Jedro

Načelo evropskemu pravu zveste razlage nacionalnih predpisov nalaga sodišču, da si nacionalno pravo v okviru dopustnih razlagalnih pravil razloži tako, da je uporabljeno nacionalno pravo v skladu z evropskim sekundarnim pravom. Pritožbeno sodišče je v tem primeru to tudi storilo in prav zato prvega odstavka 155. člena OZ ni uporabilo. Utemeljenost zahtevka je presojalo na temelju 4. člena in nasl. ZVPot.

Izrek

I. Pritožbi druge toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. "Drugo tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od izdaje te sodbe plačati 411.943,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2011 dalje do plačila." zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna drugi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 9.440,09 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor zoper drugo toženko se je vodil zaradi odškodnine za nastalo škodo na izdelku, na katerem je nastala napaka zaradi materiala, ki ga je dobavila druga toženka.

2. Tožeča stranka je tožbo vložila zoper prvo toženko in zoper drugo toženko. Druga toženka je pravna oseba s sedežem v inozemstvu. Prva toženka je na tožbo odgovorila, druga toženka pa ne. Zoper drugo toženko je prvostopenjsko sodišče izdalo delno zamudno sodbo. S to sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora druga toženka v 15 dneh plačati tožeči stranki 411.943,53 EUR s pripadki. To sodbo izpodbija druga toženka s pritožbo.

3. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je drugi toženki najprej poskusilo vročiti tožbo skladno z Uredbo (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in sveta o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah1 tako, da jo je poučilo o pravici glede zavrnitve pisanja z uporabo obrazca. Ker je druga toženka pisanje v slovenskem jeziku zavrnila, ji je sodišče nato pisanje vročilo z overjenim prevodom v italijanski jezik po pošti. Tožba s prilogami in pozivom, da nanjo v roku 30 dni odgovori ter poukom o posledicah, če ne bo ravnala skladno z pozivom, je bila drugi toženki vročena 18. 12. 2013. Vročilnica je pripeta k l. št. 39 spisa. Prvostopenjsko sodišče je nato še obrazložilo, da je slovensko sodišče krajevno pristojno za odločanje v tej zadevi. Sklicevalo se je tudi na odločitev v zadevi z opr. št. VSL I Cpg 1716/2013 z dne 4. 3. 2014 in VS RS III Ips 32/2015 (revizijska odločitev v isti zadevi). Tudi ta spor se je vodil med tožečo stranko in drugo toženko.

4. Ugoditev zahtevku je prvostopenjsko sodišče utemeljilo s 1. odstavkom 155. člena OZ. Protipravno ravnanje druge toženke je bilo po presoji sodišča druge stopnje v tem, da je izdelala neustrezen material, ki je bil porabljen za izdelavo kalupa. Tožeči stranki je nastala škoda prav zaradi izdelave kalupa iz neustreznega materiala. Iz predloženih računov je razvidno, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen.

5. Zoper delno zamudno sodbo je vložila pritožbo druga toženka. Druga toženka navaja, da naj bi tožba ne bila vročena pravilno. Na l. št. 39 spisa naj ne bi bila vročilnica, temveč povratnica. Vročanje se naj bi opravljalo po pravilih členov 4 do 11 Uredbe o vročanju. Drugi načini vročanja naj bi bili možnost, ki jo naj bi država članica lahko dovolila; brez dovoljenja države članice naj ne bi bili dopustni. Vročanje po določilih Poglavja II, Oddelka 2 Uredbe naj bi bilo torej dopustno le, če bi bilo predvideno po ZPP. Ker po ZPP ni dopustno, naj bi bila tožba toženi stranki ne bila vročena. Kot dodatni razlog navaja pritožba še to, da obstajajo posebna pravila vročanja, ki jih vsebuje ZPP, ta pa določajo tudi posebno obliko in barvo ovojnic. Te se že na prvi pogled razlikujejo od ostale pošte. Ker se sodna pošta vroča v Republiki Sloveniji s posebnimi obrazci in vročilnico, v tujini pa zgolj z navadno priporočeno pošto, naj bi to vodilo do nedopustne diskriminacije, ki naj bi nasprotovala 22. členu Ustave. Glede na 14. člen Uredbe o vročanju bi bila morala biti izpolnjena vročilnica z vsemi sestavinami po 149. členu ZPP. K l. št. 39 pripeta vročilnica pa naj ne bi bila vročilnica, temveč je povratnica. Nejasno naj bi bilo, kdo je vročilnico odpisal na prejemnikovi strani. Imena D., ki je podpisan na povratnici, naj bi tožena stranka ne poznala.

6. Pritožba še nadaljuje, da naj bi prvostopenjsko sodišče šele v izpodbijani sodbi določilo kot pravni temelj za odgovornost druge toženke 1. odstavek 155. člena ZPP. Druga toženka naj ne bi bila seznanjena s strani prvostopenjskega sodišča o takšni spremembi pravnega temelja zahtevka tožeče stranka. Naj ji ne bi bilo omogočeno, da se glede tega sploh lahko ustrezno izjavi.

7. Druga toženka je v pritožbi še obširno navajala razloge, zaradi katerih naj bi bila tožba nesklepčna. Tožeča stranka naj bi sploh ne navedla, da je imel dobavljeni material kakršnekoli napake. Trdila naj bi le, da je bil material neustrezen, in sicer za namen svoje uporabe, na način, kot ga je "izvedla tožeča stranka (oz. prvo tožena stranka)". Druga toženka naj ne bi mogla biti odgovorna za drugi toženki neznani način uporabe ali neznani namen uporabe materiala, "kot ga je izvajala tožeča stranka (oz. prvo tožena stranka)". V zvezi s samim materialom se tožeča stranka sklicuje na material "X.", druge listine v spisu, zlasti zapisniki o testiranju pa se naj bi sklicevali na drug material (Y.). Iz tožbe naj ne bi bilo jasno, kateri material je tožeča stranka uporabila, in kateri material je bil uporabljen na testiranju, niti ali gre sploh za isti material. Iz zapisnikov rezultatov testov z dne 31. 3. 2010, 1. 4. 2010, 10. 5. 2010 in 5. 5. 2010 (Test 2 in Test 2) naj bi bilo razvidno, da zatrjevane napake na kalupu niso nastale zaradi napak materiala, temveč v samem postopku izdelave kalupa, in sicer zlasti zaradi načina nanašanja, in uporabe katalizatorja. Iz teh testov naj bi izhajalo, da naj bi napake na kalupu nastale zaradi neustrezne uporabe materiala. Listine, ki jih je predložila tožeča stranka, naj bi jasno kazale, da na materialu ni bilo nobenih napak. Obveznost uporabnika materiala naj bi bila, da material ustrezno testira pred samo uporabo, da ugotovi ustreznost materiala za določen namen. Če bi tožeča izvedla ustrezno testiranje, bi lahko material vrnila svojemu prodajalcu, in škoda ne bi nastala. Končno naj bi bila odškodninska odgovornost tožeče stranke omejena zgolj na neposredno škodo na stvareh in osebah. To naj bi bila škoda na samem kalupu. Tožeča stranka naj bi poleg tega ne predložila nobenih dokazil o plačilih.

8. Tožeča stranka vložila odgovor na pritožbo. Predlagala je njeno zavrnitev.

9. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo na temelju 5. črtice 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP in je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

I. RAZLOGI V ZVEZI Z VROČITVIJO IZPODBIJANE SODBE

10. Prvostopenjsko sodišče je nedvomno pravilno vročilo tožbo drugi toženki.

11. Prvostopenjsko sodišče je tožbo poslalo po pošti drugi toženki tožbo, priloge in poziv k odgovoru na tožbo skupaj z overjenim prevodom v italijanski jezik. Druga toženka je pravna oseba s sedežem v Italiji.

12. Za presojo pravilnosti vročanja je treba urediti Uredbo o vročanju, in sicer zlasti njen člen 14. Vročanje po pošti (člen 14 Uredbe o vročanju) ni zgolj ena od mogočih vrst vročanja, ki se izvršuje, če država članica takšen način vročanja predvidi v nacionalni zakonodaji. Prav nasprotno, vročanje po pošti je dopuščeno v vseh državah članicah EU in ni odvisno od soglasja katerekoli države članice EU. Literatura poudarja, da nobena država članica ne more prepovedati vročanja po pošti in da je to hkrati tudi največja sprememba v veljavni Uredbi o vročanju v primerjavi z njeno predhodnico (Uredbo št. 1348/2000) ali Haaško konvencijo o vročanju iz leta 1965 (Heiderhoff v Rauscher, Europäisches Zivilprozesss- und Kollisionsrecht EUZPR/EuIPR, 2015, kom. k Art. 15 EG-ZustVO 2007, r. št. 1; Mayr, Europäisches Zivilprozessrecht, 2011, VII/15; Sujecki v: Gebauer/Wiedmann, Zivilrecht unter europäischem Einfluss, 2. Aufl., 2010, Kapitel 30, r. št. 136). Sicer se lahko tudi pri vročanju po pošti zavrne vročitev, če sodnemu pisanju ni priložen prevod, toda prevod je bil priložen in tožena stranka pisanja ni zavrnila.

13. Člen 14 Uredbe o vročanju uporablja besedo "vročilnica". To besedo je seveda treba v skladu z ustaljenim načinom razlage evropskega prava razložiti na način, ki je v skladu z evropskim pravom. V skladu z evropskim pravom pa je, da ne gre za vročilnico, katere oblika in vsebina se ravnata po nacionalnih predpisih, temveč da gre za potrdilo o vročitvi, ki se običajno uporablja pri priporočenih pošiljkah v evropskem prostoru. To pa je povratnica. Ta je v spisu pripeta na l. št. 39. S tem je vročitev drugi toženki v skladu s čl. 14 Uredbe o vročanju zadostno izkazana.

14. Na nepravilnost slovenskega prevoda Uredbe o vročanju v primerjavi z besedili v drugih jezikih, ki dosledno uporabljajo izraz "povratnica" je opozoril tudi Galič v: Galič/Betetto, Evropsko civilno procesno pravo I, Ljubljana 2011, str. 88. Sicer pa je Galič zavzel enako stališče kot ta sodba: vročitev se dokazuje s povratnico.

15. Ker se povratnica izstavi na temelju pravil Uredbe o vročanju (in avtonomnih poštnih pravil), je javna listina v smislu 1. odstavka 224. člena ZPP. Povratnica ustvarja domnevo, da je bila vročitev opravljena, v okviru te domneva pa, da je bila pošiljka izročena za vročanje pisanj upravičeni osebi. Da tožena stranka ne pozna podpisnika povratnica, so njene gole trditve, ki jih ni podprla z nobenim dokazom. So premalo, da bi omajale pravilnost sklepanja prvostopenjskega sodišča, da je bila vročitev opravljena.

16. Urejanje čezmejnega vročanja, če sta stranki obeh državi, ki sta udeleženi pri vročanju, članici EU, je v pristojnosti EU same. Konkretno je vročanje urejeno z Uredbo o vročanju. Morebitna presoja diskriminacije pri vročanju po 22. členu Ustave že zato ni mogoča, ker pravni temelj za Uredbo o vročanju ni v slovenskem pravu. Tudi Uredba o vročanju ni slovensko pravo, ne glede na to, da velja v Republiki Sloveniji.

17. Ker gre za vročanje v tujino, pritožbeno sodišče tudi ne vidi nobenega razloga za to, da to ne bi bilo urejeno drugače kot vročanje osebam s sedežem v Republiki Sloveniji.

II. RAZLOGI V ZVEZI Z ODGOVORNOSTJO TOŽENE STRANKE

18. Že v zadevi z opr. št. VS RS III Ips 32/2015 se je vodil postopek zoper drugo toženko. Zatrjevani temelj je bila odgovornost proizvajalca stvari z napako. V tej zadevi je bilo odločeno tudi, da se za odločitev, glede na to, da je bila tožeča stranka kot oškodovanka pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, tožena stranka pa pravna oseba s sedežem v Italiji, treba uporabiti slovensko pravo.

19. V tej zadevi je dejansko stanje sicer drugačno in bo v nadaljevanju še kratko opisano. Ne glede na drugačno dejansko stanje je pravni položaj tožeče stranke in druge toženke primerljiv z zadevo z opr. št. VS RS III Ips 32/2015, kolikor se nanaša na pravo, ki ga je treba uporabiti za odločitev v tej zadevi. Tožeča stranka je trdila, da ji je škoda nastala z izročitvijo stvari z napako. Druga toženka naj bi napako povzročila s svojim ravnanjem. Škoda naj bi nastala v Republiki Sloveniji. Ker niti tožeča niti tožena stranka ni zatrjevala kakšnih okoliščin, ki bi izključevale uporabo slovenskega prava, se torej uporabi slovensko pravo (člen 4 odstavek 1 Uredbe Rim II).

20. Tožeča stranka je določno uveljavljala svoj odškodninski zahtevek na temelju 1. odstavka 155. člena OZ. To je v svoji tožbi na str. 2 sama navedla kot pravni temelj. Tožena stranka je torej že iz tožbene navedbe lahko razbrala, na kateri pravni temelj opira tožeča stranka svoj zahtevek. Sicer pa je to tako ali tako nepomembno. Tožena stranka se namreč sploh ni spustila v postopek, saj ni odgovorila na tožbo. Zamudno sodbo je mogoče izdati tudi, če tožeča stranka pravnega temelja v svoji tožbi ne navedbe (1. odstavek 318. člena ZPP). Tožena stranka mora zgolj imeti pravico do izjave v postopku. Imela jo je. Če je ni izkoristila, mora nositi posledice svoje opustitve v celoti sama.

21. Glede na trditve tožeče stranke (prvostopenjska sodba, r. št. 1 in nasl.) je tožeči stranki francoski naročnik "C." naročil izdelavo kalupa za palubo plovila L. Tožeča stranka je izdelavo kalupa palube naročila prvi toženki. Prva toženka je v kalup vgradila material "X.". Proizvajalec materiala je druga toženka. Ta material ni bil ustrezen. Zaradi neustreznega materiala so v kalupu nastale luknjice.

22. 13. 5. 2010 je bila tožeča stranka obveščena s strani C. o napakah na kalupu. O tem je istega dne obvestila prvo toženko. Ker je bil kalup luknjičast, je bila površina končnega izdelka (pozitiv) nepravilna, te nepravilnosti so imele obliko majhnih štrlečih okroglin. V povezavi z zatrjevanimi napakami so bili izvedeni trije testi. Nanose materiala je izvajal predstavnik druge toženke in pri vseh opravljenih testih se je pojavila luknjičavost. To kaže na to, da je vzrok za nastanek luknjic v neustreznosti materiala. Naročnik C. in tožeča stranka sta se takoj lotila izdelave novega kalupa. V zvezi s tem so nastali tožeči stranki nastali stroški. S tožbo je zahtevala njihovo povrnitev. Povrnitev katerih stroškov je zahtevala tožeča stranka, je prvostopenjska sodba natančno navedla v r. št. 2. Na ta del sodbe se pritožbeno sodišče sklicuje.

23. Teh trditev druga toženka ni prerekala in so zato veljale za ugotovljene (2. odstavek 214. člena ZPP). Te ugotovitve so tudi temelj za odločitev pritožbenega sodišča. 24. Prvostopenjsko sodišče je v svoji sodbi obrazložilo, da se je spor (ki se je končal s sodbo VS RS, opr. št. III Ips 32/2015) že vodil med tožečo in drugo toženko zaradi škode, nastale kot posledica neustreznega materiala. V zadevi z opr. št. III Ips 32/2015 je tožeča stranka sama izdelala kalup za streho plovila. Material je kupila pri drugi toženki, ki je pravna oseba s sedežem v Italiji. Kalup je pri tožeči stranki naročila (neimenovana) francoska družba (navedena sodba, r. št. 7).

25. Dejansko stanje in pravna razmerja v tej zadevi so torej drugačna. Tožeča stranka je pri prvi toženki naročila kalup, tega je prva toženka izdelala. Kalup je pri pri tožeči stranki naročila francoska družba C. Tožeča stranka ni trdila, da je sama kupila material pri drugi toženki. Zatrjuje, da je takšen material uporabila prva toženka, in da material ni bil ustrezen. Tožeča stranka tudi ni trdila, da je bila v kakršnemkoli pogodbenem razmerju z drugo toženko. Iz trditev tožeče stranke je mogoče sklepati, da je povezava med tožečo stranko in drugo toženko zgolj posredna. Škoda pri tožeči stranki naj bi nastala zaradi uporabe neustreznega materiala, ki je povzročil napako na izdelku prve toženke, ko je prva toženka izvrševala naročilo tožeče stranke.

26. Ker med tožečo stranko in drugo toženko ni nobenega pogodbenega razmerja, pride v poštev kvečjemu odgovornost na temelju zakona. Pravni temelj za takšno odgovornost je tožeča stranka videla v 1. odstavku 155. člena OZ. Drugače kot prvostopenjsko sodišče pa je pritožbeno sodišče presodilo, da ta določba ne more pomeniti pravnega temelja za odgovornost druge toženke v razmerju do tožeče stranke.

27. Odgovornost proizvajalca za izdelke z napako je urejena tako v 155. členu OZ kot tudi v 4. do 11.a členu ZVPot. Določbe zadnje navedenega zakona pa ne veljajo za le za potrošnike kot oškodovance, temveč za vsakega oškodovanca (11.a člen ZVPot). Njihova umestitev v zakon, ki ureja varstvo potrošnikov, je torej nekoliko zavajajoča glede upravičencev iz teh zahtevkov.

28. ZVPot je, kolikor ureja odgovornost za izdelek, skušal v slovensko pravo prenesti vsebino "Direktive št. 85/374/EGS o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvod z napako". Ta direktiva je bila spremenjena z Direktivo 1999/34/ES. Sprememba je za odločitev v tej zadevi nebistvena in je bila že upoštevana v ZVPot. 29. Dolgoletna sodna praksa Sodišča Evropske unije (SEU) je, da je namen Direktive št. 85/374/EGS doseči popolno harmonizacijo predpisov o odgovornosti proizvajalca za napako. Vsako odstopanje v korist oškodovancu (in na škodo proizvajalca) pomeni kršitev direktive, razen če direktiva sama ne dopušča odstopanja. Povsem jasno je to stališče izraženo že v odločbi C-183/00 iz leta 2002. r. št. 30. Novejše sodne odločbe stališče o popolni harmonizaciji le še potrjujejo (npr. odločbi C-127/04, r. št. 35 in C-310/13 r. št. 23; enako tudi odločba VSL, opr. št. I Cp 1397/2016, r. št. 8). Tudi morebitno odstopanje v korist proizvajalcu bi torej pomenilo kršitev direktive, razen če direktiva sama ne dopušča odstopanja.

30. Načelo evropskemu pravu zveste razlage nacionalnih predpisov nalaga sodišču, da si nacionalno pravo v okviru dopustnih razlagalnih pravil razloži tako, da je uporabljeno nacionalno pravo v skladu z evropskim sekundarnim pravom. Pritožbeno sodišče je v tem primeru to tudi storilo in prav zato 1. odstavka 155. člena OZ ni uporabilo. Utemeljenost zahtevka je presojalo na temelju 4. člena in nasl. ZVPot (enako že odločba VSL, opr. št. I Cp 1397/2016, r. št. 9). Preizkus glede pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče opravilo po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Odgovornost druge toženke pa na temelju 4. člena in nasl. ZVPot ni podana.

31. Pojem proizvajalca ZVPot opredeljuje razmeroma široko (8. in 9. odstavek 1. člena ZVPot). Kot proizvajalec v smislu teh določb velja tudi izdelovalec surovine (gl. 8. odstavek 1. člena ZVPot in 4. črtico 10. člena ZVPot; enako člen 3 odstavek 1 Direktive št. 85/374/EGS). Druga toženka je bila potrditvah tožeče stranke prav proizvajalec materiala. To predpostavko za morebitno odgovornost v razmerju do tožeče stranke torej druga toženka izpolnjuje. Vse ostale predpostavke za nastanek odškodninske odgovornosti pa niso izpolnjene. Zato na tej pravni podlagi tožbeni zahtevek ni utemeljen.

32. Za škodo odgovarja proizvajalec stvari z napako, če napaka na izdelku povzroči smrt, telesno poškodbo ali okvaro zdravja (1. odstavek 4. člena ZVPot; enako člen 9 odstavek 1 Direktive št. 85/374/EGS). Za škodo zaradi napake na izdelku proizvajalec sploh ne odgovarja; odgovarja lahko le za nastalo škodo na kakšni drugi stvari. Odgovarja le, če je poškodovana (druga) stvar (ki ni izdelek) običajno namenjena za osebno uporabo in jo je oškodovanec uporabljal pretežno za osebno uporabo (2. odstavek 4. člena ZVPot; enako člen 9 odstavek 1 b) Direktive št. 85/374/EGS). Proizvajalec na primer odgovarja za škodo, ki je bila povzročena s kratkim stikom v gospodinjskem električnem mlinčku (izdelek z napako), če je kratek stik zanetil požar in je v tem požaru zgorel štedilnik, na katerem je stal mlinček, če je bil štedilnik namenjen osebni uporabi, in se je tudi uporabljal v gospodinjstvu in ne npr. v gostilni. S tem je tudi odgovorjeno na pritožbo in njeno njeno napačno pravno mnenje, zapisano v r. št. 15 glede vrste škode, ki jo mora proizvajalec povrniti. Torej prav škoda na izdelku samem se ne povrne, prav tako tudi ne stroški odprave napake na izdelku samem.

33. Kalup za palubo je bil torej izdelek in za škodo na izdelku tožena stranka tako ali tako ne odgovarja. Kakršnekoli druge ali drugačne škode kot škode na kalupu in v zvezi s kalupom tožeča stranka ni zatrjevala. Tožeča stranka pa je zahtevala prav povrnitev izdatkov, ki ga je imela zato, ker je njen naročnik, družba C., od nje zahtevala povrnitev stroškov, ki jih je imela z izdelavo novega, nadomestnega kalupa in s popravilom izdelkov, izdelanih iz kalupa z napakami. Tožeča stranka je poleg tega zahtevala še povrnitev stroškov, ki jih je imela tožeča stranka s svojimi delavci, ki jih je napotila na delo v Francijo zaradi izdelave novega kalupa, to pa so bili potni stroški, stroški s prevozom in prehrano. Končno je zahtevala še povrnitev stroškov podizvajalcev za izdelavo novega kalupa in del stroškov za delo izvedenca, ki je bil potreben za ugotavljanje vzroka za nastanek škode (vse prvostopenjska sodba, r. št. 8 in 2). Noben od teh stroškov se ni nanašal na škodo na kakšni drugi premični stvari v smislu 5. člena ZVPot (enako tudi člen 2 Direktive 85/374/EGS, kakor je bil spremenjen z Direktivo 1999/34/ES).

34. Poleg tega je tožeča stranka naročila kalup pri prvi toženki z namenom nadaljnje prodaje francoski družbi C. Takšne so bile vsaj trditve tožeče stranke. Nemara je bila pogodbena povezava z družbo C. tudi na kakšnem drugačnem pravnem temelju, na primer na temelju podjemne pogodbe, kar pa ne vpliva na izid presoje. Že iz trditev tožeče stranke je torej izhajalo, da tožeča stranka kalupa za palubo nikoli ni uporabljala za osebno uporabo in tudi ni bila namenjena za osebno uporabo. Nesklepčnosti svojega zahtevka tožeča stranka ne bi mogla odpraviti niti z dopolnitvijo svojih trditev. Postavljene trditve bi, da bi zahtevek postal sklepčen, morala tožeča stranka zanikati in postaviti povsem druge. Takšne pravice pa tožeča stranka v postopku z izdajo zamudne sodbe nima.

35. Nadaljnji razlog za izključitev odgovornosti druge toženke je, da njen izdelek ni imel napake. Ni bil nevaren. Odgovornost za izdelek na temelju ZVPot je namreč podana le, če ima izdelek takšno napako, da njegova varnost ni takšna, kot jo lahko potrošnik ali kdo drug upravičeno pričakuje (1. odstavek 6. člena in 11.a člen ZVPot; enako člen 6 odstavek 1 Direktive št. 85/374/EGS). Tožeča stranka je sicer obstoj "škodne nevarnosti" določno zatrjevala (v smislu 1. odstavka 155. člena OZ), vendar pa ne takšne škodne nevarnosti, ki bi pomenila, da je izdelek nevaren. Njena tožba je bila od samega začetka neodpravljivo nesklepčna. Tožeča stranka je namreč trdila, da je imel kalup za palubo napake, ne pa tudi, da bi predstavljal nevarnost za kogarkoli. Vrsta zatrjevane napake je bila celo takšna, da je iz nje bilo mogoče sklepati, da nima in ne more imeti vpliva na varnost. Napaka je bila zgolj v tem, da je imel končni izdelek majhne štrleče okrogline, kalup pa majhne vdolbine. Iz trditev je razvidno, da je so v zgornji plasti kalupa ("negativu") pri njegovi izdelavi ostali ujeti majhni mehurčki plina. Za njimi so ostale majhne vdolbine. Ko je bil izdelan odlitek ("pozitiv") je zaradi majhnih vdolbin v kalupu pozitiv imel majhne štrleče okrogline. To pa z varnostjo, ki jo lahko pričakuje uporabnik, nima prav nobene povezave.

36. Ker izdelek ni bil nevaren, tudi vzročna zveza med neobstoječo napako (v smislu, kot ga opredeljuje ZVPot) in nastalo škodo ni podana. Glede nesklepčnosti velja smiselno že prej zapisano.

37. Pritožba je sicer neutemeljena v delu, v katerem se nanaša na sklepčnost zahtevka tožeče stranke, takšnega kot ga je tožeča stranka postavila (pritožba, r. št. 8 do 14). Predpostavka za zamudno sodbo, da v tožbi zatrjevana dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Kot dejansko stanje služijo v sodbi tista dejstva, ki so bila zatrjevana. Procesno pravo ne zahteva, da morajo biti vse trditve podprte s predloženimi dokazi. Ni treba, da so predloženi dokazi v skladu z zatrjevanimi dejstvi. Zadošča že, da niso v nasprotju (Zobec v Ude/Galič (redaktorja): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, kom. k 318. členu ZPP, r. št. 57 do 60 = str. 121 do 124). Pritožba vztrajno poskuša zasejati dvom glede načina uporabe materiala s strani tožeče stranke (gl. pritožbo, r. št. 10 = l. št. 186 in r. št. 14 = l. št. 187). Ker je tožeča stranka trdila, da je material uporabila prva toženka, in ne tožeča stranka, so vse pritožbene navedbe v zvezi s prvo toženko očitno neutemeljene. Vendar pa to ni edini razlog. Tožeča stranka je tudi trdila, da je bil sam material neprimeren za namen, to pa je za odločitev zadoščalo, saj je s tem smiselno zatrjevala napako na materialu. Določno je tudi opisala vzročno zvezo. Ali je material prva toženka uporabila pravilno ali ne, bi bila lahko kvečjemu stvar (nadaljnjega) dokaznega postopka, v katerem bi se tožena stranka lahko branila tudi s takšnim ugovorom. Dokaznega postopka pa zaradi izdaje zamudne sodbe ni bilo.

38. Pritožnica celo sama opozarja na to, da so se testi nanašali na Y., tožeča stranka pa se je sklicevala na X. Ta pritožbena navedba je pravilna. Predloženi dokaz ni podpiral trditev, če se je res nanašal na drug material, ni pa jim niti nasprotoval. Če pa se je vendarle nanašal na isti material, pa iz njega ni bilo mogoče sklepati, da vzrok za napako ni bil v materialu. To pa je bilo za izdajo zamudne sodbe dovolj.

39. Za sklepčnost tožbe je bila povsem dovolj postavitev trditev, da je tožeči stranki nastala škoda. Tožeča stranka je glede tega tudi predložila dokaze, to pa so bili računi. Ali so bili ti računi plačani, bi bila lahko kvečjemu stvar nadaljnjega dokaznega postopka, če bi tožena stranka pravočasno postavila ugovor. Nadaljnjega dokaznega postopka pa zaradi izdaje zamudne sodbe ni bilo potrebno izvesti.

III. STROŠKI POSTOPKA

40. Druga toženka je bila s pritožbo uspešna, in je zato upravičena do povrnitve svojih pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena in 2. odstavek 165. člena ZPP). Na to ne vpliva okoliščina, da je bila druga toženka uspešna izključno zaradi po uradni dolžnosti opravljenega preizkusa glede pravilne uporabe materialnega prava. Nagrada za delo odvetnika znaša 2.910,40 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT). Druga toženka je upravičena tudi do povrnitve 20,00 EUR po tar. št. 6002, do povrnitve DDV v višini 22 % (tar. št. 6007 ZOdvT) in do povrnitve stroškov za sodno takso. Ti so znašali 5.865,00 EUR. Tožeča stranka mora drugi toženki povrniti skupaj 9.440,09 EUR. Ta znesek bo morala tožeča stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

41. O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje pritožbeno sodišče ni odločilo, ker ti stroški drugi toženki niso nastali.

42. Ker je tožeča stranka v tem postopku popolnoma propadla, mora nositi vse svoje stroške sama (1. odstavek 154. člena ZPP).

1 Za to uredbo bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju uporabljalo označbo: "Uredba o vročanju".