Jedro

Blago, ki je ponarejeno, carinski organ začasno za tri dni zadrži, če nosilec registrirane blagovne znamke v Sloveniji trdi, da so s tem blagom kršene njegove pravice iz registrirane blagovne znamke. Na odločitev v stvari ne vpliva, če "lastnik" blaga zatrjuje, da ima tako blagovno znamko registrirano v tretji državi. Stranka v postopku carinjenja blaga je deklarant.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. odstavek izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada K., Izpostava L. K. (v nadaljevanju CU K.) z dne 18.5.2002; s sklepom (2. odstavek izreka sodbe in sklepa) je zavrglo tožbo tožeče stranke zoper dopis Generalnega carinskega urada Carinske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GCU z dne 22.5.2002, in sicer na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS; s sklepom (3. odstavek izreka sodbe in sklepa) pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. CU Koper je z odločbo z dne 18.5.2002 na podlagi 14. člena Zakona o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (ZCUKPIL, Uradni list RS, št. 30/01) začasno zadržal blago, navedeno v izreku izpodbijane odločbe, za obdobje treh delovnih dni, pri čemer se šteje kot delovni dan dan, ko dela GCU.

Sodišče prve stopnje je tožbo zoper odločbo CU K. zavrnilo, ker je ugotovilo, da je ta odločba pravilna in zakonita. Pri tem se je sklicevalo na 1., 14. in 3. člen ZCUKPIL, po katerih lahko carinski organ po uradni dolžnosti začasno zadrži blago za tri delovne dni, če ugotovi, da je blago brez dovoljenja imetnika pravice intelektualne lastnine označeno z blagovno znamko, ki je veljavna v Republiki Sloveniji. Zadržane cigarete "M.C.", označene z blagovno znamko brez dovoljenja nosilke te znamke, to je družbe J.T.I., J. (v tem sporu prizadeta stranka), se po določbi 3. člena ZCUKPIL štejejo za ponarejeno blago. Tožeča stranka niti ni zatrjevala, da bi imela dovoljenje prizadete stranke za uporabo blagovne znamke, to niti ne izhaja iz upravnih spisov, torej gre za očitno ponarejeno blago, to pa zadošča za izrek carinskega ukrepa začasnega zadržanja tega blaga po uradni dolžnosti. Kot zmotno je sodišče prve stopnje zavrnilo prepričanje tožeče stranke, da ZCUKPIL ne vsebuje definicije, kdaj je blago ponarejeno. Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi trditev tožene stranke, da ta postopek ni bil uveden po uradni dolžnosti. Res je sicer, da je pravni zastopnik prizadete stranke obvestil CU K., da prizadeta stranka ni dala dovoljenja tožeči stranki za označevanje blaga z njeno blagovno znamko. To obvestilo pa je bilo povod za ukrepanja CU K. na podlagi 14. člena ZCUKPIL, torej po uradni dolžnosti. CU K. po določbah ZCUKPIL niti ni pristojen izdati odločbe na zahtevo imetnika pravice, ker je za tako ukrepanje po 5. in 6. členu ZCUKPIL pooblaščen le GCU. Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi tožbeno navedbo, da bi bilo treba v tem postopku ugotoviti, ali je blago, ki je bilo zadržano, ponarejeno v smislu določb Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1). Po 9. členu ZCUKPIL se namreč to ugotavlja v pravdnem postopku na podlagi tožbe imetnika pravice industrijske lastnine. V takem primeru pa je blago zadržano do pravnomočne odločitve sodišča, ki o svoji pravnomočni odločitvi obvešča GCU, slednji pa pristojne carinske urade. Glede na to je kot nerelevantne zavrnilo tudi tožbene ugovore, da ima tožeča stranka sklenjeno pogodbo z družbo C.I.T. o izključni pravici licence za cigarete "M.C.", na podlagi katere jih je upravičena prodajati na območju ZRJ. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da ukrepov po ZCUKPIL ni mogoče uporabiti zoper blago v tranzitu. V 1. odstavku 2. člena ZCUKPIL je namreč določena dolžnost ukrepanja tudi v odložnih carinskih postopkih, če bi bila z blagom kršena pravica intelektualne lastnine, tranzitni postopek pa je po izrecni določbi podtočke a) točke 9a, 3. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 40/99) opredeljen kot odložni postopek. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na nemožnost sodelovanja tožeče stranke v tem postopku. Pojasnilo je, da v carinskih postopkih nasproti carinskim organom nastopa dejanski posestnik blaga, to je deklarant, torej oseba, ki jo lastnik blaga pooblasti, da zahteva uvedbo blaga v določen carinski postopek. V tem primeru je bila to družba I.K. d.d.. Odločanje v tej zadevi je potekalo v skrajšanem postopku po 144. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00). Po tej zakonski določbi lahko organ odloča po skrajšanem postopku in odloči takoj, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Glede na navedeno je torej prvostopno sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo CU K. Hkrati z zavrnitvijo tožbe zoper izpodbijano odločbo CU K. je sodišče zavrnilo tudi akcesorni zahtevek za plačilo odškodnine za zadržano blago, in sicer kot preuranjen.

Tožeča stranka vlaga zoper prvostopno sodbo pritožbo iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, oziroma da jo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Meni, da je za izrekanje ukrepov po ZCUKPIL treba izpolnjevati kumulativno dva pogoja, in sicer, da mora biti blago označeno z blagovno znamko imetnika brez njegovega soglasja in da morajo biti s tem kršene pravice imetnika znamke, veljavne v Republiki Sloveniji. ZCUKPIL torej ne definira kršitve pravice imetnika znamke, ker je to urejeno v ZIL-1. Po določbi 47. člena ZIL-1 pa je pravica imetnika znamke izključna pravica do uporabe znamke v gospodarskem prometu. Kršitev te pravice je torej nedovoljena uporaba znamke v gospodarskem prometu v Sloveniji. Zadržano blago pa ni bilo namenjeno za promet v Republiki Sloveniji v to republiko niti ni vstopilo, saj je bilo v kontejnerjih naloženo na ladji, čakajoč na nadaljevanje transporta v namembni kraj, to je v ZRJ. Tam pa je tožeča stranka izključna imetnica pravice uporabe znamke "M.C." na podlagi licenčne pogodbe, sklenjene z imetnikom te znamke v ZRJ, ki pa ni prizadeta stranka. Glede na to niso mogle biti kršene pravice imetnika znamke v Sloveniji in zato tudi ni podlage za ukrepanje po ZCUKPIL. V skladu s 14. členom ZCUKPIL carinski organ lahko v zvezi z začetim carinskim postopkom zadrži blago, če je blago očitno ponarejeno. Zadržano blago pa prav gotovo ni očitno ponarejeno, saj je opremljeno z blagovno znamko, ki je zavarovana na območju ZRJ, kamor je to blago tudi namenjeno. Glede na to gre torej za neupravičen zaseg blaga, na podlagi katerega je tožeči stranki nastala škoda, ki je ob vložitvi pritožbe ogromna in mnogokrat presega vtoževani znesek odškodnine. Posebej poudarja, da morajo biti carinski organi glede ukrepov po ZCUKPIL posebej pozorni, kadar gre za blago v tranzitu, ki ima drugačen status in ni namenjeno teritoriju Republike Slovenije.

Sklicuje se na Pariško konvencijo za varstvo industrijske lastnine, ki določa, da blaga v tranzitu carinski organi niso dolžni zadržati. Pri ugotavljanju, ali gre za ponarejene izdelke, zlasti v tranzitu, je potrebno sodelovanje stranke same, ki lahko carinskemu organu da dodatna pojasnila, pomembna za odločitev. Zato po presoji tožeče stranke ni bilo pogojev za odločanje v skrajšanem postopku.

Toženi stranki v odgovoru na pritožbo prerekata vse navedbe tožeče stranke in vztrajata pri vseh svojih dosedanjih navedbah, ki naj jih pritožbeno sodišče pri odločanju upošteva. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in prvostopno sodbo potrdi.

Prizadeta stranka v obširnem odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe, razen če se z njimi izrecno strinja. Predlaga, da pritožbeno sodišče, glede na to, da je sodba prvostopnega sodišča pravilna in zakonita in da so pritožbene navedbe v celoti neutemeljene in zmotne, pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemljeno in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Zastopnik javnega interesa odgovora na pritožbo ni dal. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Neutemeljena je pritožbena navedba, da glede na to, da ZCUKPIL ne določa definicije kršitve pravic imetnika znamke, ker jih določa ZIL-1, v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve pravice prizadete stranke, ker zadržano blago ni namenjeno prodaji na slovenskem tržišču in da to blago niti ni vstopilo v Slovenijo. Po podatkih upravnih spisov namreč ne drži, da to blago čaka v kontejnerjih na ladji, s katero je priplulo v K., na nadaljnji prevoz v namembni kraj. Dva kontejnerja tega blaga sta bila po podatkih upravnega spisa, kar ponovno poudarjata toženi stranki v odgovoru na pritožbo, vnešena v Ekonomsko cono K., ki je del carinskega območja Republike Slovenije in sta bila prijavljena pristojnim carinskim organom. Torej se blago nahaja na območju Republike Slovenije in se zanj lahko uporablja ZCUKPIL. Po določbah ZCUKPIL pa je mogoče ravnati le, dokler je blago pod carinskim nadzorom, ne pa ko je sproščeno v gospodarski promet. Torej ne drži pritožbena navedba, da za takšno blago ni mogoče uporabljati ukrepov, določenih z ZCUKPIL.

Neutemeljeno je sklicevanje na Pariško konvencijo, saj iz nje izhaja, da lahko organ države podpisnice zadrži tudi ponarejeno blago, ki je v tranzitu. ZCUKPIL pa v 1. odstavku 2. člena določa obvezno zadržanje takšnega blaga, če so izpolnjeni predpisani pogoji, kar je tudi v skladu z Uredbama sveta Evropske unije št. 3295/94 in 241/1999 ter z načelnim pravnim mnenjem Evropskega sodišča, št. C 383/98 z dne 6.4.2000, na katerih temelji tudi ZCUKPIL.

Za ta spor tudi ni upoštevno sklicevanje na blagovno znamko M.C., ki naj bi jo imela tožeča stranka zaščiteno v ZRJ oziroma sedaj v Republiki Srbiji in Črni gori oziroma naj bi bila izključna imetnica pravice uporabe te znamke za območje Srbije in Črne gore na podlagi licenčne pogodbe. V Republiki Sloveniji je ta blagovna znamka registrirana v korist prizadete stranke in je ta upravičena do varstva te svoje pravice po ZCUKPIL, bodisi na svojo zahtevo ali pa po uradni dolžnosti, če so izpolnjeni pogoji ZCUKPIL. Za odločanje v tem postopku je pravno pomembna definicija ponaredka po 3. členu ZCUKPIL. Ker v obravnavanem primeru to zadržano blago ustreza definiciji ponaredka po 3. členu ZCUKPIL, so bili torej podani pogoji za zadržanje tega blaga po uradni dolžnosti po 14. členu ZCUKPIL.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi morala v postopku pred izdajo odločbe o začasnem zadržanju sodelovati tožena stranka. Ker gre za postopek po ZCUKPIL, v katerem se uporabljajo tudi določbe CZ, je treba kot stranko v tem postopku šteti deklaranta, torej posestnika blaga. V tem primeru je bila to družba I.K., ki pa v postopku ni razkrila lastnika blaga niti ni v postopek vključila tožeče stranke. Ker pa je Interevropa Koper špediter, torej pooblaščeni predstavnik vsakokratnega lastnika blaga v tranzitu, je po presoji pritožbenega sodišča v tem postopku sodelovala prava stranka. Ker pa se je glede izdaje odločbe o začasnem zadržanju blaga odločalo v skrajšanem postopku, zaslišanje niti špediterja niti tožeče stranke v tem postopku ni bilo potrebno, saj so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča za odločanje v skrajšanem postopku izpolnjeni pogoji iz 144. člena ZUP, poleg tega pa niti ni bilo znano, kdo je lastnik zadržanega blaga.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.