano mu hujšo kršitev delovne obveznosti, s tem ko je dne 29. 7. 2014 ob 1.37 uri zjutraj v popolni temi spal v sejni sobi na po tleh razgrnjeni napihljivi blazini in pokrit z odejo. Kršitev je storil naklepno, saj je iz garderobne omare vzel promocijsko blazino, jo napihnil ter si tako v delovnem času izven svojega delovnega mesta pripravil začasno ležišče v temni sejni sobi. S tem ravnanjem je huje kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2011 in sicer določbo 3. odstavka 2. člena, ki med drugim določa, da mora delavec redno, vestno, pravočasno, strokovno, kvalitetno, učinkovito in gospodarno opravljati delo, z vso skrbnostjo in odgovornostjo kot to zahteva narava dela, upoštevajoč organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, zato obstaja utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1; - da je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, saj delovnega razmerja, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj je bila za tožnikovo delo (operater sistemov) bistvenega pomena stalna prisotnost na delovnem mestu, ker je bila njegova naloga kontrola in nadzor nad omrežjem, da se lahko v primeru izpada na omrežju nemudoma ustrezno ukrepa; - da je iz navedenih razlogov izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in je zato neutemeljen tudi tožnikov zahtevek za reintegracijo in reparacijo do odločitve sodišča prve stopnje o razvezi pogodbe o zaposlitvi ter plačilu odškodnine.

9. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnikova kršitev ne predstavlja posebno hude kršitve pogodbenega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik ravnal naklepno, saj si je ležišče sam pripravil, dokazov, da bi se kritičnega dne slabo počutil, pa ni. Tožnik je bolniški stalež nastopil šele 4. 8. 2014, pred tem pa je bil pri dežurnem zdravniku 1. 8. 2014. Tožnik je bil v nočno izmeno poleg 27. 7. 2014, ko je kršitve storil, razporejen še 28. 7., 29. 7. in 30. 7. 2014 in te dni z dela ni izostal. O svojem slabem počutju ni obvestil nikogar, niti nadrejenega, pa tudi ostalih dveh sodelavcev ne. Tako tožniku ni mogoče verjeti, da se je kritičnega dne počutil slabo.

11. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da nadzor nad monitorji v nadzorni sobi ni mogel biti okrnjen, saj sta ga izvajala še dva sodelavca, tožnik pa je imel vklopljen telefon. Bistveno je, da je bilo tožnikovo delovno mesto v nadzorni sobi, da je bilo njegovo delo nadzor nad omrežjem, tožnika pa na delovnem mestu ni bilo. Svojega dela tožnik ni smel prevaliti na ostala sodelavca, saj ga je moral opravljati on sam. Zato je nedvomno kršil svoje delovne obveznosti. Pritožba se v zvezi s trditvijo, da tožniku očitano ravnanje ni posebno huda kršitev sklicuje na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, vendar pa ta z obravnavano zadevo ni primerljiva. V zadevi opr. št. Pdp 1184/2009 z dne 13. 1. 2010, ni bilo ugotovljeno, da tožnikov izostanek z dela, ker je zjutraj zaspal, ni hujša kršitev delovne obveznosti, ampak je sodišče ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, s tem pa je bila kršena njegova pravica do zagovora in je izredna odpoved nezakonita iz tega razloga, v zadevi opr. št. Pdp 1201/2012 z dne 6. 2. 2013 pa je bilo ugotovljeno, da so tožnici očitane kršitve opredeljene presplošno. V zadevi opr. št. Pdp 453/2008 z dne 4. 2. 2009 je sodišče za eno izmed tožniku očitanih kršitev ugotovilo, da je tožena stranka zamudila objektivni šestmesečni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za drugi dve pa ni uspela dokazati utemeljenosti odpovednega razloga.

12. Neutemeljeno tudi pritožba sodišču prve stopnje očita, da je ocena sodišča prve stopnje nekonsistentna in zmotna v delu, v katerem je ugotovilo, da je tožnik spal in ne ležal. Sodišče prve stopnje je v tem delu v celoti verjelo izpovedi priče A.A., saj ni imelo razloga, da mu ne bi. Poleg tega pa sploh ni pomembno ali je tožnik dejansko spal ali pa je samo počival, saj tega med delom ne bi smel početi, ker bi moral biti na delovnem mestu in opravljati svoje delo. Glede na opremljenost tožnikovega ležišča (napihljiva blazina, vzglavnik in odeja), kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnikov namen izostanka z delovnega mesta, poleg ležanja, tudi spanje.

13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da tožnikovo ravnanje ni moglo porušiti zaupanja tožene stranke vanj. Ne glede na to, ali je bilo tožnikovo spanje le nekajminutno, ali pa daljše, je dejstvo, da tožnika na delovnem mestu ni bilo in svojih delovnih obveznosti v tem času ni izvajal. V zvezi z naravo dela, ki ga opravlja tožnik, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izpovedi prič A.A. in B.B., ki sploh nista pavšalni in nekonkretizirani, kot to skuša prikazati pritožba. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obširno obrazložilo v točki 20 sodbe, in pravilno ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja z operaterjem sistema, katerega delo je nadzor nad omrežjem, zaradi spanja v sejni sobi, ni mogoče. Za tožnikovo delo je bila namreč bistvenega pomena njegova nenehna prisotnost na delovnem mestu in nadzor nad omrežjem, da bi lahko v primeru napake ali izpada omrežja nemudoma ustrezno ukrepal. Ker je za toženo stranko bistveno doseganje visoke stopnje kakovosti delovanja sistemov, je tožena stranka zagotovo izgubila zaupanje vanj, zato nadaljevanje delovnega razmerja z njim ni mogoče niti do izteka odpovednega roka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tega ne spremenijo niti okoliščine in dejstva, ki jih v pritožbi glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja navaja tožnik (31 let delovne dobe pri toženi stranki in uspešno sodelovanje).

14. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi reintegracijski ter reparacijski zahtevek tožnika za čas do sodne razveze in seveda tudi zahtevek po plačilu odškodnine namesto reintegracije.

15. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.