Jedro

Pogoj za zakonsko subrogacijo je obstoj pravnega interesa za izpolnitev. Pravni interes je kakršenkoli splošni ali ekonomski interes, ki bi lahko vplival na izpolniteljev pravni položaj. V teoriji se največkrat omenja, da je ta pravni interes podan takrat, če zastavitelj plača tuj dolg zato, da bi se izognil preteči prodaji svoje zastavljene nepremičnine.

Tožnica ni pogodbena stranka posla, na podlagi katerega je nastala zastavna pravica na nepremičninah, torej ni zastaviteljica. Je pa s tem, ko je postala lastnica z zastavno pravico obremenjenih nepremičnin, postala realna dolžnica dolga toženke. In to ne glede na to, da je z zastavno pravico obremenjeni nepremičnini pridobila od sina neodplačno, saj subrogacija v primeru neodplačne pridobitve s hipoteko obremenjene nepremičnine ni izključena.

Gotovo je, da ima tožnica kot lastnica zastavljene stvari pravni interes za poplačilo obveznosti, da se izogne preteči prodaji stvari zaradi poplačila zastavnega upnika. Obveznost realnega dolžnika, ki ni hkrati osebni dolžnik, namreč ni subsidiarna. Zato ne more zahtevati od osebnega dolžnika, da plača zavarovano terjatev. Izvršbo na obremenjeno nepremičnino lahko namreč realni dolžnik prepreči tako, da sam plača zavarovano terjatev, pri čemer s subrogacijo stopi v položaj (izplačanega) hipotekarnega upnika. Nato lahko od osebnega dolžnika zahteva povrnitev plačanega zneska.

Zaradi zakonske personalne subrogacije je tožnica, ki je izpolnila toženkine obveznosti kot realna dolžnica, v razmerju do toženke že s trenutkom izpolnitve vstopila v pravni položaj banke kot zastavne upnice, toženkina obveznost pa se po vrsti (vsebini) in obsegu zaradi subrogacije ni spremenila. Toženkina obveznost iz kreditne pogodbe ni prenehala. Še vedno jo je dolžna izpolniti, le da ne več banki kot prvotnemu upniku, temveč tožnici kot singularnemu nasledniku hipotekarnega upnika (torej banke, kateri je tožnica plačala zavarovano terjatev).

Načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ od udeležencev obligacijskih razmerij ne zahteva, da prenehajo uveljavljati svoje interese. V tej zadevi tožnica zahteva od toženke zgolj plačilo tistega, kar je plačala namesto nje, pa čeprav je nepremičnini, obremenjeni s hipoteko in zemljiškim dolgom, pridobila neodplačno. Tožnica se poslužuje svoje materialne pravice, ki jo ima kot realna dolžnica, te svoje pravice pa ne izvršuje tako, da bi hkrati ogrožala ali posegala v kakšno pravico, ki pripada toženki. Zaradi tožničinega zahtevka namreč toženki ni onemogočeno uveljavljanje zahtevkov napram bivšemu možu (7. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se delno razveljavi glede odločitve o plačilih od 4. 1. 2016 do 29. 10. 2021 z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede odločitve o pravdnih stroških in se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo od toženke zahteva plačilo vsote zneskov, s plačilom katerih je v obrokih izpolnjevala toženkine obveznosti iz kreditne pogodbe. Trdi, da je te obveznosti izpolnjevala zato, da bi preprečila odstop banke od kreditne pogodbe in posledično prodajo nepremičnin, zastavljenih v zavarovanje kredita.

2. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom odločilo, da se dopusti sprememba tožbe ter da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 65.067,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Tožnici je še naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

3. Tožnica s pravočasno pritožbo izpodbija sodbo. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo celotnemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Predlaga še, da se jo povabi na sejo senata pritožbenega sodišča, „da bi lahko sama zaznala različna stališča članov sodnega senata v delu, v katerem se presoja moralnost oziroma nemoralnost njenega zahtevka“. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožničin predlog za navzočnost pri odločanju na seji pritožbenega sodišča nima podlage v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj za sejo pritožbenega senata, na kateri se odloča o pritožbi, ni predpisan ustni postopek. Seja je namreč nejavna (prvi odstavek 347. člena ZPP).

7. Pritožbeni očitki o absolutnih in relativnih bistvenih kršitvah določb ZPP niso utemeljeni. Pravdni stranki nista bili neenako obravnavani. Sodišče prve stopnje trditvene podlage v obsegu, v katerem je ugotovilo za to zadevo odločilne okoliščine, ni prekoračilo, pa tudi toženkinih trditev ni interpretiralo ekstenzivno.

8. Za predmetno zadevo so pravno relevantne naslednje prvostopne ugotovitve, katerih pravilnosti pritožba niti ne izpodbija: - da sta toženka kot dolžnica ter banka kot upnica na dne 28. 6. 2005 sklenili kreditno pogodbo; - da sta bili v zavarovanje kredita zastavljeni nepremičnini, katerih lastnika sta bila v času ustanovitve zastavne pravice v korist banke kot hipotekarne upnice toženka in njen bivši zakonec, ki je tožničin sin; - da je do 30. 4. 2010 obveznosti po kreditni pogodbi izpolnjevala toženka, od 1. 5. 2010 dalje pa tožnica, ki je na račun izpolnitve toženkine obveznosti po kreditni pogodbi plačala vse v tožbenem zahtevku zaobsežene zneske; - da je tožnica na dne 24. 12. 2015 postala lastnica zastavljenih nepremičnin, - da je tožnica izpolnjevala toženkine obveznosti zato, da bi preprečila odstop banke od kreditne pogodbe in posledično prodajo zastavljenih nepremičnin.

9. Pritožba trdi, da je s tem, ko je tožnica izpolnjevala toženkine obveznosti, prišlo do subrogacije iz 275. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), torej zakonske personalne subrogacije, ko oseba, ki izpolni tujo obveznost, na podlagi zakona vstopi v upnikov pravni položaj.

10. Pogoj za zakonsko subrogacijo je obstoj pravnega interesa za izpolnitev. Pravni interes je kakršenkoli splošni ali ekonomski interes, ki bi lahko vplival na izpolniteljev pravni položaj. V teoriji se največkrat omenja, da je ta pravni interes podan takrat, če zastavitelj plača tuj dolg zato, da bi se izognil preteči prodaji svoje zastavljene nepremičnine1. 11. Tožnica je v času od 31. 8. 2010 do 29. 10. 2021 plačevala tuj dolg, saj je izpolnjevala obveznost, ki po kreditni pogodbi ni nastala njej, ampak toženki. Banka zoper tožnico na podlagi kreditne pogodbe namreč ni imela zahtevka na izpolnitev.

_Glede plačil od 31. 8. 2010 do 30. 11. 2015_

12. V času do 24. 12. 2015, ko torej tožnica ni bila lastnica zastavljenih nepremičnin, dejstvo, da toženka ni izpolnjevala svoje kreditne obveznosti nikakor ni moglo vplivati na tožničin položaj. Zgolj njena želja, da zastavljeni nepremičnini zaradi neplačevanja kreditnih obveznosti ne bi bili prodani, ne ustreza pravnemu interesu iz 275. člena OZ. Tega interesa sami po sebi, torej brez kakšnega pogodbenega temelja, ne morejo utemeljevati niti zneski denarnih sredstev, ki naj bi jih po sklenitvi kreditne pogodbe tožnica skupaj z možem vložila v zastavljeni nepremičnini2, pa tudi ne okoliščina, da je tožnica od toženke zahtevala vrnitev darila3. Ker je tožnica torej v tem času vedela, da plačuje tuj dolg, ga ob odsotnosti trditev oziroma ugotovitev o kakšnih takšnih okoliščinah, na podlagi katerih bi bil njen povračilni zahtevek dopusten, nima pravice terjati nazaj (191. člen OZ).

13. Ob zgoraj ugotovljenem se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo zneskov, ki so bili plačani do vključno 30. 11. 2015, ter na plačilo zakonskih zamudnih obresti od teh zneskov, materialnopravno pravilno zavrnilo. Glede na to, da pritožbeni razlogi v zvezi s tem delom sodbe niso podani, pa tudi ne kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno v tem delu zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o zneskih, ki so bili plačani od 31. 8. 2010 do 30. 11. 2015, potrditi (353. člen ZPP).

_Glede plačil od 4. 1. 2016 do 29. 10. 2021_

14. Tožnica ni pogodbena stranka posla, na podlagi katerega je nastala zastavna pravica na nepremičninah, torej ni zastaviteljica. Je pa s tem, ko je postala lastnica z zastavno pravico obremenjenih nepremičnin, postala realna dolžnica dolga toženke. In to ne glede na to, da je z zastavno pravico obremenjeni nepremičnini pridobila od sina neodplačno, saj subrogacija v primeru neodplačne pridobitve s hipoteko obremenjene nepremičnine ni izključena.

15. Gotovo je, da ima tožnica kot lastnica zastavljene stvari pravni interes za poplačilo obveznosti, da se izogne preteči prodaji stvari zaradi poplačila zastavnega upnika4. Obveznost realnega dolžnika, ki ni hkrati osebni dolžnik, namreč ni subsidiarna. Zato ne more zahtevati od osebnega dolžnika, da plača zavarovano terjatev. Izvršbo na obremenjeno nepremičnino lahko namreč realni dolžnik prepreči tako, da sam plača zavarovano terjatev, pri čemer s subrogacijo stopi v položaj (izplačanega) hipotekarnega upnika. Nato lahko od osebnega dolžnika zahteva povrnitev plačanega zneska.

16. Zaradi zakonske personalne subrogacije je tožnica, ki je izpolnila toženkine obveznosti kot realna dolžnica, v razmerju do toženke že s trenutkom izpolnitve vstopila v pravni položaj banke kot zastavne upnice, toženkina obveznost pa se po vrsti (vsebini) in obsegu zaradi subrogacije ni spremenila5. Toženkina obveznost iz kreditne pogodbe ni prenehala. Še vedno jo je dolžna izpolniti, le da ne več banki kot prvotnemu upniku, temveč tožnici kot singularnemu nasledniku hipotekarnega upnika (torej banke, kateri je tožnica plačala zavarovano terjatev).

17. Okoliščine, ki jih je prvostopno sodišče ugotovilo od 49. do 57. točke obrazložitve izpodbijane sodbe6, ter jih kot take upoštevalo pri presoji tako tožničinega pravnega interesa za izpolnitev toženkine obveznosti kot pri presoji zlorabe pravice do tožbe, za predmetno zadevo niso bistvene. Ugotovitev o zlorabi procesnih pravic ne more predstavljati podlage za vsebinsko odločitev o tožbenem zahtevku7. Načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ pa od udeležencev obligacijskih razmerij ne zahteva, da prenehajo uveljavljati svoje interese. V tej zadevi tožnica zahteva od toženke zgolj plačilo tistega, kar je plačala namesto nje, pa čeprav je nepremičnini, obremenjeni s hipoteko in zemljiškim dolgom, pridobila neodplačno. Tožnica se poslužuje svoje materialne pravice, ki jo ima kot realna dolžnica, te svoje pravice pa ne izvršuje tako, da bi hkrati ogrožala ali posegala v kakšno pravico, ki pripada toženki. Zaradi tožničinega zahtevka namreč toženki ni onemogočeno uveljavljanje zahtevkov napram bivšemu možu (7. člen OZ). Povedano še drugače, zaradi vprašanja, ali in kako bo toženka uveljavila svoje zahtevke napram bivšemu možu, tožnici ni moč odreči sodnega varstva, četudi je toženkin bivši mož tožničin sin, pa četudi ne tožnica, ne bivši toženkin mož „nimata namena spoštovati pravnomočne in dokončne odločitve v zadevi P 427/2015-I in s tem prispevati k ureditvi medsebojnih razmerij“, kot je to prvostopno sodišče ugotovilo v izpodbijani sodbi.

18. V delu, ki se nanaša na plačila od 4. 1. 2016 dalje, se tako na podlagi za predmetno zadevo odločilnih dejstev izkaže, da je prišlo do subrogacije v smislu 275. člena OZ.

19. Sprememba izpodbijane sodbe glede odločitve o znesku plačil od 4. 1. 2016 do 29. 10. 2021 z zakonskimi zamudnimi obrestmi zaradi pravilne uporabe materialnega prava ni možna, ker sodišče prve stopnje zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka ni presojalo toženkinega pobotnega ugovora. Pritožbeno sodišče tako ne more dopolniti postopka z obravnavanjem pobotnega ugovora, saj bi se o bistvenih vprašanjih prvič izreklo in na ta način stranke prikrajšalo za pravico do pritožbe. Zato je potrebno sodbo sodišča prve stopnje glede teh plačil ter glede odločitve o stroških, ki je odvisna od odločitve o glavnem zahtevku, razveljaviti in zadevo v tem razveljavljenem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

20. Kljub temu, da je razveljavitev potrebna že zaradi preprečitve posega v pravico do poštenega sojenja, gre še pojasniti, da zaradi vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja sploh ne bo poseženo, saj je za potrebno dopolnitev postopka v obravnavani zadevi potreben enak čas ne glede na to, ali se postopek dopolnjuje pred nižjim ali pritožbenim sodiščem (drugi odstavek 355. člena ZPP).

21. Kakšni posebni napotki za novo sojenje, v katerem bo potrebno ponovno odločiti o delu tožbenega zahtevka (tako po temelju kot po višini) in pobotnem ugovoru, sodišču prve stopnje niso niti potrebni, saj so dovolj jasno razvidni iz gornje obrazložitve.

22. O stroških, ki so pravdnima strankama nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, bo zaradi delne razveljavitve odločeno s končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 M. Juhart et al.: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 445. 2 V zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 427/2015-I je bilo ugotovljeno, da je šlo za darilo obema zakoncema, torej toženki in njenemu bivšemu možu. 3 Tožnica je sporni nepremičnini 17. 5. 2005 podarila sinu, ta pa je polovico teh nepremičnin podaril naprej toženki. V zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3040/2011-I je tožnica od toženke zahtevala vrnitev darila, vendar je bil njen zahtevek zavrnjen, ker nepremičnin ni podarila toženki temveč sinu. 4 Primerjaj npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 191/2014 z dne 24. 3. 2016, ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1944/2016 z dne 8. 3. 2017. 5 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 119/2019 z dne 19. 6. 2020. 6 Prvo sodišče je po presoji trditev o nepripravljenosti za ureditev razmerij med tožnico, njenim sinom in toženko, o ustanovitvi zemljiškega dolga na solastnem deležu spornih nepremičnine s strani tožničinega sina, o (ne)spoštovanju pravnomočne sodbe P 427/2015-I s strani tožničinega sina in tožnice, ter o tožničini neodplačni pridobitvi zastavljenih nepremičnin, obogatenih s skupnimi vlaganji toženke in njenega bivšega moža ter darili tožnice in njenega moža, zaključilo, da tožnica zlorablja pravico do tožbe. 7 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2934/2013 z dne 16. 4. 2014.