Jedro

V postopku preiskave je bilo ugotovljeno, da je družba A. d.o.o. neplačujoči gospodarski subjekt v smislu 2. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1925/2004. Pri tem pa ni bilo ugotovljeno samo, da družba A. d.o.o. ni odvedla obračunanega DDV v proračun, temveč so bile ugotovljene tudi številne druge okoliščine, iz katerih izhaja, da omenjena družba tožeči stranki ni opravila in tudi ni mogla opraviti dobave blaga po izstavljenih računih. Ugotavlja se namreč, da za to ni imela nobenih možnosti in nobenih sredstev ter da se v zvezi z dobavo blaga tudi ni posluževala nobenih drugih dobaviteljev. Vse, kar je bilo pri družbi A. d.o.o. storjeno v zvezi z obravnavanim poslom, so bili izdani računi ter dvigi denarja s transakcijskega računa. Kar pa je po presoji sodišča, drugače kot meni tožena stranka, odločilnega pomena, saj že opisano dogajanje samo po sebi, brez dodatnih preverjanj pri tožeči stranki, pove, da so bili izdani računi fiktivni in da blago tožeči stranki po izdanih računih ni bilo in ni moglo biti dobavljeno. Tožeča stranka pa tudi ni dokazala, da bi ji blago sploh bilo dobavljeno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb in DDV za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008 z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmeril in naložil v plačilo davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od osnove 194 822,26 EUR po stopnji 20% v višini 38 964,45 EUR in pripadajoče obresti.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da gre za (drugič) ponovljen inšpekcijski postopek pri tožeči stranki, v katerem je bilo pri pregledu dokumentacije ponovno ugotovljeno, da je tožeča stranka v inšpiciranem obdobju v knjige prejetih računov med ostalim evidentirala tudi račune, ki jih je prejela od družbe A. d.o.o. iz Ljubljane za nabavo različnih vlažilnih robčkov. Gre za šest računov, ki so razvidni iz tabele na 3. strani odločbe. Iz uradnih podatkov je bilo v nadaljevanju inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da je družba A. d.o.o. t.i. missing trader družba, oziroma neplačujoči gospodarski subjekt, kar pomeni, da družba nima poslovnih prostorov, nima zaposlenih, ne predlaga davčnih obračunov, ne obračunava in ne plačuje DDV, odgovorne osebe niso dosegljive, ne razpolaga z nobeno dokumentacijo in je torej nedelujoče podjetje, ki obstaja samo na papirju ter da zato obstaja dvom o verodostojnosti izdanih računov. V zvezi s poslovanjem z omenjeno družbo je direktor tožeče stranke B.B. povedal, da je imel stike s A. d.o.o. njegov pokojni oče, da sam z njo ni imel stikov, da pa ve, da so od omenjene družbe kupili osvežilne robčke ter da so sodelovanje prekinili zaradi reklamacij italijanskega kupca. Pri davčnem inšpekcijskem nadzoru pri družbi A. d.o.o. je bilo nato ugotovljeno, da družba omenjenega prometa dejansko ni opravila. Ugotavlja se, da so njene poslovne aktivnosti omejene le na izdajanje računov in poslovanje s transakcijskim računom ter da je po uradoma zbranih podatkih visokemu prilivu denarnih sredstev istega dne vedno sledil gotovinski dvig. Ugotavlja se torej, da družba v resnici ne obstaja in da gre v bistvu za zlorabo davčne številke ter da so bili zgolj izdani številni računi za najrazličnejše storitve in blago, na podlagi katerih so prejemniki teh računov nato izvedli odbitek vstopnega DDV.

3. V (prvič) ponovljenem postopku so bili nato pridobljeni še podatki s strani C. d.o.o. glede družbe D. iz Turčije, v tem (drugič) ponovljenem postopku pa ponovno pregledani vsi že pridobljeni podatki in listine, navedeni na 9. strani odločbe ter dodatno pregledane še listine, pridobljene v tem postopku. Pri tem se poleg že povedanega v zvezi z družbo A. d.o.o. ugotavlja, da je bil v postopku preiskave pri omenjeni družbi zaslišan tudi njen direktor in edini lastnik E.E., ki je izjavil, da družbe F. - tožeče stranke ne pozna, da ji ni izdajal računov in da o tem delu poslovanja ne ve ničesar. Nakar davčni organ v svojih razlogih ponovno poudari, da so listine, ki naj bi spremljale blago (računi, dobavnice, CMR) pomanjkljive, da se glede na opisane pomanjkljivosti dogodki niso zgodili tako, kot jih prikazujejo ter da jih niso opravili subjekti, ki so navedeni na računih, dobavnicah in CMR-jih, oziroma da družba A. d.o.o. dobav blaga po računih dejansko ni opravila ter da je bila v posel vključena le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti.

4. Poleg tega je davčni organ je v tem postopku pridobil tudi podatke o proizvodnji robčkov pri tožeči stranki ter pri tem ugotovil, da je bil v letu 2007 nabavljen stroj za izdelavo robčkov ter da je bil stroj v uporabi celo leto 2008, pri čemer mu zahtevana evidenca proizvodnje oziroma gibanja zalog robčkov za prvo polletje leta 2008 (ko so bili izdani računi) ni bila predložena. Ugotavlja še, da po podatkih spletne strani tožeča stranka proizvaja robčke lastne blagovne znake G. ter da se računi družbe A. d.o.o. nanašajo na robčke iste blagovne znamke, kar prav tako kaže, da so vse listine in dobave od družbe A. d.o.o. fiktivne, saj jih ni opravila družba, ki je izdala račun, ampak so robčke izdelali sami. Dobavo blaga je torej zaračunala družba, ki dobave dejansko ni opravila, tožeča stranka pa je po presoji davčnega organa vedela ali bi morala vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Na to kažejo objektivne okoliščine, in sicer nepopolni oziroma lažni transportni dokumenti, saj prevoznik, družba B., po podatkih bonitetne hiše ne obstaja; nadalje direktor ne zna pojasniti, kako je bilo blago dobavljeno in kje razloženo; prevzemnih zapisnikov ni in ni naročilnic, čeprav gre za velika naročila; na dobavnicah je isti datum naročila, kot je datum dobave, kar je glede na dobavljeno količino robčkov nemogoče; tožeča stranka nima evidenc o stanju oziroma gibanju zalog robčkov za obdobje, ko naj bi bile sporne dobave opravljene; računi se nanašajo na robčke G., ki jih izdeluje tožeča stranka sama in je to njena lastna blagovna znamka. Zato se tožeči stranki pravica do odbitka DDV po spornih računih, ki jih je prejela od družbe A. d.o.o., ne prizna in se ji zato naloži v plačilo znesek DDV, ki ga je kot odbitek DDV neupravičeno uveljavljala v davčnih obračunih za posamezna davčna obdobja v letu 2008. 5. V zvezi s pripombami tožeče stranke na zapisnik davčni organ ugotavlja, da tožeča stranka ne navaja (novih) dejstev in dokazov, ki bi vplivali na odločitev in da se zato pripombe ne upoštevajo. V zvezi z očitki, da so ugotovitve o družbi A. d.o.o. kot nedelujočem gospodarskem subjektu šibke in neprepričljive, davčni organ nasprotno trdi, da so konkretne ter da iz njih nedvoumno izhaja, da družba A. d.o.o. dobave blaga ni in tudi ni mogla opraviti ter da zato tožeča stranka nima pravice do odbitka vstopnega DDV po izdanih računih. Iz predloženih listin ni razvidno, da bi blago prišlo v skladišče. Dejstvo, da so bili robčki prodani naprej, pa samo po sebi še ne izkazuje, da jih je dobavila družba A. d.o.o.. Izvedbe posla (dobave blaga) tudi ne izkazujejo plačila družbi A. d.o.o.. Plačilo nasprotno dokazuje, da je tožeča stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Trditve tožeče stranke, da je podala pravilne in resnične podatke o proizvodnji robčkov, davčni organ ocenjuje kot pavšalne in nedokazane. Zato vztraja pri ugotovitvi, da je vse robčke, ki naj bi jih dobila od družbe A. d.o.o., proizvedla tožeča stranka sama, ter se pri tem sklicuje na objektivne okoliščine, ugotovljene v postopku nadzora. Ob sklicevanju na določbe SRS 22 zavrne trditve tožeče stranke, da evidence proizvodnje ne sodijo med dokumente, ki bi jih družba morala imeti. Zavrne pa tudi ugovore, ki se nanašajo na uporabo (lastne) blagovne znamke G. ter se dodatno, kot na dokaz, da je tožeča stranka sama izdelala robčke, sklicuje na izjavo tožeče stranke, ki jo je dala kot prilogo izvoznim dokumentom in kjer je pri robčkih G. navedla, da gre za „izdelek, izdelan v naši proizvodnji“. In to prav pri robčkih, za katere tožeča stranka trdi, da so bili dobavljeni in plačani družbi A. d.o.o. in nato izvoženi na Hrvaško. Davčni organ pa kot neutemeljene zavrača tudi pripombe, ki se nanašajo na prevoznika in prevozne listine ter vztraja, da že izgled žiga kaže na neverodostojnost prevozne listine (CMR) ter da fiktivnost CMR dokazuje tudi dejstvo, da naj bi prevoze opravil neobstoječi turški prevoznik.

6. Pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo je drugostopenjski davčni organ zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. Ob sklicevanju na določbe 63. člena ZDDV-1, ki predpisuje pogoje za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, ugotavlja, da je prvostopenjski davčni organ v ponovnem postopku presojo izpolnjevanja predpisanih pogojev opravil v skladu z napotki druge stopnje. S tem ko ugotavlja, da tožeči stranki blago po izstavljenih računih družbe A. d.o.o. ni bilo dobavljeno, ugotavlja, da ni izpolnjen prvi pogoj iz citiranega člena in je že to zadosten razlog, da se tožeči stranki ne prizna pravica do odbitka DDV po izdanih računih. Kljub temu je davčni organ ugotavljal tudi objektivne okoliščine, ki so podlaga za zaključek, da je tožeča stranka vedela ali bi vsaj morala vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so namenjene zlorabi DDV in s tem obstoj (negativnega) pogoja za uveljavljanje odbitka DDV. V tej zvezi se pritožbeni organ strinja, da predložene listine (računi in zlasti dobavnice) kažejo ne neobičajen oziroma neizvedljiv način poslovanja. Strinja se tudi s presojo predloženih prevoznih listin (CMR) in poudari, da bi tožeča stranka, kolikor meni drugače, morala to dokazati, ne pa da ugotovitvam pavšalno nasprotuje. Enako kot prva stopnja pritožbeni organ meni, da pomanjkljive listine dobave blaga ne dokazujejo ter da je glede na izjavo tožeče stranke, da je edini proizvajalec osvežilnih robčkov v Sloveniji, sklepati, da je robčke proizvedla sama. To potrjujejo tudi ugotovitve v zvezi z blagovno znamko G. ter nabava in uporaba stroja za proizvodnjo robčkov. Poleg tega je vsaj nenavadno, da bi se tožeča stranka spustila v posel, vreden skoraj 200 000,00 EUR z družbo, o kateri se ni vedelo ničesar. Zgolj plačila računov pa dejanskih dobav ne dokazujejo, oziroma je zato toliko bolj očitno oziroma kot edino možno sklepanje, da je tožeča stranka prejela račune zato, da pridobi davčno ugodnost. To pa obenem pomeni, da je vedela oziroma morala vedeti, v kakšne posle se spušča z izdajateljem računov. Družba A. d.o.o. namreč ni imela osnovnih pogojev za dobavo blaga, ni pa tudi nobenih podatkov o tem, da bi najemala podizvajalce. Vse ugotovljene okoliščine, ki jih je prvostopenjski organ povezal v smiselno celoto, tako tudi po presoji druge stopnje kažejo, da je v zadevi podan subjektivni element na strani tožeče stranke ter da gre za zlorabo predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2. Pri tem pritožbeni organ poudarja, da je treba vsa ravnanja tožeče stranke presojati glede na njeno dolžnost, da ravna kot dober gospodar in ne kot povprečna oseba. Že sam način sklepanja poslov s to družbo pa močno odstopa od običajne poslovne prakse, česar bi se morala tožeča stranka oziroma odgovorna oseba kot dober gospodarstvenik dobro zavedati.

7. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V tožbi nasprotuje razlogom prvostopenjskega in pritožbenega organa, ki jih povzema, tako kot (v posameznih delih) povzema tudi pripombe na zapisnik in pritožbo. V tožbi trdi in vztraja, da podatki na listinah niso nelogični ter da listine (računi, dobavnice in CMR) niso neverodostojne. Predvsem pa poudarja, da je tožeča stranka blago plačala, da se zato vedno znova postavlja vprašanje, zakaj bi nekdo plačal nedobavljeno blago oziroma fiktivne račune zato, da bi uveljavljal odbitek DDV, ter da na to vseskozi izpostavljeno vprašanje tožeča stranka ni nikoli dobila odgovora.

8. V zvezi z vsebino dobavnic izpostavlja, da je treba pri njihovi presoji upoštevati vrstni red dogodkov ter da ta ni bil takšen, kot ga želi prikazati tožena stranka. Plačilo se je izvršilo po tem, ko je bilo blago prevzeto. Zato na strani tožeče stranke ni bilo nobenega tveganja glede kvalitete blaga ali njegove kvantitete in še manj glede morebitne nedobave. V zvezi s CMR poudarja, da podpis prevoznika ni bistvena vsebina mednarodnega tovornega lista, če je na njem žig prevoznika. Podatek, da turški prevoznik ne obstaja, pa po mnenju tožeče stranke ni zanesljiv in bi zato zahteval dodatne preverbe, ki jih davčni organ ni naredil. V zvezi s trditvijo davčnih organov, da je bilo po spornih računih zaračunano blago lastne blagovne znamke, pa tožeča stranka navaja, da je trditev samovoljna in z ozirom na to, da temelji samo na podatkih spleta, brez ustrezne podlage. Tožeča stranka je v postopku nadzora s predložitvijo naročila z dne 21. 7. 2006 dokazala, da blagovna znamka G. obstaja že vsaj od leta 2006, vendar tega dokaza davčni organ ni želel upoštevati in se do njega opredeliti. Isto velja za navedbo, da je bil podatek na spletu objavljen šele v letu 2012 ter da je šlo dejansko za načrt tožeče stranke, ki pa ga do danes ni izpeljala. G. torej ni nova blagovna znamka, ki bi nastala s proizvodnjo vlažilnih robčkov pri tožeči stranki v letu 2008, ampak se je uporabljala že prej. Prav tako ne gre za zaščiteno blagovno znamko, kar je razvidno iz uradnih evidenc. Na podlagi blagovne znamke zato ni mogoče narediti zaključka, da je bilo blago izdelano pri tožeči stranki. O tem se tožena stranka ni želela izreči, zato odločbe ni mogoče preizkusiti, razlogi, ki jih navaja tožena stranka, pa nimajo nikakršne teže. 9. V zvezi z ugotovitvami o neobičajnem načinu poslovanja, tožeča stranka meni, da gre za navajanje nelogičnih in neresničnih okoliščin, saj davčna organa ne moreta oziroma ne znata najti jasnih in pravnorelevantnih razlogov za nepriznanje odbitnega DDV. Dejstvo je, da je toku blaga (prevzemu robčkov) sledil finančni tok. Zato ni mogoče govoriti o nikakršnem tveganju, saj je tožeča stranka najprej dobila blago in ga šele nato plačala. Še bolj nenavadna je trditev, da plačila računov ne dokazujejo dejanskih dobav blaga, saj bi bilo povsem nelogično ravnanje tožeče stranke, ki bi zgolj zaradi 20% DDV-ja nekemu missing traderju nakazala šestkrat višji znesek. Zato vse ostalo, kar se navaja v zvezi s 74. členom ZDavP-2, nima nobene pravno relevantne vsebine. Sporna je tudi trditev tožene stranke, da poslovni dogodki v obravnavanem primeru ne sledijo nobenemu samostojnemu gospodarskemu cilju. Zato naj se postavi izvedenec finančno-računovodske stroke, ki naj na podlagi listin, ki so v spisih, ugotovi dobiček ali izgubo pri nakupu in prodaji spornega blaga ter poda mnenje o ekonomski upravičenosti plačila računov družbi A. d.o.o. v povezavi s pravico do uveljavitve vstopnega DDV.

10. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka ponavlja pritožbene navedbe, po katerih izpodbijana odločba nepravilno temelji na izvedenih računovodskih in ne na izvirnih računovodskih listinah ter v tej zvezi ponovno poudari, da evidence proizvodnje ne sodijo med dokumente, ki bi jih družba morala imeti. Edini izvedeni dokument, ki ga podjetje dejansko mora imeti, je inventurni dokument, sestavljen ob zaključku poslovnega leta. Ostali izvedeni dokumenti niso po zakonu obvezni in davčni organ tudi ne navede pravne podlage za trditev, da so zavezujoči. Vse podatke o nabavah in o prodaji je mogoče pridobiti na podlagi izvirnih listin. Zato evidenca osnovnih sredstev in evidenca proizvodnje, ki je bila vzpostavljena šele od julija 2008, sami po sebi ne dokazujeta ničesar, saj so zgolj izvirne listine lahko podlaga za kakršnekoli zaključke. V primeru, če ni evidenc o stanju oziroma gibanju zalog spornih robčkov, je torej treba preveriti izvirne listine. Ni pa na mestu zaključek, da pomanjkanje evidenc pomeni, da je robčke izdelala tožeča stranka sama. Tožena stranka se je odgovoru na ta vprašanja izognila. Če bo sodišče samo presojalo utemeljenost tožbenih navedb, pa tožeča stranka predlaga, da se imenuje izvedenca ekonomsko - finančne stroke, ki naj pojasni, kateri so tisti dokumenti, ki so lahko podlaga za ugotavljanje oziroma dokazovanje proizvodnje.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

12. Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih stališčih in predlogih.

13. Tožba ni utemeljena.

14. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil tožeči stranki pravilno in zakonito dodatno odmerjen in naložen v plačilo DDV za leto 2008, kar je odvisno od tega, ali je bila tožeča stranka upravičena do odbitka vstopnega DDV na podlagi šestih računov, ki jih je prejela od družbe A. d.o.o..

15. ZDDV-1 v prvem odstavku 63. člena določa, da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca (vstopni DDV), če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV mora imeti davčni zavezanec račun, ki je izdan v skladu z 80.a do 84. a členom istega zakona (točka a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1).

16. Z ozirom na citirano zakonsko ureditev ter po ustaljeni upravnopravni praksi tega in Vrhovnega sodišča, ki sledi stališčem Sodišča Evropske unije, sme davčni zavezanec pri izračunu svoje obveznosti praviloma odbiti vstopni DDV, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; in 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi, pri čemer je breme dokazovanja, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da je določena transakcija povezana z goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV, na strani davčnega organa.

17. V konkretnem primeru ni spora o tem, sledi pa tudi iz podatkov, ki so v spisih, da je tožeča stranka uveljavljala pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi šestih računov, ki jih je prejela od družbe A. d.o.o., za katero je bilo pred tem v postopku preiskave ugotovljeno, da je neplačujoči gospodarski subjekt v smislu 2. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1925/2004. Pri tem pa ni bilo ugotovljeno samo, da družba A. d.o.o. ni odvedla obračunanega DDV v proračun, temveč so bile ugotovljene tudi številne druge okoliščine, iz katerih izhaja, da omenjena družba tožeči stranki ni opravila in tudi ni mogla opraviti dobave blaga po izstavljenih računih. Ugotavlja se namreč, da za to ni imela nobenih možnosti in nobenih sredstev ter da se v zvezi z dobavo blaga tudi ni posluževala nobenih drugih dobaviteljev. Vse, kar je bilo pri družbi A. d.o.o. storjeno v zvezi z obravnavanim poslom, so bili izdani računi ter dvigi denarja s transakcijskega računa. Kar pa je po presoji sodišča, drugače kot meni tožena stranka, odločilnega pomena, saj že opisano dogajanje samo po sebi, brez dodatnih preverjanj pri tožeči stranki, pove, da so bili izdani računi fiktivni in da blago tožeči stranki po izdanih računih ni bilo in ni moglo biti dobavljeno. Tožeča stranka pa tudi ni dokazala, da bi ji blago sploh bilo dobavljeno. To pa pomeni, kot sicer pravilno ugotavlja že drugostopenjski davčni organ, da že prvi pogoj za odbitek vstopnega DDV ni izpolnjen, izpolnjen pa ni niti 2. pogoj, to je pravilno izdani računi, obenem pa je podana 4. zahteva, to je, da je z ozirom na opisane okoliščine tožeča stranka nedvomno vedela oziroma morala vedeti, da gre pri poslu kot takšnem za davčno goljufijo.

18. V izpodbijani odločbi se sicer ugotavljajo še številne druge (objektivne) okoliščine, ki kažejo na to, da blago ni bilo dobavljeno, oziroma da je tožeča stranka vedela, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo. Sodišče, čeprav jih ne šteje za nujno potrebne, pritrjuje tudi tem ugotovitvam oziroma zaključkom davčnih organov in jih po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 ne ponavlja. Tožeča stranka namreč z ugovori, ki jih vsebuje tožba, ne prepriča o nasprotnem. V zvezi s prejemom blaga tožeča stranka razen listin, ki so bile predložene davčnemu organu in ki jih je le-ta zaradi nelogičnosti zapisov na njih utemeljeno ocenil kot neverodostojne, drugih dokazov o dejanski izvedbi transakcije po spornih računih ni predložila, čeprav je bilo dokazno breme (z ozirom na pomanjkljivosti predloženih listin) na njeni strani. Prav tako ni predložila zahtevane evidence proizvodnje za obdobje, ko so bili izdani računi ter s tem ni uspela izpodbiti utemeljenega zaključka, da gre pri blagu (robčkih) iz računov za njene proizvode. Predlog za postavitev izvedenca ekonomsko - finančne stroke, ki naj pojasni, kateri so tisti dokumenti, ki so lahko podlaga za ugotavljanje oziroma dokazovanje proizvodnje, ki ga prvič daje v tožbi, se nanaša na uporabo oziroma razlago predpisa (SRS). Zato mu sodišče ne sledi, temveč sledi pravilnim razlogom tožene stranke, ki jih je le-ta dala na naroku in ki jih vsebuje tudi že izpodbijana odločitev. Sklicevanje tožeče stranke na opravljeno plačilo po izstavljenih računih pa prav tako ni nikakršen dokaz o nasprotnem, temveč kvečjemu potrjuje napravljeni sklep o tem, da je tožeča stranka vedela, pri kakšnih poslih oziroma transakcijah sodeluje. Upoštevati je namreč treba, in na to tožeča stranka „pozabi“, da se je po ugotovitvah davčne preiskave neposredno po plačilih, ki so bila na podlagi izdanih računov opravljena družbi A. d.o.o., z njenih transakcijskih računov dvigal denar v gotovini ter nato izročal strankam, ki so posel naročile. Kar več kot očitno kaže na to, da ravnanje tožeče stranke s tem, ko je plačala račune, ni bilo nelogično in v nasprotju z „zdravorazumsko logiko“, kot se navaja v tožbi ter da predlagana postavitev izvedenca finančno - računovodske stroke za to, da se ugotovi ekonomska upravičenost plačila računov družbi A. d.o.o., ni potrebna.

19. V ostalem, to je glede izračuna davčne obveznosti, tožeča stranka ugovorov nima, sodišče pa samo pri preizkusu, ki ga opravi uradoma, nepravilnosti v tej zvezi tudi ni ugotovilo. Zato je, glede na povedano, izpodbijano odločbo spoznalo za pravilno in zakonito, tožbene navedbe pa za neutemeljene in je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.