Jedro

Domneva nevarnosti iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ ni neizpodbojna.

Praktični (in kaznovalni) domet domneve je torej zgolj v prevalitvi dokaznega bremena za izkaz (ne-)ogroženosti plačila upnikove terjatve z upnika na dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje s predhodno odredbo.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo predhodne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predhodne odredbe pomenijo način zavarovanja terjatev. S predhodno odredbo dobi upnik zavarovanje na premoženju dolžnika, tako da se bo lahko kasneje, ko bo izvršilni naslov postal pravnomočen in izvršljiv, iz tega premoženja lahko poplačal. Namen izdaje predhodne odredbe je torej v zagotovitvi možnosti (bodočega) poplačila upnika. Pogoje za izdajo predhodne odredbe določa 257. čl. ZIZ. Namen zakonodajalca, ki je z uveljavitvijo razširjene domneve nevarnosti v noveli ZIZ-I (UL RS št. 26/2011) upnikom bistveno olajšal pogoje za izdajo predhodne odredbe v izvršilnih postopkih na podlagi verodostojne listine, je bil v sankcioniranju vsebinsko popolnoma praznih ugovorov, s katerimi so dolžniki izigravali zakonsko zahtevo po obrazloženosti ugovora zoper izdani sklep o izvršbi (drugi odstavek 35. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je bil ugovor tožene stranke zoper izdani sklep o izvršbi vsebinsko prazen, natanko takšen, zaradi katerih se je zakonodajalec odločil za razširjeno domnevo nevarnosti v smislu prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Zato ne more pritrditi zaključku prvostopnega sodišča, da tožena stranka obligacijsko razmerje razume in razlaga drugače. V ugovoru tožene stranke ni najti nobene drugačne (vsebinske) razlage tega razmerja. Pritožba ima tudi prav, ko trdi, da izjava dolžnika „da mu ni jasno, na podlagi česa je upnik izdal verodostojno listino“ sodi v pojem zanikanja obligacijskega razmerja, saj je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine zakonsko konceptuiran na domnevi, da dolžnik za verodostojno listino (in njeno podlago ve), oz. bi zanjo moral vedeti.

5. Vendar pa domneva nevarnosti iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ ni neizpodbojna. Nasprotna razlaga, po kateri bi dolžnik zgolj zaradi tega, ker je v ugovoru zanikal obligacijsko razmerje, izgubil vsakršno možnost ubraniti se zavarovanju s predhodno odredbo, bi pomenila prehud poseg v njegov pravni položaj. Dolžnik se sicer učinkom domneve ne more več izogniti tako, da v nadaljevanju postopka obligacijsko razmerje prizna, saj je nastanek domneve odvisen od vsebine ugovora zoper izdani sklep o izvršbi, ki ga naknadno ni mogoče več spremeniti. Vendar pa lahko izpodbija domnevo samo, t.j. trdi in dokazuje, da ni nevarnosti za bodoče poplačilo upnikove terjatve. Praktični (in kaznovalni) domet domneve je torej zgolj v prevalitvi dokaznega bremena za izkaz (ne-)ogroženosti plačila upnikove terjatve z upnika na dolžnika.

6. V konkretni zadevi je tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo predhodne odredbe (postopek v zvezi z izdajo prehodne odredbe sicer praviloma postane kontradiktoren šele z vložitvijo ugovora, v katerem bi dolžnik prav tako lahko izpodbijal domnevo) zatrjevala, da ima redne prihodke, ki več kot zadoščajo za tekoče izpolnjevanje obveznosti. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da je tožena stranka ena premožnejših in perspektivnejših lokalnih skupnosti v državi. Že zgolj zaradi dejstva, da gre za lokalno skupnost, katere poslovanje in obstoj ni podvrženo zakonitostim tržnega gospodarstva, pač pa ima z zakonom zagotovljena sredstva in stalne vire financiranja, ni verjetno izkazane nevarnosti za neuspešno bodočo izvršbo upnikove terjatve.

7. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).