Jedro

Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da o tem, kakšna škoda naj bi tožniku nastala, ne sme sklepati sodišče, ampak da mora to določno navesti predlagatelj začasne odredbe. Še toliko bolj v primeru, ko gre za regulacijsko začasno odredbo.

Upnik lahko predlaga izdajo začasne odredbe le za terjatev, ki jo ima on sam do dolžnika, in da tudi lahko to svojo terjatev zavaruje le tako, da kot eno izmed predpostavk izkaže, da bi se preprečila uporaba sile, ki grozi njemu, in da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, ki bi prav tako njemu nastala.

Tretji odstavek 270. člena ZIZ bi se lahko za nedenarno terjatev uporabljal smiselno le, ko bi sodišče presojalo kot pogoj za izdajo začasne odredbe nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. To pa je predpostavka, ki se je pri regulacijski začasni odredbi ne ugotavlja, saj se s takšno vrsto začasne odredbe že (začasno) ureja razmerje, ne pa zavaruje uveljavitev bodoče terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče v postopku zavarovanja z začasno odredbo sklenilo, da se zavrne predlog tožeče stranke za izdajo ureditvene začasne odredbe, s katerim naj bi se zadržalo izvajanje sklepa nadzornega sveta družbe tožene stranke, sprejetega na seji dne 11.4.2014 (1), tako da sklep ne bi imel nobenih pravnih učinkov, in da bi se toženi stranki prepovedal vpis sprememb zakonitega zastopnika tožene stranke v sodnem registru, nadalje da bi se za primer kršitve določila denarna kazen v višini 201.000,00 EUR, in da bi veljala tožeča stranka do pravnomočne odločbe v tej pravdni zadevi za predsednika uprave tožene stranke, ki družbo zastopa skupno z enim članom uprave. Prvostopno sodišče je to svojo odločitev utemeljilo z argumenti, da gre za regulacijsko začasno odredbo, kjer je potreben restriktiven pristop; da pri takšni začasni odredbi že po logiki stvari ne pride v poštev, da bi se predlagatelj skliceval na neznatno škodo, ki bi nastala z izdajo odredbe; da so bile navedbe v zvezi s težko nadomestljivo škodo premalo konkretizirane in obrazložene, zaradi česar se sodišče ni spuščalo v presojanje tudi drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja vtoževane nedenarne terjatve.

Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in navedla, da je sodišče pri odločanju zagrešilo bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) smiselno uporablja za začasne odredbe, saj ima sklep takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti oziroma nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali pa si je sodišče ta dejstva razlagalo napačno. V predlogu za izdajo začasne odredbe je tožnik navedel, da bi nastala težko nadomestljiva škoda, če bi se v pravdnem postopku ugotovilo, da je bil sklep o odpoklicu tožnika ničen, zaradi česar bi bila tudi vsa pravna in poslovna dejanja novega predsednika uprave nična, saj se posledice s sodbo ugotovljene ničnosti raztezajo ex tunc. Prvostopna sodba je navedla, da so bile upnikove trditve premalo konkretizirane in obrazložene, pritožba pa navaja, da ne more bolj konkretizirano navesti, katera dejanja bodo nična, saj zdaj ni znano, katere posle in dejanja bo nezakonito imenovani predsednik uprave opravljal. Vseeno je pritožnik konkretiziral nekaj dejanj, kot je sklepanje poslovnih pogodb, podpisovanje pooblastil odvetnikom ipd. Dovolj konkretno je v predlogu navedel tudi, da bo nenadomestljiva škoda nastala tudi njemu samemu, ki bo ponovno postal predsednik uprave šele s pravnomočno ugodilno sodbo oziroma mu bo med tem mandat verjetno že potekel. Sodišče si je napačno razlagalo zatrjevane posledice, ko je navedlo, da ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta učinkuje šele od pravnomočnosti sodbe o glavnem zahtevku. Sodišče bi moralo za presojo predpostavke o nastanku težko nadomestljive škode razmišljati širše, to je, kakšne posledice lahko nastanejo za pretekla dejanja, ki jih bo opravil nezakonito imenovani predsednik uprave. Sodišče se je postavilo na stališče, da glede na to, da je namen začasne odredbe ureditev spornega pravnega razmerja, ne pride v poštev sklicevanje na obstoj nevarnosti, zato se tudi ni spuščalo v presojo neznatne škode, ki po mnenju sodišča sploh ne predstavlja predpostavke za izdajo začasne odredbe. Pritožnik se s tem stališčem ne more strinjati, je pa tudi v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Višje sodišče v Kopru je v zadevi Cpg 222/2011 sklenilo, da upniku tudi pri regulacijski začasni odredbi ni potrebno izkazovati ene izmed predpostavk po drugem odstavku 272. člena ZIZ, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. V navedenem primeru je šlo za podobno dejansko stanje (zadržanje izvršitve skupščinskega sklepa). Ker se do tega vprašanja prvostopno sodišče ni opredelilo, nima izpodbijani sklep razlogov o tem odločilnem pravno relevantnem dejstvu, zato je bila storjena bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Pritožba je nadalje navedla, da res ni bila nevarnost po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ izrecno uveljavljena, vendar iz predloga izhajajo tudi odločilna dejstva v zvezi s tem, to je na eni strani težko nadomestljiveškodne posledice za upnika v smeri izgube statusa predsednika uprave do pravnomočne ugodilne sodbe v primeru zavrnitve predlagane začasne odredbe, na drugi strani pa občutno manjše škodne posledice za dolžnika, če bi upnik v pravdi kasneje uspel v primeru ugoditve predlagani začasni odredbi. Sodišče bi moralo omenjeno materialnopravno določilo zato uporabiti in presojati dovolj konkretne trditve tudi v tej smeri. Pritožba je nazadnje navedla še, da je nedopustno takšno postopanje, ko je sodišče sklenilo, da se zaradi ugotovitve o neobstoju predpostavke po drugem odstavku 272. člena ZIZ, ne bo ukvarjalo z obstojem temeljnega pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, saj je v prvem odstavku 272. člena ZIZ določen glavni in temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, katerega izpolnitev mora sodišče najprej preveriti. Sodišče predpostavke iz drugega odstavka navedene določb presoja zgolj pod pogojem, da je izpolnjen temeljni pogoj iz prvega odstavka 272. člena. Izjemoma bi bilo dopustno zgolj to, da se sodišče ne bi ukvarjalo s predpostavkami iz drugega odstavka 272. člena, če bi ugotovilo, da ni verjetnosti obstoja terjatve. To je bistveno predvsem zato, ker je izpolnitev predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ nemogoče presojati brez sodniškega zavedanja o verjetnosti obstoja terjatve upnika. Obratna in krajša pot sodniškega odločanja nujno povzroči nezavedanje pravilnega in popolnega dejanskega stanja zadeve, kar povzroči slabšo, v konkretnem primeru tudi napačno odločitev. Navedeno izhaja iz odločb VSK Cp 1132/2005 in Pdp 735/2012. Ker se sodišče ni ukvarjalo s temeljnim pogojem iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek, da ima izpodbijani sklep takšne pomanjkljivosti, da se zaradi tega ne more niti preizkusiti, je neutemeljen, saj je prvostopno sodišče dovolj jasno in pregledno obrazložilo vse razloge o odločilnih dejstvih, zaradi katerih je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Odločba je razumljiva in nima nasprotujočih se razlogov, kar se nenazadnje odraža tudi v tem, da je lahko tožeča stranka oblikovala določne pritožbene razloge, s katerimi jo je poskušala vsebinsko izpodbiti.

Predmetna začasna odredba je ureditvena začasna odredba, katere namen ni omogočiti kasnejšo izvršbo, ampak začasno, do dokončne rešitve v sodnem postopku, urediti sporno pravno razmerje. V skladu s stališčem Ustavnega sodišča RS, ki je regulacijske začasne odredbe v sodno prakso vpeljalo z odločbo Up 275/97, z dne 16.7.1998, je potrebno vse pojme o grozečem nasilju in nenadomestljivi škodi razlagati omejevalno, tehtanje razlogov za izdajo takšne odredbe pa presojati strogo, na kar je pravilno opozorilo tudi prvostopno sodišče. V luči takšnega pristopa k odločanju o izdaji ureditvene začasne odredbe je potrebno pritrditi prvostopnemu sodišču, da so bile navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe o nastanku težke nadomestljive škode premalo konkretizirane. V zvezi s škodo, ki naj bi tožniku nastala v primeru, če ne bi bila izdana predmetna začasna odredba, je v predlogu tožeča stranka navedla zgolj, da ji „...bi brez izdaje začasne odredbe prenehal status zakonitega zastopnika L. d.d.. S pravnomočno ugotovitveno sodbo bi se ugotovila neveljavnost spornih sklepov za nazaj. Medtem pa korporacijskega pravnega položaja ne bo mogoče vzpostaviti za nazaj in je škoda, ki bi mu s tem nastala, nepopravljiva in nenadomestljiva. Tožeča stranka bi v primeru uspeha v pravdi šele s pravnomočno sodbo formalno postala predsednik uprave družbe, če ji ne bi že prej prenehal mandat s potekom časa. Hkrati se brez izdaje začasne odredbe omogoči samovolja (uporaba sile), saj je na eni strani tožeča stranka samovoljno in protipravno odstranjena iz položaja predsednika uprave in zato v tem času ne bo mogla zastopati družbe.“ Iz takšnih navedb ne izhaja, kakšna vrsta škode, ki naj bi bila nenadomestljiva, bo toženi stranki nastala, če ne bo izdana začasna odredba, in kakšna ter s strani koga mu grozi uporaba sile, ki naj bi jo začasna odredba preprečila. Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da o tem, kakšna škoda naj bi tožniku nastala, ne sme sklepati sodišče, ampak da mora to določno navesti predlagatelj začasne odredbe. Še toliko bolj v primeru, ko gre za regulacijsko začasno odredbo. Vendar je ne glede na to pripisati, da očitno ni bila mišljena premoženjska škoda, saj gre v primeru (neutemeljene) razrešitve s funkcije člana uprave slednjemu pravno priznana odmena (odškodnina), kar pomeni, da ne gre za težko nadomestljivo škodo v smislu druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Če pa je bila pri tem mišljena nepremoženjska škoda, pa bi moral predlagatelj določno navesti, kakšna pravno priznana nepremoženjska škoda iz 132. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) (2) mu je nastala kot posledica dejstva, da ne more opravljati funkcije člana oz. predsednika uprave družbe. In nenazadnje, če je mogoče sklepati glede na besedilo predlagane začasne odredbe, kjer je v 3. točki predlagatelj oblikoval in predlagal tudi začasni ukrep, da bi vse do pravnomočne sodne odločbe veljala tožeča stranka za predsednika uprave družbe L. d.d., (s čimer je med drugim predlagal začasno ureditev razmerja prek oz. izven tistega, za kar je uveljavljal sodno varstvo z zahtevkom za ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta), pa je pripomniti, da glede na ustaljeno in enotno sodno prakso, po kateri se v okviru sodnega varstva ne more doseči odločitve o vrnitvi na funkcijo člana uprave (3), tožeča stranka tudi ne more izkazati, da ji nastaja težko nadomestljiva škoda, ki bi jo lahko začasna odredba preprečila s tem, da bi se zadržalo izvajanje sklepa nadzornega sveta. Za takšen zahtevek, kot ga uveljavlja tožeča stranka, je predlagana začasna odredba ne samo neutemeljena glede njenih pogojev, ampak je kot sredstvo zavarovanja torej tudi neprimerna.

V zvezi s škodo, ki naj bi nastajala zaradi tega, ker bi bila vsa dejanja kasneje postavljenega predsednika uprave nična (v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku), pa je ne glede na vprašanje, ali so bili razlogi dovolj konkretizirani ali ne, potrebno navesti, da lahko upnik predlaga izdajo začasne odredbe le za terjatev, ki jo ima on sam do dolžnika, in da tudi lahko to svojo terjatev zavaruje le tako, da kot eno izmed predpostavk izkaže, da bi se preprečila uporaba sile, ki grozi njemu, in da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, ki bi prav tako njemu nastala. Tako kot s tožbo tožnik uveljavlja in ščiti le svoje interese in ne interese nekoga tretjega, velja tudi za postopek zavarovanja, da predlaga upnik zavarovanje le svoje terjatve in to lahko utemeljuje le s škodo, ki bi sicer nastala njemu in ne nekomu tretjemu. V konkretnem primeru je tožeča stranka namreč kot težko nadomestljivo škodo, zatrjevala tisto škodo, ki naj bi nastala v tem vmesnem obdobju nasprotni stranki, to je podjetju L. d.d..

Odločitev prvostopnega sodišča, da se pri presojanju obstoja pogojev za izdajo ureditvene začasne odredbe ne presoja tudi, ali bi dolžnik pretrpel s predlagano začasno odredbo le neznatno škodo, je pravilna. Tretji odstavek 272. člena ZIZ (to je določbe, ki ureja pogoje za zavarovanje nedenarne terjatve) res napotuje na uporabo tretjega in četrtega odstavka 270. člena ZIZ (ki ureja pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih terjatev), kjer pa je predvideno, da če upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, ni dolžan dokazovati nevarnosti kasnejše uveljavitve terjatve. Tretji odstavek 270. člena ZIZ bi se torej lahko za nedenarno terjatev uporabljal smiselno le, ko bi sodišče presojalo kot pogoj za izdajo začasne odredbe nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. To pa je predpostavka (4), ki se je pri regulacijski začasni odredbi ne ugotavlja, saj se s takšno vrsto začasne odredbe že (začasno) ureja razmerje, ne pa zavaruje uveljavitev bodoče terjatve. Zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko ni presojalo predpostavk za izdajo začasne odredbe tudi z uporabo tretjega odstavka 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ. Sodna odločba VSK Cpg 222/2011, na katero se pritožba sklicuje, ne more predstavljati sodne prakse, katere sodišče naj ne bi spreminjalo, saj je bila že večkrat presežena z drugimi sodnimi odločbami, v katerih so se sodišča pri regulacijskih začasnih odredbah izrekala glede vprašanja o uporabi tretjega odstavka 270. člena ZIZ tako, kot se je tudi prvostopno sodišče v predmetni zadevi (5). Nenazadnje pa se že zaradi tega, ker se z ureditveno začasno odredbo (začasno) ureja neko razmerje, ne more šteti, da s tem posegom nastaja dolžniku (ki se posegu protivi, sicer ne bi bilo spora), zgolj neznatna škoda, saj gre vsekakor za vsiljeno, s sodno odločbo urejeno razmerje, v nasprotju z voljo dolžnika.

Glede na zahtevano restriktivni pristop pri izdaji regulacijskih začasnih odredb je nemogoče tudi širiti navedbe predlagatelja oziroma jih tako interpretirati, kot to poizkuša pritožba v delu, ko navaja, da sicer nevarnosti po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ni izrecno uveljavljala, vendar bi se iz celotnega trditvenega gradiva lahko ugotovilo, da je vse elemente podala. Po navedeni zakonski določbi, bi moral upnik s tehtanjem med posledicami, ki bi jih imela za dolžnika neutemeljeno izdana začasna odredba in med tistimi posledicami, ki bi jih lahko upnik pretrpel, če začasna odredba ne bi bila izdana, izkazati, da bi bile posledice za dolžnika manjše kot za upnika. Potrebne so torej konkretne navedbe v tej smeri, česar pa v predlogu za izdajo začasne odredbe tožeča stranka ni podala.

Pritožba ni utemeljena tudi v delu, ko graja, da je prvostopno sodišče najprej presojalo o predpostavkah iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne da bi pred tem ugotavljalo temeljni pogoj iz prvega odstavka navedene zakonske določbe. Pri tem je potrebno navesti, da iz določb 272. člena izhajata kumulativna dva pogoja, na podlagi katerih se lahko izda začasna odredba. Eden izmed njih je ugotovitev verjetnosti obstoja terjatve, drugi pogoj pa je vsaj ena izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ (predpostavk, ki so bile zgoraj že obravnavane). S tem, da je sodišče najprej presojalo obstoj predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne da bi presojalo tudi verjetnosti, ni storilo nobene kršitve, saj je v tem delu zakon jasen: za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve morata biti kumulativno izpolnjena oba pogoja, tako obstoj verjetnosti, kot tudi obstoj ene izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Med njimi ni nobene hierarhije, kot to zatrjuje tožeča stranka v pritožbi, in tudi ne more vrednostno na odločitve o obstoju predpostavk vplivati dejstvo, da se sodišče ni opredelilo do verjetnosti terjatve. Četudi bi se sodišče opredelilo do verjetnosti terjatve, in četudi bi ugotovilo, da je bila podana, na odločitev v konkretnem primeru, ko je pravilno ugotovilo, da ni podana nobena od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, to ne bi vplivalo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

op. št. 1: ki glasi: »Na podlagi IV. odstavka 27. in 28. člena Statuta L. d.d. nadzorni svet dne 11.4.2014 iz razlogov na strani predsednika uprave odpokliče G.M. iz funkcije predsednika uprave L. d.d..

Z dnem odpoklica preneha veljati pogodba o zaposlitvi za poslovodenje družbe, sklenjena dne 17.10.2013 z vsemi dodatki k tej pogodbi.

S prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi skladno z določbo II. odstavka 17. člena in I. odstavka 20. člena pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe z dne 17.10.2013, preneha tudi delovno razmerje G.M. v družbi L., d.d. Ta sklep stopi v veljavo takoj. Predsednik uprave G.M. je dolžan takoj po prejemu tega sklepa predati posle novo imenovanemu predsedniku uprave in vrniti prejeta sredstva, katera je imel pravico uporabljati kot predsednik uprave, družbe L. d.d. Družba L. d.d. oziroma nadzorni svet družbe ne uveljavlja spoštovanja konkurenčne klavzule v razmerju od odpoklicanega predsednika uprave družbe. Za predsednika uprave družbe L. nadzorni svet imenuje A.N. Ker se za novo imenovanega predsednika uprave A.N. predvideva, da bo nadomeščen z novo imenovanim predsednikom uprave pred iztekom novega mandata, nadzorni svet pooblašča kadrovsko komisijo, da začne postopek izbira novega predsednika uprave z vabljenim kandidatom.

Odvetniško družbo S. se po ustni podaji mnenja glede razlogov oz. pravnih podlag za zakonitost izglasovanja sklepa o odpoklicu predsednika uprave G.M. zadolži, da v najkrajšem možnem času poda še pisno mnenje.« op. št. 2: kršitev osebnostne pravice, ki povzroči kot posledico telesne bolečine, duševne bolečine ali strah.

op. št. 3: glej kot primer odločbo Ustavnega sodišča RS Up 2512/06, z dne 18.6.2009, odločba VS RS VIII Ips 239/2005. op. št. 4: iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ op. št. 5: primerjaj npr. z odločbama II Cp 2085/2013 in II Cp 3034/2012