U-I-218/01

9. 5. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Alojza Zidanška iz Celja, Liselotte Pirc iz Celja in petih sopobudnic, ki jih zastopa Dejan Gracer, odvetnik v Celju, ter Marije Jezovšek iz Slovenskih Konjic na seji dne 9. maja 2002

sklenilo:

Pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96, 11/01 in 87/01) se zavrnejo.

Obrazložitev

A.

1.Pobudnice Liselotte Pirc in druge izpodbijajo Zakon o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri) bodisi kot bivše politične zapornice bodisi kot sorodnice po vojni pobitih oseb.

Zakonu očitajo, da jim hkrati s statusom, ki jim ga priznava, daje manj pravic, kot jih Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl. - v nadaljevanju ZZVN) daje občanom s statusom žrtve (8. člen ZZVN), kar po njihovem ni v skladu z določbo drugega odstavka 14. člena Ustave, da so pred zakonom vsi enaki. Pobudnice navajajo, da jim je bila po vojni kot otrokom pobitih ali političnih zapornikov za daljšo dobo, celo za 15 let in več, odvzeta svoboda, deportirane so bile v otroška taborišča; dejanske okoliščine nasilja nad njimi da so torej enake kot v primerih, ki jih uzakonja ZZVN. Pobudnice hkrati izpodbijajo Zakon o poplačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradi list RS, št. 18/01 in nasl. - v nadaljevanju ZSPOZ); ta del pobude je Ustavno sodišče iz obravnave zadeve izločilo in ga bo obravnavalo posebej.

2.Pobudnik Alojz Zidanšek in pobudnica Marija Jezovšek v enakih pobudah izpodbijata ZPKri, ker statusa upravičenca po tem zakonu ne priznava tudi svojcem političnih zapornikov, kar sta med drugim pobudnika, zaradi česar da so ti diskriminirani v primerjavi s svojci po vojni pobitih oseb.

B.

3.Ustavno sodišče je že ob obravnavanju pobud za presojo ustavnosti ZZVN v sklepu št. U-I-327/96 z dne 6. 5. 1999 (Uradni list RS, št. 51/99 in OdlUS IX, 19) pojasnilo in utemeljilo, da gre za področje pravnega urejanja, na katerem ima zakonodajalec nujno zelo široko polje prostega odločanja, ustavnosodna presoja pa mora biti zelo zadržana. Na te utemeljitve (točke 13 do 15) se sklicuje tudi tokrat, saj veljajo enako tudi za izpodbijani zakon.

4.Medtem ko Ustava v tretjem odstavku 50. člena izrecno napoveduje zakonsko ureditev posebnega varstva žrtev vojnega nasilja, pa za politične zapornike in za po vojni pobite osebe oziroma njihove svojce take ustavne napovedi ni niti v sklopu določb o socialnih pravicah niti drugje.

5.Zmotno bi bilo razlagati, da je šele in samo z ZPKri urejena pravica posameznika do rehabilitacije in odškodnine po 30. členu Ustave ali pravica do povračila škode po 26. členu Ustave; za prvo veljajo predvsem določbe Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - ZKP), za drugo splošno odškodninsko pravo.

6.Ker se je zakonodajalec odločil, upoštevaje posebne zgodovinske, socialne in politične okoliščine iz nedavne državne zgodovine Slovenije, ponuditi nekaterim kategorijam posameznikov možnost, da pridobijo gmotno zadoščenje in socialno upoštevanje za nekatere tipične škodne dejanske stanove v preteklosti, je imel tako pri izboru primerov, ki naj jih zajame, kot pri tehtanju vsebin in teže upravičenj toliko bolj proste roke.

7.Ustavno sodišče zato ne more slediti pobudam in se spuščati v presojo, ali bi bilo primerno, da bi zakonodajalec analogno žrtvam vojnega nasilja tudi občanom s statusom iz ZPKri priznaval še nekatere pravice iz sklopa posebnega socialnega varstva, ali bi moral upravičenja vseh ali morda nekaterih t.i. političnih zapornikov iz povojnega časa izenačiti z nekaterimi kategorijami žrtev vojnega nasilja in s katerimi, pa tudi ne, ali bi bilo primerno, da bi status iz ZPKri priznal še svojcem nekdanjih političnih zapornikov, katerih in pod kakšnimi pogoji. Težnje in pritiski v teh smereh so razumljivi, v marsikaterem konkretnem primeru lahko tudi tehtni in jih prizadeti v skladu z načeli demokratične države (1. člen Ustave) razumljivo naslavljajo na zakonodajno oblast.

8.Ni pa mogoče reči, da bi ugoditev takim težnjam narekovala katerakoli določba Ustave. Prav tako očitno ne gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave. Pravilno pojmovano načelo enakosti pred zakonom zahteva po eni strani enako zakonsko obravnavanje enakih dejanskih stanj, zato pa hkrati primerno različno obravnavanje tistih dejanskih stanj, ki se med seboj upoštevno razlikujejo. Razlika med žrtvami vojnega nasilja in povojnimi političnimi zaporniki je očitna, razlika med svojci po vojni pobitih oseb in svojci političnih zapornikov tudi.

Zato zakonodajalcu ni mogoče očitati, da je s tem, ko je upravičenja teh kategorij uredil različno, ravnal arbitrarno oziroma brez razumnih razlogov. Samo take primere bi bilo iz razlogov, navedenih v tej obrazložitvi, mogoče vzeti v presojo ustavnosti.

9.Ker so očitno neutemeljene, je bilo treba pobude zavrniti.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) in šeste alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i c a

dr. Dragica Wedam-Lukić