Jedro

V primeru uveljavljanja primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka mora biti v izreku sodbe določno opredeljena vsebina primarnega zahtevka, ki ga sodišče zavrača, sicer je izrek nerazumljiv.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da spada v zapuščino znesek 2.181.960,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

29.3.1999 do vrnitve v zapuščino in je tožena stranka dolžna dopustiti njegovo vrnitev v zapuščino (1. odstavek izreka sodbe). V

2. odstavku njenega izreka je zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 25.850,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da spada kupnina iz izkupička od prodaje delnic v zapuščino in jo je toženka, ki je z njo razpolagala, dolžna vrniti v zapuščino, saj bi bila sicer neupravičeno obogatena po 1. odstavku 210. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Proti sodbi sta se pritožili obe stranki. Tožeča stranka se je pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi v celoti primarnemu tožbenemu zahtevku z ustrezno stroškovno posledico.

Toženka se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke tožnika zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

Tožeča stranka meni, da bi moralo sodišče ugoditi primarnemu dajatvenemu zahtevku. Ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, ker je menilo, da predstavlja predlog za delitev zapuščine, o čemer lahko odloča samo zapuščinsko sodišče. Izraža nestrinjanje s tem stališčem in je mnenja, da je dajatveni zahtevek mogoč in pravilen, saj se je v dokaznem postopku ugotovilo, da si je denarna sredstva last zapustnice brez kakršnekoli podlage prisvojila in jih porabila tožena stranka. Razloguje o tem, da pri denarnih sredstvih lahko samo dajatveni zahtevek pomeni ustrezno pravno varstvo. Poudarja, da so dediči trije, da poteka spor med dvema in da tožeča stranka zahteva samo svoj delež od tožene stranke, ki si je denarna sredstva neutemeljeno prisvojila v celoti. Graja tudi napačno stroškovno odločitev, saj sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, da so bili postavljeni trije zahtevki in da je tako uspeh tožeče stranke le do 1/3. Primarni in podrejeni zahtevek se izključujeta in uspeh enega pomeni neuspeh drugega, zato ju je treba gledati kot stroškovno celoto. V ponovljenem postopku se je odločalo le o denarnih sredstvih in ne več o nepremičninah, zato so bili vsi stroški povzročeni le v zvezi z denarnim delom zahtevka. Ker je z njim tožeča stranka uspela v celoti, bi se ji morali priznati stroški ponovljenega sojenja v celoti, stroški prejšnjega postopka pa do 1/2. Toženka v pritožbi opozarja na sporazum o odpovedi še neuvedenemu dedovanju med F. K. kot pravno naslednico ter toženko in tožnikom kot potomcema, ki sta dne 31.7.1996 s svojimi pravicami smela prosto razpolagati. Navaja, da pokojna F. K. v trenutku sklepanja izročilne pogodbe z dne 31.7.1996 ni bila lastnica nobenega vrednostno omembe vrednega premičnega premoženja, zaradi česar premično premoženje v izročilni pogodbi tudi ni specificirano. Poleg nepremičnin je bila mati lastnica oziroma imetnica le še lastninskega certifikata, glede katerega je toženka izrecno izpovedala, da ga je želel pridobiti brat pravdnih strank F. K., s čemer se ni strinjala.

Opozarja na svojo izpovedbo, ko je povedala, da je notarka strankam pri sklepanju izročilne pogodbe pojasnila, da bo certifikat označila kot premičnine. Glede na neobstoj kakšnih drugih vrednejših premičnin, bi sicer k izročilni pogodbi ne pristopila kot pogodbenica, ki pridobiva premično premoženje, temveč le kot stranka sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju glede nepremičnega premoženja, ki ga je mati s pogodbo namenila bratu pravdnih strank.

Tožnik se neuvedenemu dedovanju v zvezi s premičnim premoženjem tudi ne bi odpovedal, če mu ne bi bilo prav dobro znano, da se za premičnim premoženjem skriva lastninski certifikat. V nadaljevanju postopka pojasnjuje, da je poskrbela za vnovčitev lastninskega certifikata preko delnic Krke in zakaj ni štela za potrebno, da bi z materjo sklepala ponoven posel, na podlagi katerega bi se v uradnih evidencah iz lastninskega certifikata nastale delnice, vknjižile na njeno ime. Poudarja, da je v nadaljnjem dogovoru z materjo lahko že na podlagi ustnega dogovora razpolagala s kupnino pridobljeno ob prodaji delnic Krke, Tovarne zdravil, d.d. Ustni dogovor in pisno pooblastilo za razpolaganje z denarnimi sredstvi na bančnem računu matere v svojo korist, je zadostna pravna podlaga za razpolaganje z denarnimi sredstvi. Ugotavlja, da se je tožnik, ko je pridobil podatek o višini kupnine premislil in uveljavljal zahtevke zoper njo, čeprav je, ko je odšel od doma, izjavljal, da noče nič od doma.

Opozarja, da je tožnik uveljavljal primarni tožbeni zahtevek na plačilo 727.320,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter podrejeni zahtevek na ugotovitev, da znesek 2.181.960,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi spada v zapuščino, pri čemer v podrejenem zahtevku ni opredelil začetka teka zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje bi moralo kot neutemeljen zavrniti primarni tožbeni zahtevek in nato odločati o podrejenem zahtevku, glede obresti pa le o obrestih za čas od postavitve takšnega zahtevka dalje. Za odločanje o podrejenem tožbenem zahtevku glede na znesek 2.181.960,00 SIT ni bilo pristojno in bi moralo po pravnomočni zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka zadevo odstopiti v pristojno odločanje stvarno pristojnemu okrožnemu sodišču. Zaključuje, da zapuščina predstavlja le premoženje, ki ga ima zapustnik v trenutku svoje smrti. V trenutku materine smrti denarna sredstva v višini 2.181.960,00 SIT na njenem bančnem računu, kot njena denarna sredstva, niso obstajala. Mati je lahko denarna sredstva toženki podarila in bi smel tožnik uveljavljati le ustrezen zahtevek iz naslova danega darila. Glede na že pravnomočno razsojeni del tožnikovega tožbenega zahtevka v delu, ko se je le ta nanašal na uveljavljanje pravice do nujnega deleža na nepremičninah pa je razvidno, da je toženka glede na oskrbo, ki jo je materi nudila, tudi s temi denarnimi sredstvi ne bi prejela nikakršnega darila in ji zato v zapuščino ni treba nič vračati.

Pritožbi sta utemeljeni.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). V zavrnilnem delu izreka sodbe ni naveden tožbeni zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. Izrek sodbe je nerazumljiv, preizkus sodbe ni mogoč. Po določbi 3. odstavka 324. člena ZPP izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo. To pomeni, da mora sodišče vsebino zahtevka (ki mu ugodi ali ga zavrne) povzeti v izrek sodne odločbe. Določno opredelitev zahtevka, ki se mu ugodi ali se ga zavrne, narekujejo tudi pravila pravnomočnosti, saj je le v tem primeru možen preizkus, da se ne začne pravda o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno (2. odstavek 319. člena ZPP). Pravnomočen postane le izrek sodbe (1. odstavek 319. člena ZPP). Na pravnomočno sodbo sta vezani stranki in sodišče (320. člen ZPP), sodišče pa mora ves čas med postopkom po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena (2. odstavek 319. člena ZPP). V obravnavanem primeru, glede na to, da je tožeča stranka uveljavljala primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, bi bila določna opredelitev zahtevka, ki mu sodišče ni ugodilo, v izreku sodbe, še toliko bolj nujna. Sodišče lahko o podrejenem zahtevku odloča, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen (3. odstavek 182. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da primarni tožbeni zahtevek ni utemeljen (izrecno tega ni zapisalo) in je delno ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, kar pa iz izreka zavrnilnega dela sodbe: "Kar zahteva tožeča stranka več se zavrne", ni razvidno. Kot je sodišče druge stopnje že obrazložilo, postane pravnomočen le izrek sodbe, zato bi moral biti v primeru, kot je uveljavljan (eventuelna objektivna kumulacija zahtevkov), v izreku (zaradi vprašanja pravnomočnosti) določno naveden (primarni) tožbeni zahtevek, in del podrejenega, ki ga je sodišče zavrnilo.

Ugotovljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP narekovala razveljavitev sodbe v celoti. Dokler primarni tožbeni zahtevek ni zavrnjen, ni podlage za odločanje o podrejenem tožbenem zahtevku, 3. odstavek 182. člena ZPP). Na druge pritožbene trditve sodišče zato ne odgovarja in jih bo moralo pri ponovnem odločanju kritično upoštevati sodišče prve stopnje. Posebni napotki sodišču prve stopnje glede na že obrazloženo niso potrebni. Sodišče prve stopnje bo moralo v skladu z določbo 3. odstavka 182. člena ZPP ponovno odločati o tožbenih zahtevkih in v izreku sodbe upoštevati določbo 3. odstavka 324. člena ZPP.

Posledično, zaradi odločitve o glavni stvari, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev o stroških in bo o njih ter o pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).