Jedro

Tožnik je bil tri dni nastanjen v azilnem domu, kar kaže na to, da je moral vedeti, da je obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito.

Tožnik pri svojem zaslišanju ni povedal glede svojega lastnega primera nič takega, iz česar bi se dalo sklepati, da mu ob vrnitvi v Republiko Hrvaško grozi kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, razen tega pa iz odgovora pristojnih organov Republike Hrvaške z dne 5. 9. 2023, s katerim so ti prevzeli odgovornost za sprejem tožnika, izhaja, da se zanimajo za to, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave, bodisi fizične ali psihične, kar kaže na to, da bo za tožnika v primeru vrnitve ustrezno poskrbljeno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj je ne bo obravnavala, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je še, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v 18 mesecih od 5. 9. 2023. 2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

3. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov tožnika iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil v evidenco že vnesen 22. 7. 2023 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Republike Hrvaške 22. 8. 2023 v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika. Dne 5. 9. 2023 je prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

4. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, kjer je določeno, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnjo se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

5. Tožena stranka je s tožnikom opravila tudi osebni razgovor, na katerem je povedal, da je moral dati na Hrvaškem prstne odtise brez svoje privolitve. Odpeljali so ga na policijsko postajo. Glede predaje v Republiko Hrvaško ima zadržke. Tja ne bi šel, ker ne ravnajo spoštljivo. Nekemu prosilcu je policist vzel mobitel in ga zlomil. V Republiki Hrvaški razen s policisti ni imel stika z drugimi uradnimi osebami. Po končanem policijskem postopku so jih izpustili in jim rekli, naj gredo sami do kampa v Zagrebu. To je bil odprti tip kampa. V njem so imeli zagotovljeno prehrano, v azilnem domu pa je bil prisoten tudi tolmač. V azilnem domu je bil tri dni.

6. Tožena stranka ugotavlja, da bo tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški tja predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice, med drugim tudi pravico do tolmačenja. Tožnikove izkušnje s policijo temeljijo na tem, da je bil tam obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. V primeru predaje Republiki Hrvaški ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija, po prihodu pa bo nastanjen v azilnem domu, če bo izrazil namero za vložitev prošnje. Tožnikove izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v to državo. Iz njih ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njegovi strani takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški zaradi utemeljene verjetnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

7. Tožnik je 16. 9. 2023 samovoljno zapustil azilni dom in se do izdaje tega sklepa ni vrnil in organu ni ničesar sporočil. Ker je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika in tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v to državo, se bo tožena stranka s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o predaji tožnika.

8. Tožnik v tožbi navaja, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ampak so mu policisti zgolj odvzeli prstne odtise. Prav tako je izpovedoval o nespoštljivem ravnanju s prosilci na splošno in navedel primer, ko je bil enemu od prosilcev odvzet telefon in so mu ga uničili. Tožena stranka je navedbe tožnika relativizirala s tem, da v postopku vračanja ne bo obravnavan v policijskem postopku, ampak v azilnem. Iz prakse ESČP in poročil hrvaškega ombudsmana ter periodičnih poročil o azilni problematiki na Hrvaškem izhaja, da hrvaška policija izvaja nasilje zoper migrante z vračanjem v Bosno in Hercegovino in sosednje države. Iz poročila posebnega odposlanca Evropskega sveta za begunce iz leta 2018 izhaja vrsta kršitev in obtožb na račun hrvaških organov, ko so bile ugotovljene številne poškodbe, povzročene s fizičnim nasiljem. Nadalje tožeča stranka podrobneje pojasnjuje primere vračanj migrantov s strani hrvaških organov v Bosno in Hercegovino ter navaja vire, iz katerih to izhaja. Iz sklicevanja na člen 20(5) Dublinske uredbe izhaja, da Hrvaška šteje, da je tožnik tam vložil prošnjo za mednarodno zaščito, a jo je tudi umaknil. Argument tožene stranke, da bo tožnik vključen v postopek mednarodne zaščite na Hrvaškem, se ne ujema s podatkom v izpodbijanem sklepu. To, da so na Hrvaškem tožnika policisti sami napotili, da gre v kamp, kaže na to, da je bil cilj postopka na Hrvaškem pridobiti odločbo o vrnitvi. Tožeča stranka se ne strinja z ločevanjem policijskega postopka in postopka mednarodne zaščite na Hrvaškem. Policijski postopek je sestavni del skupnega evropskega azilnega sistema. Ta ločnica ne more biti odločilna. Tožena stranka ni pridobila niti individualnega niti konkretiziranega zagotovila, da bo tožnik v primeru predaje imel učinkovit dostop do azilnega postopka. Tožena stranka bi morala tudi upoštevati stališče iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-613/16 z dne 28. 9. 2016. Iz tega stališča izhaja, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz tako imenovanih sistemskih pomanjkljivost v zvezi z azilnim postopkom in s pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja je absolutno zavarovana pravico. Organ, ki odloča o mednarodni zaščiti, mora preveriti, ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemelji razlogi za prepričanje, da bo ta oseba po predaji drugi državi članici podvržena dejanski nevarnosti, da bo v tej državi članici ali na podlagi vračanja v tretjo ali izvorno državo nečloveško ali ponižujoče obravnavana v smislu 4. člena Listine EU. Od druge države članice je treba zahtevati, da pošlje potrebne dodatne informacije glede razmer, v katerih bo zadevna oseba obravnavana v tej državi članici. Treba je odvrniti vsakršen pomislek o možnem kršenju pravic iz 4. člena Listine EU oziroma izključiti vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnika. Tožena stranka bi morala pridobiti določene informacije o stanju na Hrvaškem glede izvajanja postopka sprejema po Dublinski uredbi in preko konkretnega in individualnega zagotovila preveriti, da bo Hrvaška spoštovala pravila EU. Tega pa tožena stranka ni storila. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

9. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o glavni stvari. V primeru izvršitve sklepa bi bilo sodno varstvo, tudi če bi tožnik kasneje s tožbo uspel, brez pomena. Tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve sklepa, kar pomeni, da bi tožnik s takojšno predajo Republiki Hrvaški izgubil možnost, da njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnava Republika Slovenija oziroma druga odgovorna članica, s tem pa bi mu bila odvzeta tudi pravica do učinkovite pritožbe zoper sodbo in sklep. Z odložitvijo izvršitve sklepa ne bo poseženo v javno korist. 10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik v Republiki Hrvaški zagotovo zaprosil za mednarodno zaščito, saj v nasprotnem primeru ne bi bil v evidenci EURODAC vnesen pod št. 1, kar pomeni, da je bil tam obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Tožena stranka se je opredelila do vseh navedb tožnika. Tožnik ni niti enkrat omenil, da bi imel s hrvaško policijo ali kako drugo uradno osebo kakršnekoli težave. Na podlagi njegovih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški zaradi utemeljene nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. V zvezi z navedbami, povezanimi s tako imenovanimi „push-backi“ pa tožena stranka pojasnjuje, da bodo tožnika v primeru predaje Republiki Hrvaški sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, pristojne za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, in ne policija, tožnik pa bo nato, če bo izrazil namero za vložitev prošnje, nastanjen v sprejemni center. Nelogično je, da bi Republika Hrvaška, ki je sprejela odgovornost za obravnavanje prošnje in omogočila bivanje v azilnem domu, nato osebo vrnila v Bosno in Hercegovino oziroma Srbijo. Omenjeni „push-backi“ se dogajajo na mejnem področju, ne pa v notranjosti države. Sodba švicarskega zveznega sodišča velja za konkreten primer, kar pa ne gre posploševati na splošno ustavitev transferjev v Republiko Hrvaško. Tožnik tudi ni navajal slabih izkušenj s hrvaško policijo, omenil je le enkratno slabo izkušnjo nekega drugega migranta, ki ji je bil priča. Tožena stranka se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da se za tožnika na Hrvaškem smatra, da je prošnjo za mednarodno zaščito že umaknil. Čeprav je tožnik po tem, ko je zapustil ozemlje Republike Hrvaške, ko je že bil prosilec za mednarodno zaščito, implicitno umaknil svojo prošnjo, to ne pomeni, da na Hrvaškem ne bo vključen v postopek za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so v dublinskem postopku predani Republiki Hrvaški, imajo namreč zagotovljen dostop do postopka mednarodne zaščite, v kolikor uradni osebi, ki jih sprejme, izrazijo svojo namero za vložitev prošnje. Iz tega razloga dostop do postopka mednarodne zaščite ni sporen. Poleg tega je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo tožnika. Tožena stranka je pri svoji odločitvi upoštevala tako izjave tožnika kot sodno prakso in javno razpoložljive informacije. Tožnik ni nikjer navajal, da bi mu bile v času bivanja v Republiki Hrvaški kakorkoli kratene človekove pravice oziroma da so policisti ali druge uradne osebe z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali. Tožena stranka ni imela razloga, da bi morala pridobiti zagotovilo za konkretni primer. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Sodišče je v obravnavani zadevi dne 24. 10. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil. K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Republika Hrvaška je odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da bodo tožnika v primeru predaje Republiki Hrvaški sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija, po prihodu pa bo nastanjen v azilnem domu, če bo izrazil namero za vložitev prošnje. Prav tako je pravilno ugotovila, da njegove izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v to državo ter da iz njih ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njegovi strani takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški zaradi utemeljene verjetnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

14. Tožnik v tožbi smiselno izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilcev v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

15. V zvezi z sistemskimi pomanjkljivostmi v azilnem postopku je Vrhovno sodišče RS že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v eni od zadnjih sodb I Up 216/2013 z dne 17. 8. 2023, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilcev ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU (9. točka obrazložitve sodbe VS RS I Up 216/2023). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe sodišče navaja, da sta tako sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske, sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve citirane sodbe). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe je sodišče navedlo, da pri tožnikovih navedbah o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavno, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNCHR) pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču RS (11. točka obrazložitve citirane sodbe).

16. Obravnavana zadeva je po vsebini primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi I Up 216/2023. Sodišče ne more slediti tožbeni navedbi, da tožnik v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, ampak so mu zgolj vzeli prstne odtise. Dejstvo je, da je bil tožnik po njegovih lastnih navedbah tri dni nastanjen v azilnem domu, kar kaže na to, da je moral vedeti, da je obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Sicer pa tožnik ne bi bil v evidenci EURODAC vnesen kot prosilec, če ne bi tega izrazil. 17. V zvezi z tožbenim očitkom, da je tožena stranka napačno interpretirala, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, sodišče ugotavlja, da tožnik na zaslišanju, ko je opisoval ravnanja hrvaških organov, ni navedel nič takega, kar bi bilo možno opredeliti kot nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Zgolj na splošno je omenil to, da s prosilci policisti ne ravnajo spoštljivo, glede konkretnega dejanja pa je povedal, da so nekemu drugemu prosilcu odvzeli mobitel in ga zlomili. Glede bivanja v azilnem domu pa je povedal, da so imeli zagotovljeno prehrano, da je bil dom odprtega tipa, da je imel v azilnem domu tudi tolmača in da je odšel do zdravnika. Res je izjavil, da ni dobil tablet proti zobobolu, vendar pa kljub temu glede na vse navedeno ni mogoče govoriti o nečloveškem ali ponižujočem ravnanju. To, da so hrvaški policisti tožnika napotili, naj sam odide v nastanitveni center, pa nikakor ne kaže na to, da je bil cilj postopka pridobiti odločbo o vrnitvi.

18. Tožnik v tožbi tudi izraža nestrinjanje s tem, da tožena stranka razlikuje med policijskim postopkom in azilnim postopkom. Sodišče se s temi navedbami ne strinja. Tožnik bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško vrnjen na podlagi Dublinske uredbe. Obravnavali ga bodo pristojni organi za reševanje prošenj za mednarodno zaščito in ne hrvaška policija. Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci, vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe, izrazijo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik pa negativnih izkušenj v zvezi z bivanjem v azilnem domu na Hrvaškem ni opisoval. 19. Tožnik v tožbi nadalje obsežneje opisuje ravnanje hrvaških policistov z migranti, ki jih vračajo v Bosno in Hercegovino ter navaja vire, iz katerih to izhaja. S tem v zvezi sodišče ponovno pojasnjuje, da to za tožnika ni relevantno, saj bo v primeru, če bo vrnjen v Republiko Hrvaško, imel drugačen status. Vrnjen bo kot prosilec za mednarodno zaščito in ga bodo obravnavali pristojni organi Republike Hrvaške za mednarodno zaščito.

20. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da se argument tožene stranke, da bo tožnik ob predaji na Hrvaško vključen v postopek mednarodne zaščite, ne ujema s podatkom, da se za tožnika na Hrvaškem smatra, da je prošnjo za mednarodno zaščito že umaknil. Tudi če se zaradi zapustitve Republike Hrvaške šteje, da je šlo za fikcijo umika njegove prošnje, to ne pomeni, da na Hrvaškem ne bo ponovno vključen v postopek za priznanje mednarodne zaščite. Tisti prosilci, ki so v dublinskem postopku predani Republiki Hrvaški, imajo zagotovljen dostop do postopka mednarodne zaščite, če uradni osebi Ministrstva za notranje zadeve, ki jih sprejme, izrazijo svojo namero za vložitev prošnje. Poleg tega je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnika.

21. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 613/2016 z dne 28. 9. 2016 in s tem v zvezi navaja, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom ali pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Sodišče se z navedenim stališčem strinja, vendar pa meni, da v konkretni zadevi ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje Tožnik bo vrnjen na podlagi Dublinske uredbe, imel bo status prosilca za mednarodno zaščito, razen tega pa je že bival v azilnem domu na Hrvaškem in iz njegovega opisa ni zaznati, da bi tam šlo za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.

22. V zvezi s tožbenimi navedbami, da mora organ po uradni dolžnosti sam preveriti, ali obstajajo pomanjkljivosti oziroma resni utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo oseba po predaji podvržena dejanski nevarnosti, da bo v tej državi članici ali na podlagi vračanja v tretjo ali izvorno državo nečloveško ali ponižujoče obravnavana in da bi morala tožena stranka priskrbeti posebno zagotovilo, sodišče pojasnjuje, da to v obravnavanem primeru ni bilo potrebno. Tožnik pri svojem zaslišanju ni povedal glede svojega lastnega primera nič takega, iz česar bi se dalo sklepati, da mu ob vrnitvi v Republiko Hrvaško grozi kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, razen tega pa iz odgovora pristojnih organov Republike Hrvaške z dne 5. 9. 2023, s katerim so ti prevzeli odgovornost za sprejem tožnika, izhaja, da se zanimajo za to, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave, bodisi fizične ali psihične, kar kaže na to, da bo za tožnika v primeru vrnitve ustrezno poskrbljeno.

23. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

24. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

25. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

26. Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da bi bilo sodno varstvo, tudi če bi s tožbo uspel, brez začasne odredbe neučinkovito, ker tožba ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta, kar pomeni, da bi s predajo Republiki Hrvaški zgubil možnost, da njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnava Republika Slovenija in s tem bi mu bila odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva zoper to sodno odločitev.

27. S temi navedbami tožnik po presoji sodišča ni izkazal nevarnosti težko popravljive škode. Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomota ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Hrvaški, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila Republiki Sloveniji. V nobenem primeru ne bi mogla biti kršena njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva.

28. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.