Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje kot nepotreben zavrnilo toženčev dokazni predlog za angažiranje novega izvedenca, toženca ni postavilo v slabši položaj kot tožnico, saj se je imel toženec vseskozi možnost izjaviti tako o zahtevku in navedbah tožnice kot o rezultatih dokazovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo zahteva vračilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo je izplačala za škodo, nastalo v prometni nesreči 15. 6. 2012. Zatrjuje, da je bila prometna nesreča povzročena namenoma.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške.

3. Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija toženec. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba trdi, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za angažiranje novega izvedenca toženca spravilo v neenak položaj, ker toženec, v čigar prid sicer govorijo izpovedbe zaslišanih prič, zato ni imel možnosti izpodbiti ugotovitev izvedenca, ki so temeljile na napačnem izhodišču, da vozilo Mercedes ni stalo v trenutku, ko je vanj trčilo vozilo Renault. 7. Gornji pritožbeni očitek je usmerjen v uveljavljanje kršitve pravice do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, 22. člen Ustave Republike Slovenije, 8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Vsaka stranka mora imeti v postopku enako možnost, da predstavi svojo zadevo in nobena od njiju ne sme uživati kakršne koli bistvene prednosti pred svojo nasprotnico. Načelo enakosti orožij vključuje tudi stališče, da imata obe stranki v zadevi pravico biti obveščeni o dejstvih in argumentih nasprotne stranke in da mora vsaka stranka imeti enako možnost odgovoriti drugi.

8. S tem, ko je sodišče prve stopnje kot nepotreben zavrnilo toženčev dokazni predlog za angažiranje novega izvedenca, toženca ni postavilo v slabši položaj kot tožnico, saj se je imel toženec vseskozi možnost izjaviti tako o zahtevku in navedbah tožnice kot o rezultatih dokazovanja. Zavrnitev dokaznega predloga je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo. Ker je toženec torej v dokaznem postopku imel možnost, da je svoje interese učinkovito varoval, do kršitve procesnih jamstev ni prišlo.

9. Prvostopno sodišče je obrazložilo, da so bili ugovori toženca zoper izvedensko delo neutemeljeni ter da je mnenje jasno, razumljivo in popolno. Ob taki ugotovitvi je ravnalo pravilno, ko ni ponavljalo dokazovanja z izvedenci po postopku, predpisanem v tretjem odstavku 254. člena ZPP, saj za izvedbo takšnega postopka pogoji niso bili izpolnjeni. Zato pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi kršitev gornje postopkovne določbe.

10. Zavarovalnica je dolžna plačati odškodnino, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer in če je zatrjevana škoda njegova posledica (921. člen ter prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Zavarovalni primer je dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje, in mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov (prvi odstavek 922. člena OZ). Če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro, zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve, nasprotno pogodbeno določilo pa je nično (944. člen OZ).

11. Toženec se je v poravnavi obvezal, da bo povrnil prejeto zavarovalnino v primeru, da bi se za škodni primer, ki je bil obravnavan, naknadno ugotovil razlog za izgubo zavarovalnih pravic ali temelja po določbah zavarovalnih pogojev. Na podlagi 5. točke prvega odstavka 7. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti PD-ERG_AZ/1 je izguba zavarovalnih pravic določena tudi za primer, če je voznik škodo povzročil namenoma.

12. Izvedenec kot specifični pomočnik sodnika sicer vpliva na dokazno oceno sodišča. Zmotno je prepričanje tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje pri oblikovanju dejanske podlage sodbe opreti zgolj na rezultat dokazovanja, ki izhaja iz izvedeniškega mnenja. Analizi dokazovanja s posameznim dokaznim sredstvom namreč sledi primerjava posameznih dokazov med seboj, pri čemer se vsi tisti dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost neke trditve o dejstvu, združijo v celoto (primerjaj 8. člen ZPP). Ker voznik Mercedesa B. F. ni vedel izpovedati, ali je v trenutku, ko je vanj trčilo vozilo Renault, že stal ali ne, je izvedenec v svojem mnenju analiziral obe situaciji, (a) da vozilo Mercedes ni stalo in da je zaradi ustavljanja vozila Opel zmanjšalo hitrost ter (b) da je vozilo Mercedes stalo. Tako se izkaže, da izvedenec mnenja ni gradil le na izhodišču, da vozilo Mercedes ni stalo.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da do prometne nesreče ni moglo priti niti na način, da je vozilo Mercedes stalo, niti na način, da se je ustavljalo. V primeru, da je vozilo Mercedes stalo, poškodbe vozila Opel ne bi bile tako obsežne. V primeru, da vozilo Mercedes ni stalo, pa se med sabo ne ujema intenzivnost poškodb vozil Renault, Mercedes in Opel (neujemanje poškodb, ki pritožbeno ni izpodbijano, izhaja iz razlogov pod 13. točko izpodbijane sodbe).

14. Pravilnosti gornjih ugotovitev prvostopnega sodišča pritožba ne more izpodbiti s trditvami o neustreznosti izvedeniškega mnenja, saj z lastno oceno dokazov pravilnosti ugotovljenih dejstev ni moč omajati.

15. Odločilna dejstva mora stranka dokazati tako, da bo izključen vsak razumen dvom oziroma, da o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek in da argumenti ustvarijo prepričanje, da bi razumni ljudje ob upoštevanju istih kriterijev prišli do istega zaključka1 . Tako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvedeni dokazi potrjujejo zgolj trčenje med vozili. Ugotovljene okoliščine o neujemanju poškodb, o odsotnosti manjših polomljenih delcev na vozišču ter o položaju vozila Renault, ki bi se moralo s sprednjim delom po trčenju zavrteti v desno, bilo pa je usmerjeno nekoliko v levo, tudi pritožbenemu sodišču porajajo dvom v toženčevo trditev, da je zavarovanka toženke s sprednjim delom svojega vozila Renault trčila v zadnji vozila Mercedes, katero je s svojim sprednjim delom nato trčilo v zadnji del vozila Opel. 16. Okoliščina, da do dogodka ni prišlo na zatrjevani način, nujno pomeni, da je prišlo tudi do drugačne škode od zatrjevane. Ob dejstvu, da je tožnica zato izkazala svojo trditev, da je voznik škodo povzročil namenoma, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku materialnopravno pravilno ugodilo.

17. Ker kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba niso podani, prav tako pa ni podana niti kakšna od kršitev, na katero mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti ter odločitev prvostopnega sodišča potrditi (353. člen ZPP).

18. Toženec ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Jan Zobec v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 330, GV Založba, Ljubljana, 2006.