Jedro

Dejstvo, da je tožnik sodnik pritožbenega sodišča stvarno pristojnemu sodišču, samo po sebi ne predstavlja take okoliščine, ki bi narekoval prenos pristojnosti.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri Okrajnem sodišču v Mariboru vložil tožbo za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu bila povzročena, ker toženka ni odpravila neskladnosti Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ugotovljenih z odločbo Ustavnega sodišča U-I-159/08 z dne 11. 12. 2008. Toženka je v odgovoru na tožbo predlagala prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Navedla je, da je tožnik sodnik Višjega sodišča v Mariboru, dodeljen na pravdni oddelek, to sodišče pa je stvarno pristojno za odločanje o pritožbah zoper odločitve sodišča, pri katerem je vložena tožba. Ta okoliščina vzbuja pri njej dvom v nepristranskost sojenja, ta dvom pa narekuje prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I R 78/2010. 2. Predlog ni utemeljen.

3. Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko Vrhovno sodišče Republike Slovenije na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Delegacija pristojnosti je torej v prvi vrsti namenjena zagotavljanju smotrnosti, vendar je izjemoma, kot "drug tehten razlog", možna tudi, če je podan dvom v tako imenovano objektivno nepristranskost sodišča. 4. Dejstvo, da je tožnik sodnik instančnega sodišča stvarno pristojnemu sodišču, samo po sebi ne predstavlja take okoliščine, ki bi narekovala prenos pristojnosti. Sodniki odločajo na podlagi ustave in zakonov in morajo biti sposobni objektivno odločati v vseh sporih. Prenosa pristojnosti pa ne narekuje niti narava spora. V obravnavani zadevi, v kateri tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost države zaradi neizvršitve odločbe Ustavnega sodišča, ki se nanaša na plače sodnikov, bodo v ospredju pravna vprašanja, ki niso povezana z osebno občutljivimi razmerji posameznikov. Izražen toženkin dvom v nepristranskost sojenja pri stvarno pristojnem sodišču zato ne more predstavljati tehtnega razloga za prenos pristojnosti.

5. Zadeva, na katero se sklicuje toženka, je drugačna od obravnavane. Sodi namreč v skupino primerov, v katerih je stranka oseba, zaposlena na stvarno pristojnem sodišču, in v katerih je strankin predlog za prenos pristojnosti lahko utemeljen. V obravnavani zadevi je tožnik oseba, ki ni zaposlena na stvarno pristojnem sodišču. 6. Vrhovno sodišče je po navedenem predlog za prenos pristojnosti zavrnilo.