Jedro

Po drugem odstavku 156. člena ZJU je javni uslužbenec zaradi poslovnega razloga oziroma reorganizacije (spremembe akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest) lahko premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu. Če uradnika v organu ni mogoče premestiti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu, ima pod istimi pogoji pravico do premestitve na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda (četrti odstavek 158. člena ZJU). Toženka je zaradi ukinitve petih izpostav in posledično delovnega mesta pokojnega A. A. preverila možnost njegove premestitve v skladu s 158. členom ZJU. Ugotovila je, da zanj obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega je izpolnjeval vse pogoje.

ZJU ne določa nobenih kriterijev za premestitve javnih uslužbencev. Toženka v primeru premestitve javnih uslužbencev ni dolžna uporabiti kriterijev, saj določba 31. člena KPND uporabo kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev izrecno predvideva le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev. Kljub temu se je toženka odločila za smiselno uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 31. člena KPND, pri čemer je upoštevala tudi področje dela. Takšna uporaba kriterijev v primeru izbire uradnikov, ki jih bo delodajalec premestil na delovna mesta, ni nezakonita niti protislovna, kot navaja pritožba. Kriterij delovne uspešnosti (ocena delovne uspešnosti za leto 2019) je bil zgolj eden (in ne edini, kot to neresnično navaja pritožba) od kriterijev, ki jih je toženka upoštevala pri premeščanju oziroma razporejanju zaposlenih (bivših vodij izpostav) na novoustanovljena delovna mesta vodij sektorjev (ki se edina opravljajo v nazivu podsekretar) in s čimer je dokazovala, da je bilo razporejanje na nova delovna mesta, ki je bilo sicer v njeni prosti presoji, objektivizirano in torej ni bilo šikanozno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov toženke z dne 15. 6. 2020 in z dne 26. 8. 2020 in da je toženka dolžna tožeči stranki za čas od 15. 6. 2020 do 10. 3. 2023 obračunati razliko v plači med 52. plačnim razredom in 47. plačnim razredom in ji izplačati razliko skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje, to je od 5. v mesecu za vsak pretekli mesec. Zavrglo je tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo z zahtevkom), da je toženka dolžna A. A. razporediti na ustrezno delovno mesto, ki se opravlja v uradniškem nazivu prvega kariernega razreda - naziv tretje stopnje podsekretar, mu od 11. 3. 2023 dalje obračunati razliko v plači med 52. plačnim razredom in 47. plačnim razredom in plačati razliko skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje, to je od 5. v mesecu za vsak pretekli mesec. Odločilo je, da je dolžna tožeča stranka toženki povrniti stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov in nepravilne odmere stroškov postopka tožeča stranka. Uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke (ker je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju) in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ker so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi). Navaja, da sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, ko zapiše, da toženka ni bila zavezana uporabiti nobenih kriterijev pri prerazporejanju, hkrati pa navaja, da naj bi toženka nepravilno uporabila kriterije iz 31. člena KPND. Pri premestitvi na novo delovno mesto po spremenjeni sistemizaciji, ki je pričela veljati s 15. 6. 2020, je bil edini kriterij delovna uspešnost, pri kateri se je upoštevala letna ocena delovne uspešnosti. Toženka je kršila določbe ZJU, ker A. A. ni premestila na ustrezno delovno mesto. Pred reorganizacijo je bil razporejen na delovno mesto vodja izpostave v nazivu "podsekretar" in bi ga morala toženka po reorganizaciji premestiti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu. Toženka ga je premestila na neustrezno, nižje vrednoteno delovno mesto, hkrati pa je na drugi dve delovni mesti premestila dva zaposlena (B. B. in C. C., ki nista imela naziva podsekretarja in vodstvenih delovnih izkušenj na tem področju). Razlog za takšno ravnanje toženke je diskriminatoren odnos do A. A. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedi bivšega načelnika D. D. Neresnična je njegova trditev, da je imel pokojni E. E., ki ga je toženka premestila na delovno mesto vodje sektorja G., več delovnih izkušenj kot A. A. Toženka je namesto kriterija delovnih izkušenj nepravilno uporabila kriterij delovne dobe, kar je potrdila F. F. Pokojni E. E. ni imel nobenih delovnih izkušenj na področju M. D. D. je kot poglavitni razlog za premestitev izpostavil neprimernost A. A. za vodenje sektorja G. zaradi razrešitve odločanja v vseh zadevah, ki so povezane z Mestno občino H. Njegova izpoved se razlikuje od izpovedi F. F., da so upoštevali le kriterije iz 31. člena KPND. Pred sporno premestitvijo je A. A. podal prošnjo, naj se mu pooblastilo za odločanje v teh zadevah začasno odvzame do dokončanja vseh teh postopkov oziroma nadzorov ustreznih organov glede zakonitosti izdanih gradbenih dovoljenj, česar toženka pri premestitvi ni upoštevala. Premeščen je bil na nižje vrednoteno delovno mesto zaradi šikaniranja, diskreditacije in zlorabe reorganizacije. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5.Pritožbeno sodišče glede na obvestilo toženke z dne 29. 7. 2024 uvodoma ugotavlja, da je A. A. po izdaji sodbe sodišča prve stopnje in pred pritožbenim odločanjem umrl. S smrtjo fizične osebe njena sposobnost biti stranka postopka preneha, vendar procesno pooblastilo s smrtjo pooblastitelja ne preneha. Spor naprej vodi pooblaščenec, ki je od smrti pooblastitelja dalje pooblaščenec njegovih dedičev, dokler mu dediči pooblastila ne prekličejo (prvi odstavek 100. člena ZPP). Z vidika sposobnosti biti stranka je torej pomembno, da se sodba ne glasi na umrlo stranko, ampak na njene dediče, in sicer tudi tedaj, če ti morda poimensko še niso določeni (znani).1

6.Po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Nosilni del določbe je prvi del, po katerem gre za absolutno bistveno kršitev tedaj, če so pomanjkljivosti sodbe take, da je ni mogoče preizkusiti (ugotoviti, ali ima upoštevne pomanjkljivosti ali ne). Tožeča stranka ne pojasni neposredno, v čem konkretno izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Na ta način ni mogoče uspešno utemeljevati postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožeča stranka takega nasprotja ne uspe prikazati. Navedbe, ki jih s tem v zvezi navaja v pritožbi, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, dejansko predstavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa prav tako ni podan.

7.Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je pokojni A. A. pred sporno premestitvijo zasedal uradniško delovno mesto vodja izpostave v Izpostavi I., ki ga je opravljal v nazivu podsekretar. Pri toženki je bilo s spremembo novega Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Upravni enoti H. z dne 26. 5. 2020 ukinjenih pet izpostav kot teritorialno organiziranih notranjih organizacijskih enot in Sektor J. Zaradi selitve bivših izpostav na eno lokacijo in potrebe po optimizaciji organizacije dela v Sektorju J. so bili namesto ukinjenih izpostav in sektorja vzpostavljeni štirje novi sektorji. V spremenjenem aktu o sistemizaciji so v uradniškem nazivu podsekretar sistemizirana le štiri delovna mesta vodij sektorjev. Od teh sta bili na dve delovni mesti premeščena K. K. in pokojni E. E., ki sta bila ob uporabi kriterijev iz 31. člena KPND izbrana izmed nekdanjih vodij izpostav. Na preostali dve delovni mesti vodij sektorjev (ki pokrivata področje dela nekdanjega Sektorja J.) pa sta bila premeščena javna uslužbenca B. B. in C. C., ki sta že pred reorganizacijo delala na tem področju. Ker ni bilo (več) prostih sistemiziranih delovnih mest, ki se opravljajo v nazivu podsekretar, je toženka s sklepoma z dne 15. 6. 2020 in z dne 26. 8. 2020 premestila pokojnega A. A. na uradniško delovno mesto višji svetovalec v Oddelku L., v Sektorju G., za katerega je izpolnjeval predpisane pogoje ob premestitvi in ga je bil sposoben opravljati. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov toženke o premestitvi ter plačilo razlik v plači pred in po premestitvi zavrnilo in za to navedlo pravilne razloge, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, ter se v nadaljevanju opredeljuje do odločilnih navedb pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi prihaja samo s seboj v nasprotje, ko navaja, da toženka ni bila zavezana uporabiti nobenih kriterijev pri prerazporejanju, hkrati pa naj bi kriterije iz 31. člena KPND nepravilno uporabila pri premestitvi pokojnega A. A. ZJU ne določa nobenih kriterijev za premestitve javnih uslužbencev. Toženka v primeru premestitve javnih uslužbencev ni dolžna uporabiti kriterijev, saj določba 31. člena KPND uporabo kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev izrecno predvideva le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev. Kljub temu se je toženka odločila za smiselno uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 31. člena KPND, pri čemer je upoštevala tudi področje dela. Takšna uporaba kriterijev v primeru izbire uradnikov, ki jih bo delodajalec premestil na delovna mesta, ni nezakonita niti protislovna, kot navaja pritožba. Kriterij delovne uspešnosti (ocena delovne uspešnosti za leto 2019) je bil zgolj eden (in ne edini, kot to neresnično navaja pritožba) od kriterijev, ki jih je toženka upoštevala pri premeščanju oziroma razporejanju zaposlenih (bivših vodij izpostav) na novoustanovljena delovna mesta vodij sektorjev (ki se edina opravljajo v nazivu podsekretar) in s čimer je dokazovala, da je bilo razporejanje na nova delovna mesta, ki je bilo sicer v njeni prosti presoji, objektivizirano in torej ni bilo šikanozno.

9.Ni mogoče slediti zavzemanju tožeče stranke, da toženka ne bi smela pokojnega A. A. premestiti na nižje vrednoteno delovno mesto. Po drugem odstavku 156. člena ZJU je javni uslužbenec zaradi poslovnega razloga oziroma reorganizacije (spremembe akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest) lahko premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu. Če uradnika v organu ni mogoče premestiti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu, ima pod istimi pogoji pravico do premestitve na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda (četrti odstavek 158. člena ZJU). Toženka je zaradi ukinitve petih izpostav in posledično delovnega mesta pokojnega A. A. preverila možnost njegove premestitve v skladu s 158. členom ZJU. Ugotovila je, da zanj obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega je izpolnjeval vse pogoje. Na novo oblikovana štiri delovna mesta vodij sektorja, ki so se opravljala v nazivu podsekretar, kot ga je imel pokojni A. A. pred reorganizacijo, niso bila prosta, saj so jih že zasedli drugi javni uslužbenci (K. K., pokojni E. E., B. B. in C. C.), zato na eno od teh delovnih mest ni mogel biti premeščen. Zgolj iz razloga, ker je po premestitvi prejemal nižjo plačo kot prej, premestitev ne more biti nezakonita, upoštevaje izpostavljene določbe ZJU, ki takšno premestitev za primer poslovnega razloga tudi dovoljuje. Toženka reorganizacije ni zlorabila za premestitev pokojnega A. A. niti ga ni diskreditirala, kot to zatrjuje tožeča stranka, saj je bila premestitev na nižje vrednoteno delovno mesto (v smislu ukrepa za preprečitev prenehanja delovnega razmerja in s tem v zvezi preverjanjem možnosti nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji) posledica izkazanih objektivnih razlogov.

10.Neutemeljena je pritožbena graja, da naj bi toženka kršila določbe ZJU, ker pokojnega A. A. ni namesto pokojnega E. E. premestila na ustrezno delovno mesto, ki se opravlja v nazivu podsekretar, nasprotno pa je na takšni delovni mesti premestila dva javna uslužbenca, ki pred tem nista izvrševala javnih nalog v nazivu podsekretar. Pred spremembo akta o sistemizaciji je imela toženka sistemiziranih šest delovnih mest, ki so se opravljala v nazivu podsekretar, po spremembi pa zgolj štiri. Predhodna delovna mesta so bila ukinjena zaradi ukinitve petih izpostav in Sektorja J., javni uslužbenci na teh delovnih mestih pa so postali t. i. presežni delavci. Če ima delodajalec v primeru nastanka poslovnega razloga, na voljo kakšno (prosto) delovno mesto, ki ga lahko ponudi kateremu od presežnih javnih uslužbencev, je odločitev, komu bo delovno mesto ponudil (oziroma koga bo razporedil na katero delovno mesto), v njegovi prosti presoji in ga pri tem niti ne zavezujejo kriteriji. Paziti mora le na to, da izbira ni diskriminatorna.

11.Okoliščine, s katerimi je toženka utemeljevala izbiro pokojnega E. E. za premestitev na delovno mesto vodje sektorja G., niso diskriminatorne, saj niso povezane z neko osebno okoliščino v smislu 6. člena ZDR-1. To velja tudi za v pritožbi izpostavljeno oceno nadrejenega D. D. o neprimernosti pokojnega A. A. za vodenje navedenega sektorja, potem ko so mu bila v letu 2019 na njegovo prošnjo odvzeta pooblastila odločanja v vseh zadevah, povezanih z Mestno občino H. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je delovne izkušnje na področju M. imel le pokojni A. A. Da je pokojni E. E. prej pretežno pokrival področje M., izhaja iz izpovedi D. D. Tudi F. F. je potrdila, da je pokojni E. E. delal na področju M.

12.Odločitev toženke o tem, na kakšen način bo z namenom kar najbolj učinkovitega dela organa po posameznih enotah ali sektorjih razporedila razpoložljive kadrovske kapacitete, predstavlja organizacijsko odločitev, ta pa je v izključni pristojnosti delodajalca.

13.Tožeča stranka posledično ne more biti uspešna z v pritožbi izraženimi pomisleki o ustreznosti izbora oseb, s katerimi je toženka po spremembi sistemizacije zapolnila manjše število prostih delovnih mest vodij sektorja, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Z reorganizacijo je bilo področje dela nekdanjih (petih) izpostav preneseno v zgolj dva novoustanovljena sektorja, zato je toženka pri premestitvi nekdanjih vodij izpostav utemeljeno upoštevala le dve delovni mesti vodje sektorja, ki sta sistemizirani v nazivu podsekretar. S tega vidika nista relevantni premestitvi B. B. in C. C. na delovni mesti vodje sektorja N. in vodje sektorja O. Ne glede na to toženka z njuno izbiro ni diskriminirala pokojnega A. A., saj sta za razliko od njega že pred reorganizacijo delala na področju P. in bila v letu 2019 ocenjena z oceno odlično (prvi kriterij iz KPND).

14.Glede na vse pojasnjeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bila premestitev pokojnega A. A. zakonita, posledično sta zakonita tudi izpodbijana sklepa o premestitvi, tožbeni zahtevek pa je neutemeljen.

15.Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o temelju stroškovne odločitve, tako da je tožeča stranka, ki s tožbo ni uspela, dolžna povrniti toženki njene stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 163. člena ZPP).

16.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17.Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Glej judikat Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 312/2016 z dne 12. 1. 2017.

2V primeru enake delovne uspešnosti je bil nadaljnji kriterij za odločitev o tem, komu od zaposlenih bo ponujeno katero delovno mesto oziroma na katero delovno mesto bo premeščen posamezni javni uslužbenec, stopnja izobrazbe.

3Smiselno enako stališče izhaja iz judikata VSRS opr. št. VIII Ips 23/2015 z dne 8. 9. 2015.

4Tako VDSS v sodbah Pdp 823/2016 z dne 2. 3. 2017 in Pdp 359/2015 z dne 22. 10. 2015.