Jedro

Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na določbi 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v izpodbijanem delu tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi:

1. Ugotovi se, da sta sklepa tožene stranke št. ... z dne 1. 8. 2012 in št. ... z dne 12. 9. 2012 nezakonita in se razveljavita.

2. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama dne 20. 5. 2008 pod št. ..., z vsemi aneksi, se razveže z dne 2. 10. 2012. 3. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati odškodnino v znesku 10.524,93 EUR ter po odvodu davkov plačati ustrezen neto znesek v 8 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo, se zavrne." Pritožba tožnika se zavrne in se v nespremenjenem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost sklepov tožene stranke z dne 1. 8. 2012 in z dne 12. 9. 2012 in ju razveljavilo; pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med strankama z dne 20. 5. 2008 z vsemi aneksi je razvezalo z dne 2. 10. 2012 ter toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna odškodnino v znesku 10.524,93 EUR ter po odvodu davkov izplača tožniku ustrezni neto znesek, v 8 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter zavrnilo zahtevek tožnika za obračun odškodnine, v znesku 3.875,07 EUR bruto in izplačilo neto zneska.

Zoper I., II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oz. razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Tožnik je na naroku dne 30. 5. 2013 modificiral tožbeni zahtevek tako, da je zahteval, da sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2012 nezakonita in je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 14.400,00 EUR ter povrniti stroške postopka. Na izrecno zahtevo tožene stranke je tožnik izjavil, da praktično umika drugo točko zahtevka iz tožbe (ki je vseboval reintegracijo in reparacijo - zapisnik z dne 30. 5. 2013). Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče najprej ugotoviti, če gre za spremembo tožbe, za katero je potreba privolitev tožene stranke, nato pa ugotoviti, če je tožnik modificiral tožbeni zahtevek zaradi sprememb, nastalih po vložitvi tožbe in ob izpolnitvi obeh pogojev po sprejeti odločitvi še dopustiti možnost toženi stranki, da se o spremembi tožbe izreče in poda ugovor v skladu s 5. odstavkom 185. člena ZPP. Sodišče ni sprejelo sklepa, s katerim bi spremembo tožbe dovolilo, zato je storilo bistveno kršitev določb postopka. Sodišče bi moralo izdati sodbo na podlagi odpovedi glede umaknjenega reintegracijskega, reparacijskega tožbenega zahtevka in zahtevka glede vpisa delovne dobe v delovno knjižico. Prav tako niso izpolnjeni pogoji za priznanje odškodnine po 118. členu ZDR in tudi ne za odločitev sodišča, da samo razveže pogodbo o zaposlitvi. Skladno z določbo 1. odstavka 42. člena ZDSS-1 mora tožnik, ki je nezadovoljen z dokončno odločitvijo delodajalca, s tožbenim zahtevkom izpodbijati obe odločbi delodajalca, s katerima je ta odločil o njegovi pravici, navedeno je procesna predpostavka in pogoj, da je tožba dovoljena. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala le ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2012 nezakonita, nikoli pa ni izpodbijala drugostopnega sklepa z dne 12. 9. 2012. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da v primeru, če je KPDR zavrnila pritožbo javnega uslužbenca s sklepom, mora javni uslužbenec v postopku pred sodiščem izpodbijati tako prvostopenjski kot drugostopenjski sklep delodajalca, v nasprotnem primeru tožba ni dovoljena (sodba in sklep VDSS, opr. št. Pdp 1519/2006). Ker tožnik drugostopenjskega sklepa pred sodiščem ni izpodbijal, bi moralo, po mnenju pritožbe, sodišče tožbo zavreči. Sodišče prve stopnje pa je s sodbo odločilo tudi glede drugostopnega sklepa, in oba sklepa tudi razveljavilo, zato je prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče bi samo lahko razvezalo pogodbo o zaposlitvi po uradni dolžnosti le v primeru, če bi ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca nezakonita in da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, glede na interese obeh pogodbenih strank. Tožnik nikoli ni podal predloga, da sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje (1. odstavek 118. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da sta bila sklepa tožene stranke izdana na podlagi 246. člena ZUJF, ter ugotovilo, da je navedena določba zakona diskriminatorna po spolu in starosti (18. točka obrazložitve), da je zakon v nasprotju z direktivami in pravom Evropske unije (21. in 23. točka obrazložitve), torej iz razlogov sodbe nikakor ne izhaja, da bi bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito in v nasprotju z zakonom. Sodišče je tudi ugotavljalo dejstva izven trditvene podlage in je svojo odločitev oprlo na dokaz, s katerim tožena stranka ni bila seznanjena in s tem kršilo načelo kontradiktornosti in pravice stranke do obrambe. Sodišče je zaključilo, da je določba 246. člena ZUJF diskriminatorna in v nasprotju s pravom EU in se pri tem sklicevalo na ostale sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče mora soditi na podlagi zakona in ustave ter zavezujočih predpisov EU, odločitve utemeljene s sklicevanjem na razloge iz obrazložitev drugih sodb, ki še niso pravnomočne, pa predstavlja kršitev procesnih predpisov. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede priznanja odškodnine oprlo na dejstva: da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita; da tožnik ne želi nadaljevati delovnega razmerja; da je tožnik star 51 let ter po poklicu dipl. upravni organizator in bi lahko delal še 10 let; da je bil zaposlen pri toženi stranki 31 let; nato pa zaključilo, da so zaposlitvene možnosti tožnika slabe in zato je primerna odškodnina v višini treh plač. Sodišče bi moralo odločati na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR, vendar tožnik predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ni podal. Sodišče je ugotovilo, da ZUJF ne zasleduje legitimnega cilja, ki ga Direktiva 2006/54/ES in Direktiva 2000/78/ES dopušča v okviru izjem glede različnega obravnavanja delavcev, to je zasledovanja ciljev zaposlovalne politike, vendar tega tožnik sploh ni zatrjeval. To dejstvo je sodišče ugotovilo na podlagi poročila ZPIZ v letu 2011, ki ga ni predlagala nobena od strank, glede katerega ni bil sprejet dokazni sklep in ki ga sodišče v dokaznem postopku ni izvajalo. Tožena stranka tudi ugotavlja, da naslovno sodišče ni stvarno pristojno, da ugotovi, da je nek zakon diskriminatoren, torej v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (in torej 14. členom Ustave RS) navedeno je v pristojnosti Ustavnega sodišča RS. Skladno z določbo 3. a. člena Ustave RS lahko sodišče svojo odločitev utemelji tudi neposredno na predpise EU, vendar tožena stranka meni, da jih je sodišče v konkretnem delovnem sporu ni pravilno interpretiralo, sploh obe direktivi. Tožena stranka opozarja, da sta za pridobitev pravice do (polne) starostne pokojnine določena dva pogoja in sicer starost in pokojninska doba. Pri starosti 58. let mora moški dopolniti 40 let, ženska pa 38 let pokojninske dobe - 1. odstavek 36. člena ZPIZ-1. Tožena stranka meni, da torej ZUJF že iz navedenega razloga ni diskriminatoren glede na starost, saj starost ni edini pogoj za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po ZUJF-u. Pokojninska doba, ki jo ima javni uslužbenec, pa ni osebna okoliščina, na podlagi katere bi lahko prišlo do diskriminacije. Tožena stranka v pritožbi obsežno razlaga namen obeh direktiv, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev (Direktiva sveta 2000/78/ES in Direktiva 2006/54/ES) in meni, da ni bil kršen 246. člen ZUJF, pri čemer, v zvezi s tem podrobno razčlenuje več zadev sodišča EU, ki so se nanašale na omenjeni direktivi. Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik uveljavlja odškodnino na podlagi 118. člena ZDR, ki jo zakon priznava le za primere, ko delodajalec nezakonito odpove pogodbo o zaposlitvi in pod pogojem, da delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja pri delodajalcu. Tožniku je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi zakona in ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je bil sklep tožene stranke z dne 1. 8. 2012, po svoji vsebini, zgolj deklaratorne narave. Odškodnina po 118. členu ZDR pa je sankcija delodajalcu, ki je ravnal nezakonito. Tožena stranka zato meni, da tožnik do odškodnine po 118. členu ZDR ni upravičen tudi zato, ker ni podal nobenih navedb glede kriterijev za določitev odškodnine, zaslišan kot stranka pa je le izpovedal, da je bil zaposlen pri toženi stranki 31 let, da je njegova pokojnina v višini 800,00 EUR nižja od plače, ki jo je prejemal po pogodbi o zaposlitvi in da bi še delo lahko opravljal še 10 let. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik in meni, da je sodišče napačno odločilo o odškodnini po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih, saj je tožnik navedel, da odškodnina predstavlja razliko med pokojnino, ki jo je tožnik dejansko prejel in plačo, ki bi jo prejel, če bi bil še vedno zaposlen. Nesporno je, da je za odmero odškodnine po 118. členu ZDR določeno, da če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita in delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja, lahko na predlog delavca, ugotovi trajanje delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini 18 mesečnih plač. Tožnik je star 51 let, po poklicu dipl. upravni organizator, zato so njegove možnosti zaposlitve slabe, predvsem glede na poklic, starost in zdajšnje družbene razmere, tožnik pa bi lahko delal še najmanj 10 let, zato bi bila primerna odškodnina v višini 18 povprečnih plač. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje v I. točki izreka odločilo o zahtevku, ki ga tožnik nikoli ni postavil, saj tožnik v tožbenem zahtevku ni izrecno navedel, da izpodbija tudi sklep Komisije za pritožbe z dne 12. 9. 2012. Tožnik je postavil tožbeni zahtevek, ki je glasil na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 1. 8. 2012, ki je postal dokončen 12. 9. 2012 in ker je tudi iz obrazložitve spremembe tožbe razvidno, da tožnik uveljavlja ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev dokončne odločitve tožene stranke (sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2012 pa je postal dokončen šele z vročitvijo sklepa Komisije za pritožbe z dne 12. 9. 2012), je bil takšen tožbeni zahtevek tožnika sposoben za meritorno obravnavanje.

V zvezi s tem se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 383/2008 z dne 9. 2. 2010 oz. na sodbo in sklep VDSS opr. št. Pdp 1519/2006 z dne 1. 6. 2007, saj sta ti sodbi temeljili na drugačnem dejanskem stanju. Iz sodbe VS RS opr. št. VIII Ips 383/2008 z dne 9. 2. 2010 izhaja, da tožnik, ki mu je prenehalo delovno razmerje, v sodnem postopku ni izpodbijal niti prvostopenjskega niti drugostopenjskega sklepa tožene stranke, temveč je mimo teh odločb zahteval le, da se ugotovi, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na nezakonit način. Iz obrazložitve sodbe in sklepa VDSS opr. št. Pdp 1519/2006 z dne 1. 6. 2007 pa izhaja, da tožnica zoper odločitev tožene stranke glede njene premestitve ni vložila pritožbe, temveč je s tožbo vtoževala sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Ob takšnem dejanskem stanju je pritožbeno sodišče zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (ki se je nanašal na sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi) razveljavilo in tožbo tožnice zaradi pomanjkanja procesne predpostavke (člen 24/4 Zakona o javnih uslužbencih, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj., ki je bil v veljavi v spornem obdobju) zavrglo. Tožnik pa je v zvezi s sklepom tožene stranke z dne 1. 8. 2012, izkoristil možnost pritožbe in je o njegovi pritožbi Komisija za pritožbe dne 12. 9. 2012 tudi odločila.

Pravilna je sicer pritožbena trditev tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje o spremembi tožbe odločati s sklepom, kot to izhaja iz člena 185/7 ZPP. S tem, ko sodišče prve stopnje tega sklepa ni sprejelo, je sicer kršilo določbe ZPP, vendar pa to ni imelo za posledico bistvene kršitve določb postopka po členu 339/1 ZPP. Do spremembe tožbe je namreč prišlo zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe (sklep Komisije za pritožbe z dne 12. 9. 2012), tako da privolitev tožene stranke v spremembo tožbe, glede na 186. člen ZPP, niti ni bila potrebna. Razen tega je iz podatkov spisa razvidno, da se je tožena stranka, po vročitvi spremenjene tožbe s svojo pripravljalno vlogo z dne 12. 11. 2012 spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pri tem nasprotovala spremembi tožbe. Glede na navedeno se na podlagi člena 185/2 ZPP šteje, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe. Kasnejše nasprotovanje spremembi tožbe pa nima vpliva na ugotovitev, da je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno izvedlo postopek v zvezi s tožnikovim tožbenim zahtevkom po spremenjeni tožbi.

Pravilna je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je tožnik na naroku dne 30. 5. 2013 modificiral tožbeni zahtevek tako, da je zahteval ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2012 nezakonita, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 14.400,00 EUR ter povrniti stroške postopka in s tem, ko je sodišče toženi stranki naložilo plačilo zamudnih obrestmi, če v paricijskem roku ne bo svoje obveznosti izpolnila, odločilo preko zahtevka.

Neutemeljen pa je pritožbeni očitek tožene stranke o bistvenih kršitvah določb postopka po 14. oz. 15. točki člena 339/2 ZPP, ki naj bi ju storilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je res sklicevalo na odločitev v identični zadevi opr. št. I Pd 1637/2013 in jo povzema, vendar pa je bilo izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Izrek sodbe tudi ni nerazumljiv, ne nasprotuje niti sebi niti razlogom sodbe. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki člena 339/2 ZPP, pri čemer pa v pritožbi niti ni konkretizirano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da ZUJF ne zasleduje legitimnega cilja, ki ga Direktiva 2006/54/ES in Direktiva Sveta 2000/78/ES dopuščata, v okviru izjem glede različnega obravnavanja delavcev (zasledovanje ciljev zaposlovalne politike), pravzaprav razlagalo materialno pravo, tako da zaradi tega ni bila prekoračena trditvena podlaga tožnika, kar tožena stranka smiselno uveljavlja v pritožbi. Sodišče prve stopnje pa je ravnalo zmotno, ko je zaključilo, da je 246. člen Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012) diskriminatoren in da ne zasleduje ciljev, ki sta jih določili Direktiva 2006/54/ES in Direktiva Sveta 2000/78/ES. V zvezi s tem je tožena stranka pravilno opozorila, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu zatrjeval diskriminacijo glede izdaje sklepov tožene stranke z dne 1. 8. 2012 oz. 12. 9. 2012, le v zvezi z njegovo starostjo (in ne tudi glede na spol, kar je sicer povsem samoiniciativno presojalo sodišče prve stopnje), s čimer je smiselno zatrjeval tudi neustavnost 246. člena ZUJF, glede na 14. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.). Presoja skladnosti zakonske določbe z Ustavo RS, pa je v pristojnosti Ustavnega sodišča RS. Ustavno sodišče RS je sicer v svoji odločbi št. U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 (Ur. l. RS, št. 107/2013) med drugim presojalo tudi skladnost 246. člena ZUJF z določbami Ustave RS, upoštevaje 3.a člen Ustave RS, iz katerega izhaja zahteva, da morajo vsi državni organi, tudi Ustavno sodišče, pri izvrševanju svojih pristojnosti uporabljati pravo Evropske unije. Ustavno sodišče RS je poudarilo, da je pristojno za presojo skladnosti izpodbijanih določb ZUJF (torej tudi določbe 246. člena ZUJF) z Ustavo RS, ni pa pristojno za presojo skladnosti teh določb z direktivama, na kateri se je v svoji zahtevi za oceno ustavnosti skliceval varuh človekovih pravic (torej na Direktivo 2006/54/ES in na Direktivo Sveta 2000/78/ES). Pri tem je poudarilo tudi, da mora pri presoji predpisov, ki pomenijo izvajanje prava unije, na podlagi člena 3.a/3 Ustave RS, upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso Sodišča EU. Glede na to je Ustavno sodišče RS obe navedeni direktivi ter sodno prakso Sodišča EU, ki se je v zvezi s spornimi vprašanji oblikovala na njuni podlagi, upoštevalo pri razlagi izpodbijanih določb ZUJF in pri presoji njihove skladnosti s pravico do nediskriminatornega obravnavanja z Ustavo RS. Ob upoštevanju vseh zgoraj omenjenih pravnih podlag je med drugim ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo RS določba 246. člena ZUJF le v delu, kolikor se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je izpodbijana odločitev tožene stranke nezakonita, ker je glede na določbi obeh direktiv in 89. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), temeljila na nedovoljeni starostni in spolni diskriminaciji tožnika, ter zato sodišče prve stopnje 246. člena ZUJF, pri svoji odločitvi, ni upoštevalo. V 89. členu ZDR govori o neutemeljenih razlogih za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, med katerimi našteva tudi starost in spol. V konkretnem primeru pa tožniku ni bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi (utemeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v 88. členu ZDR), temveč mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, ki je temeljil na 246. členu ZUJF (ki pa ni v neskladju s 14. členom Ustave RS, tudi upoštevaje primarno in sekundarno zakonodajo EU in sodno prakso sodišča EU).

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo neposredno na določbe Direktive 2006/54/ES oz. Direktive Sveta 2000/78/ES, sklicujoč se na 288. člen Lizbonske pogodbe. Lizbonska pogodba je poleg spremembe Pogodbe o Evropski uniji spremenila tudi Pogodbo o ustanovitvi evropske skupnosti in jo preimenovala v Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU) tako, da je 288. člen Lizbonske pogodbe, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, pravzaprav 288. člen PDEU. Direktive spadajo (tako kot uredbe, sklepi, priporočila in mnenja) med sekundarno pravo Evropske unije. Direktive so zavezujoče za države članice le glede cilja, ki ga je treba doseči, izbira oblike in metode za dosego tega cilja pa je prepuščena državi članici (člen 288/3 PDEU). Direktive že, z ozirom na člen 288/3 PDEU, praviloma ne izpolnjujejo pogojev za neposredno uporabnost oziroma neposredno učinkovanje, saj potrebujejo izvedbene akte, ki jih morajo za dosego cilja, ki ga opredeljujejo direktive, sprejeti države članice EU. Pod določenimi pogoji bi bil sicer možen tudi neposreden učinek direktive (podobno kot velja za pogoje za neposredno učinkovanje uredbe), vendar pa po oceni pritožbenega sodišča omenjeni direktivi teh pogojev ne izpolnjujeta.

Na podlagi člena 267/1 PDEU je Sodišče EU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede a) razlage pogodb in b) veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij unije. Na podlagi navedene določbe PDEU se zagotavlja enotna interpretacija prava EU. Med akte iz člena 267/1.b PDEU spadajo tudi direktive. Če se sodišču postavi vprašanje razlage ene od norm iz člena 267/1 PDEU, lahko v zvezi s to razlago sproži postopek za predhodno odločanje po 267. členu PDEU (v takšnem primeru slovensko sodišče prekine konkretni postopek, ki ga vodi - člen 113.a/3 Zakona o sodiščih; Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.), odločitev sodišča EU glede pravilne razlage Prava EU pa je za nacionalno sodišče zavezujoča. Sodišču vprašanja za predhodno odločanje ni potrebno postaviti le v primeru, če vprašanje ni pomembno za sprejem odločitve, če je bilo vprašanje že predmet postopka za predhodno odločanje ali če je pravilna uporaba prava EU tako očitna, da ne pušča nobenega dvoma za odločitev (doktrina „acte clair“). Te kriterije je sprejelo Sodišče EU (takrat še Sodišče evropskih skupnosti) v zadevi 283/1981 CILFIT.

Po oceni pritožbenega sodišča direktivi, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje, ne izpolnjujeta pogojev za neposredno učinkovanje (to je razvidno že iz obsežne sodne prakse Sodišča EU, ki se je oblikovala v zvezi s tema direktivama), prav tako pa iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ne izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da je bil za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka izpolnjen eden od kriterijev iz že omenjene zadeve CILFIT (npr. da bi določbe direktive, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, Sodišče EU razložilo tako, kot jo razlaga prvostopenjsko sodišče). Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne pravne podlage, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in ni uporabilo določb ZUJF, temveč je odločitev neposredno oprlo na 89. člen ZDR ter določbe obeh direktiv, ki prepovedujejo diskriminacijo temelječo na spolu in starosti.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbo tožene stranke, da z določbo 246. člena ZUJF direktivi, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje, nista bili kršeni. V zvezi z diskriminacijo glede tožnikove upokojitve zaradi starosti, se pritožbeno sodišče sklicuje na zadevi C-159/10 in C-160/10 Puchs in Köhler in na zadevo C-411/05 Palacios de la Villa, v katerih je Sodišče EU obrazložilo, da evropsko pravo ob določenih pogojih ne nasprotuje obveznemu upokojevanju delavcev (podobno tudi zadeva C-45/09 oz. združeni zadevi C-250/09 in C-268/09). Torej že omenjena določba ZUJF ne nasprotuje niti Direktivi Sveta 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu in tudi ne nasprotuje Direktivi 2006/54/ES. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je sicer Ustavno sodišče RS ugotovilo neskladnost te določbe v delu, ki se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance. Ta ugotovitev ustavnega sodišča pa za konkretno zadevo, ni odločilnega pomena, saj je tožnik v tem individualnem delovnem sporu moški. Ob upoštevanju navedenega pritožbenemu sodišču teh vprašanj, ki se nanašajo na uporabo prava EU, ni bilo potrebno predložiti v predhodno odločanje Sodišču EU (člen 267/PDEU).

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Ker je bila torej določba 246. člena ZUJF veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo spornih sklepov tožene stranke, ki pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialnopravnih zaključkov ni uporabilo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe.