Jedro

Listina, s katero tožnik želi utemeljiti, da gre za nov dokaz, ne bi mogla pripeljati do ugodnejše sodne odločbe, če bi bila ta listina uporabljena v prejšnjem postopku. Iz dokumentacije izhaja, da t.i. "nov" dokaz, ki naj bi ga pridobil prosilec, dejansko ne predstavlja novega dokaza v zaključenem pravdnem postopku, saj je bil upoštevan že v prvostopenjski sodbi Okrajnega sodišča z dne 13. 4. 2012. Navedeno dejstvo je bilo znano tudi v postopku pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo pred Višjim sodiščem v Ljubljani.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila prošnjo A.A. za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi, in sicer za vložitev predloga za obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. P 88/2009 z dne 29. 12. 2010. Organ se sklicuje na 24. člen ZBPP in navaja, da iz navedb prosilca v njegovi prošnji izhaja, da želi vložiti predlog za obnovo postopka iz razloga najdenih novih dokazov, ki bi pripeljali do zanj bolj ugodne odločbe, v kolikor bi bili uporabljeni v prejšnjem postopku. Pristojni organ ugotavlja, da navedeni razlog formalno ustreza enemu od zakonsko postavljenih razlogov, ki dovoljujejo obnovo postopka; to izhaja iz 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vendar pa iz priložene dokumentacije izhaja, da t.i. „nov“ dokaz, ki naj bi ga pridobil prosilec, dejansko ne predstavlja novega dokaza v zaključenem pravdnem postopku, saj je bil upoštevan že v prvostopenjski sodbi Okrajnega sodišča v Vrhniki opr. št. P 88/2009 z dne 13. 4. 2012. Prosilec namreč navaja, da se novi dokazi nanašajo na lastništvo nepremičnine, glede katere je tekel spor v navedenem pravdnem postopku, in v ta namen prilaga dopis Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor z dne 6. 9. 2012, iz katerega je razvidno, da je edini lastnik stavbe, ki je bila predmet omenjenega pravdnega postopka opr. št. P 88/2009, Občina Vrhnika. Iz tožilčeve prošnje izhaja, da naj bi bil to nov dokaz, saj naj bi se v dotedanjem postopku za lastnika sporne stavbe štela gospodarska družba B. d.d. - v stečaju. Z upoštevanjem tega novega dokaza naj bi se spremenila tudi odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, ki je potrdila odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora prosilec izprazniti svoje stanovanje v sporni stavbi in ga izročiti gospodarski družbi B. d.d. - v stečaju. Pristojni organ za BPP ugotavlja, da je iz sodbe Okrajnega sodišča v Vrhniki opr. št. P 88/2009 z dne 13. 4. 2010 razvidno, da je že tožeča stranka (torej B. d.d. - v stečaju) sama navajala, da sicer res ni vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine, vendar da ima na podlagi Sporazuma o prenosu razpolagalne pravice z dne 3. 7. 1982 pravico uporabe nepremičnine. Navedeno dejstvo je bilo tako znano tudi v postopku pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo pred Višjim sodiščem v Ljubljani. Pridobljeno potrdilo Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor prosilca, ki izkazuje, da je lastnica sporne stavbe le Občina Vrhnika, tako ne predstavlja novega dokaza, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločitve v smislu 10. točke 394. člena ZPP. Iz navedenih razlogov gre zaključiti, da sprožitev pravdnega postopka, kot ga zahteva prosilec, nima verjetnega izgleda za uspeh in ga ni razumno sprožati, zato posledično ni mogoče dodeliti brezplačne pravne pomoči. V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka krivično in zmotno razlaga, da je bila predmetna listina upoštevana v prvostopenjski sodbi Okrajnega sodišča v Vrhniki opr. št. P 88/2009 z dne 13. 4. 2010. Sodišče je obravnavalo kot lastnika stavbe podjetje B. d.d., ki pa ni bilo lastnik nepremičnine, zemljišča ne stavbe, temveč najemnik, ki je v pogodbi o najemnosti leta 1985 objekt sprejel od propadlega podjetja C. d.d. in gre za državno lastnino. Občina Vrhnika se je protipravno tej nepremičnini stavbi izogibala zaradi sostanovalcev in mimo pravnih zakonitosti in obveznosti to tolerirala in se izmikala odgovornosti. Vse to je tožnik izvedel po posvetovanju z več pravnimi strokovnjaki in vsi so to potrjevali iz vpogleda v dokumentacijo, da gre za oprijemljive dokaze, da je tožniku bila storjena huda krivica s strani tožeče stranke, povzročeni stroški in trpljenje. Zaradi njegovega materialnega položaja se ga diskriminira.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka izpodbijano odločitev opira na določbo 1. alineje 1. odstavka 24. člena ZBPP, po katerem mora organ pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči upoštevati, ali ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek. Tožena stranka meni, da ne bi bilo razumno začeti obnove postopka v zadevi P 88/2009, ki je bila pravnomočno končana s sodbo višjega sodišča z dne 29. 12. 2010, ker je iz sodbe Okrajnega sodišča na Vrhniki opr. št. P 88/2009 z dne 13. 4. 2010 razvidno, da je tožeča stranka sama navajala, da ni vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica. Upravno sodišče ugotavlja, da je na prvi strani omenjene sodbe navedeno, da tožeči stranki (B. d.d. v stečaju) pravico uporabe nepremičnine priznava lastnica, ki je vpisana v zemljiško knjigo, to pa je Občina Vrhnika, ker je bilo za pravico uporabe podano soglasje z dne 15. 7. 2008. Iz obrazložitve sodbe z dne 13. 4. 2010 nadalje izhaja, da je sodišče že enkrat odločilo v zadevi in ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je lastnica nepremičnine, na katero se nanaša zahtevek. Višje sodišče je pritožbi tožeče stranke ugodilo s stališčem, da je Občina Vrhnika dala objekt v najem tožeči stranki z izrecnim soglasjem, da ga ta daje v podnajem svojim delavcem. Nadalje iz sodbe z dne 13. 4. 201o izhaja, da je prvostopenjsko sodišče med drugim vpogledalo tudi v zemljiško knjižni izpisek za v. št. ... k.o. ..., za ključno pravno vprašanje pa je štelo, ali predmetni objekt pomeni stanovanje v smislu SZ-1. Sodišče je ugotovilo, da ne gre za stanovanje, ampak za sobo v samskem domu, za katero se SZ-1 ne uporablja, ampak se uporabljajo splošna določila o najemni pogodbi iz ZOR. Tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2593/2010 z dne 29. 12. 2010 izhaja, da je bilo v pritožbenem postopku ključno pravno vprašanje, ali gre v predmetni zadevi zgolj za sobo, ali za stanovanje, lastništvo predmetne nepremičnine pa ni bilo sporno. Zato sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta (2. odstavek 71. člena ZUS-1) in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, kajti listina, s katero tožnik želi utemeljiti, da gre za nov dokaz v smislu 10. točke 394. člena ZPP, ne bi mogla pripeljati do ugodnejše sodne odločbe, če bi bila ta listina uporabljena v prejšnjem postopku. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).