Jedro

Ker je v tožbenem zahtevku zajeto vtoževano obdobje zgolj posledica upoštevanja zastaralnega roka, pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim zavzemanjem, da je tudi neizpolnjevanje obveznosti plačila dodatka za delovno dobo pred vtoževanim obdobjem v okoliščinah obravnavanega primera lahko pokazatelj tega, ali je toženec sploh izpolnjeval svoje obveznosti iz tega naslova, in s tem ena od okoliščin, ki je lahko relevantna za celovito presojo vprašanja, ali je toženec plačal tožniku vtoževani dodatek za delovno dobo.

Pritožba ima prav, da je direktor izpovedal v nasprotju s trditvami toženca. Ker je sodišče to izpoved direktorja štelo med ključne razloge odločitve, pritožba utemeljeno očita kršitev razpravnega načela (7. člen v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), ki od sodišča terja, da mora trditve obravnavati v mejah, v katerih so bile postavljene.

Za zakonito izvajanje instituta delovne uspešnosti je med drugim zahtevano, da so delovni rezultati merjeni po vnaprej znanih kriterijih, s katerimi so delavci seznanjeni, medtem ko iz izpovedi direktorja izhaja, da je o delovni uspešnosti odločal po vsakokratni lastni presoji, o čemer zaposlenih ni posebej seznanjal.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo za plačilo davkov in prispevkov (I. točka izreka sklepa). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku obračunati skupno 16.841,21 EUR bruto oziroma posamezne mesečne bruto zneske, ki so razvidni iz II. točke izreka sodbe, ter mu plačati neto zneske s pripadajočimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da tožencu povrne stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo je tožnik vložil obširno pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Očita kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do ključnih trditev in dokazov tožnika. Izpovedi strank in prič (zlasti računovodje) ni ustrezno dokazno ocenilo. Prav tako bi moralo oceniti tožnikove navedbe in listine, ki se nanašajo na čas pred vtoževanim obdobjem, saj je z njimi izpodbijal toženčevo trditev, da mu je vseskozi izplačeval dodatek za delovno dobo. Sodišče je kršilo razpravno načelo, ker ni upoštevalo, da je bila direktorjeva izpoved o primerjavi plač za december 2019 in januar 2020 v nasprotju s trditvami, ki jih je o tem podal toženec. Ni dokazno ovrednotilo izpovedi direktorja o dvigovanju začetne plače zaradi rasti življenjskih stroškov. Pritožba izpostavlja več okoliščin, iz katerih izhaja, da se je tožniku po februarju 2009 obračunavala bruto mesečna plača 1.740,00 EUR zato, ker je bila v tej višini dogovorjena. Nasprotuje presoji, da za ta spor ni važno, kakšni so bili kriteriji za oceno delovne uspešnosti, ali je bil tožnik z njimi seznanjen … Višanje oziroma nižanje plače, o katerem je izpovedal direktor, je predmet plačila poslovne uspešnosti, kar je drug institut kot delovna uspešnost delavca. Z ugotovitvijo, da so odtegljaji predstavljali znesek plače, ki ga je tožnik pred tem prejemal iz naslova delovne uspešnosti, toženec pa ga je prenehal izplačevati zaradi neustrezne finančne situacije, je sodišče kršilo razpravno načelo. Odbitkov iz naslova slabše finančne situacije ni mogoče enačiti z odtegljaji iz naslova delovne neuspešnosti. Predlaga, naj se v primeru razveljavitve sodbe opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Očitani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Izpodbijano sodbo je bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje odločilne razloge, zaradi katerih je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa pritožba utemeljeno uveljavlja kršitev pravil o sprejemu dokazne ocene, vendar to ne predstavlja očitanih dveh kršitev, temveč bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

7. V pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 3. 2004 je bilo določeno, da je tožnik upravičen do osnovne bruto plače 274.860,00 SIT (1.146,97 EUR), povečane za dodatke in delovno uspešnost. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo za obdobje od maja 2015 do decembra 2019 zavrnilo, ker je zaključilo, da so izplačila tožniku vsebovala poleg osnovne plače tudi ta dodatek, čeprav do januarja 2020 na plačilnih listah ni bil posebej prikazan. Ta zaključek predpostavlja, da je bila med strankama ves čas dogovorjena osnovna bruto plača v višini, ki izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, čemur pa je tožnik nasprotoval. 8. Tožnikovih navedb in listin, ki se nanašajo na čas pred vtoževanim obdobjem, sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker jih je ocenilo za pravno nerelevantne. Zaradi tega sicer nista podani v pritožbi očitani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, utemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da je za celovito dokazno oceno v okoliščinah tega primera potrebna tudi njihova presoja. Tožnik je z njimi utemeljeval, da mu toženec kljub drugačnemu zatrjevanju ni nikoli izplačal dodatka za delovno dobo. S predloženimi plačilnimi listinami je dokazoval trditev, da že za prvi mesec dela ni prejel niti dogovorjene osnovne bruto plače, kaj šele, da bi bil v prejeto izplačilo vključen dodatek za delovno dobo, kot je to trdil toženec. Podobno je tožnik navajal tudi za določena druga obdobja. Ker je v tožbenem zahtevku zajeto vtoževano obdobje zgolj posledica upoštevanja zastaralnega roka, pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim zavzemanjem, da je tudi neizpolnjevanje obveznosti plačila dodatka za delovno dobo pred vtoževanim obdobjem v okoliščinah obravnavanega primera lahko pokazatelj tega, ali je toženec sploh izpolnjeval svoje obveznosti iz tega naslova, in s tem ena od okoliščin, ki je lahko relevantna za celovito presojo vprašanja, ali je toženec plačal tožniku vtoževani dodatek za delovno dobo. V zvezi s tem tudi ni nepomembno pritožbeno izpostavljanje, da direktor na primeru prve plačilne liste niti ni znal pojasniti, kako naj bi bil upoštevan dodatek za delovno dobo oziroma se je temu pojasnilu izognil z neargumentirano izpovedjo, da naj bi bila to prva plača, v kateri dodatka za delovno dobo sploh ni bilo treba izplačati.

9. Tožnik je s sklicevanjem na primerjavo plačilnih list za december 2019 (obračunano skupno 1.850,21 EUR bruto), ko mu po njegovih navedbah dodatek za delovno dobo ni bil obračunan in plačan, in za januar 2020 (obračunano skupno 2.029,21 EUR bruto), ko mu je bil po njegovih navedbah ta dodatek prvič obračunan in plačan, izpodbijal toženčevo trditev, da je šlo v januarju 2020 (in nadaljnjih mesecih), ko se je na obračunih plač ločeno prikazoval ta dodatek, le za tehnično podrobnost in ločeno prikazovanje tudi že prej obračunavanega dodatka za delovno dobo, pri čemer se skupni znesek tožnikovega plačila za delo ni spremenil, ampak je ostal enak kot prej, ko se dodatek ni posebej izkazoval, do manjše spremembe pa je prišlo le zaradi povečanja odstotka tega dodatka. Pritožba ima prav, da je direktor izpovedal v nasprotju s temi trditvami toženca, in sicer, da je računovodji naročil, naj dotedanje bruto plače ne zniža zaradi dodatka za delovno dobo, temveč naj se plača zviša za dodatek za delovno dobo. Ker je sodišče to izpoved direktorja štelo med ključne razloge odločitve, pritožba utemeljeno očita kršitev razpravnega načela (7. člen v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), ki od sodišča terja, da mora trditve obravnavati v mejah, v katerih so bile postavljene. Sodišče namreč ni dokazno ovrednotilo dejstva, da je izpoved direktorja, ki jo je štelo kot ključno, nasprotovala toženčevim trditvam, oziroma v nadaljevanju ni pretehtalo, ali je to okoliščina, zaradi katere je z vidika 8. člena ZPP pravilneje šteti za dokazane trditve tožnika. Pritožba pravilno opozarja, da trditve tožnika podpirajo tudi podatki plačilnih list, ki kažejo, da se mu je plača za januar 2020 povečala za celoten znesek dodatka za minulo delo. Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče pri oblikovanju dokazne ocene ni namenilo nobene teže dejstvu, da je bila tožnikova izpoved (za razliko od direktorja toženca) ves čas skladna z njegovimi trditvami, npr. da je toženca večkrat opozoril, da se mu delovne izkušnje oziroma leta ne poznajo pri plači, da mu je bil šele januarja 2020 prvič obračunan dodatek na delovno dobo ...

10. V zvezi s prvostopenjskim zaključkom o vključenosti dodatka za delovno dobo v izplačano plačo, pritožba utemeljeno očita, da sodišče ni dokazno ovrednotilo izpovedi tožnika, da z direktorjem ni nikoli govoril o tem, da bi bili dodatki vključeni v osnovno plačo, oziroma podobne izpovedi direktorja, da stranki nista nikoli spremenili pogodbenega dogovora o tem, da tožniku pripadajo dodatki na osnovno plačo. 11. Prvostopenjsko sodišče je nadalje presodilo, da se je tožniku plača tekom zaposlitve zviševala iz naslova dodatka za delovno uspešnost, ne pa iz naslova ustno dogovorjenega zvišanja osnovne plače, ki ga je zatrjeval tožnik in kot razlog dviga za obdobje od 2004 do 2009 navajal dvig indeksa življenjskih stroškov, za leto 2009 pa izenačitev s plačo A. A. Direktor je izpovedal, da je tožnik večkrat zahteval zvišanje plače in da mu je ugodil, vendar na račun delovne uspešnosti. Pritožba utemeljeno očita, da sodišče ni dokazno ovrednotilo tega, da je direktor obenem izpovedal, da se je osnovna bruto plača z leti dvigovala, "če je bila 100 enot začetna plača, smo vsako leto zviševali teh 100 enot za ta faktor, ki je bil zaradi življenjskih stroškov dviga, plus uspešnost." Kot pritožba pravilno navaja, takšna izpoved prej pritrjuje tožnikovemu zatrjevanju o višanju osnovne bruto plače zaradi rasti življenjskih stroškov, oziroma nasprotuje trditvi toženca, da takšnega zviševanja osnovne plače ni bilo.

12. Sodišče prve stopnje ni štelo za dokazano, da sta se stranki v začetku leta 2009 ustno dogovorili za izenačenje tožnikove osnovne plače s tisto, ki jo je prejemal A. A. Verjelo je izpovedi direktorja, da sta se pogovarjala o višjem mesečnem izplačilu, ki ga je toženec reguliral z dodatkom za delovno uspešnost, mesečna bruto plača pa je zajemala tako dodatek za delovno dobo kot za delovno uspešnost. Pritožba tej dokazni oceni utemeljeno očita neovrednotenje dejstva, da se je tožniku od februarja 2009 do oktobra 2012 (ko so se pričeli zatrjevani nezakoniti odtegljaji) obračunavala enaka bruto plača (1.740,00 EUR), pri čemer je v nasprotju z naravo dodatka za delovno uspešnost, da bi se tožniku ta dodatek obračunaval v fiksnem znesku razlike do plače sodelavca, torej ne glede na dejansko dosežene bodoče delovne rezultate tožnika in oceno dela. Pravilno je tudi pritožbeno opozarjanje, da bi se v primeru, če bi se zvišana plača dejansko izplačevala zaradi delovne uspešnosti, morala skupna plača vsaj enkrat letno uskladiti za višino 0,5 % dodatka za delovno dobo, kar pa se glede na plačilne liste ni zgodilo. Pritožba pravilno navaja, da mora sodišče presoditi, ali izpostavljene okoliščine (v povezavi z drugimi ugotovljenimi dejstvi) ne kažejo prepričljivejše na zaključek, da se je tožniku po februarju 2009 enaka bruto mesečna plača obračunavala iz razloga v tej višini dogovorjene osnovne bruto plače. 13. Pritožba utemeljeno nasprotuje temu, da prvostopenjsko sodišče na eni strani ugotavlja, da se je tožniku plača tekom zaposlitve zviševala iz naslova dodatka za delovno uspešnost, na drugi strani pa zaključi, da za ta spor ni važno, kakšni so bili kriteriji za oceno delovne uspešnosti, ali je bil tožnik z njimi seznanjen itd. Dokazno in trditveno breme, da je do dviga plač res prišlo iz naslova instituta dodatka za delovno uspešnost, je bilo na tožencu. S sklicevanjem na drugi odstavek 127. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) in sodno prakso (prim. Pdp 688/2017) pritožba pravilno navaja, da je za zakonito izvajanje instituta delovne uspešnosti med drugim zahtevano, da so delovni rezultati merjeni po vnaprej znanih kriterijih, s katerimi so delavci seznanjeni, medtem ko iz izpovedi direktorja izhaja, da je o delovni uspešnosti odločal po vsakokratni lastni presoji, o čemer zaposlenih ni posebej seznanjal. To tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno poraja dvom v resničnost toženčeve trditve, da so bila povišanja plače povezana z delovno uspešnostjo tožnika. Na vprašljivost resničnosti te trditve kažejo tudi druge okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba in jih sodišče ni kritično dokazno ocenilo. Tako je npr. tožnik izpovedal, da mu dodatek za delovno uspešnost ni bil izplačevan, da ni bil seznanjen s kriteriji ocenjevanja, mesečnimi ocenami in s tem, kdo naj bi ga ocenjeval, da z direktorjem ni nikoli govoril o stimulaciji itd. Direktor je izpovedal, da je bilo glede plačila važno, koliko nekdo dela, če dela dobro, ga tako plačaš, v nadaljevanju pa je pojasnil, da je tedaj, ko so bila dobra leta, uspešnost po svoji presoji zvišal, kolikor za koga, kadar pa so bila slabša leta, je uspešnost nižal. Pritožba pravilno navaja, da je takšno višanje oziroma nižanje plače predmet plačila poslovne uspešnosti, ki je drug institut kot delovna uspešnost delavca.

14. Sodišče prve stopnje je izpoved direktorja ocenilo za prepričljivo tudi zato, ker jo je potrdil računovodja. Pritožba takšni oceni nasprotuje in utemeljeno očita, da sodišče pri njenem oblikovanju ni upoštevalo več ključnih izpovedi računovodje kot npr.: da je pričel za toženca opravljati računovodske storitve šele nekje v letu 2014 in ni vedel za predhodne odtegljaje od plač; da je šele po 1. 1. 2020 pričel preverjati, ali je dodatek za delovno dobo ustrezen; prej tega ni preverjal in se ni ukvarjal s "seciranjem", kakšna je bila osnovna bruto plača po pogodbi o zaposlitvi in stimulacija, prav tako ne s tem, koliko delovne dobe je napolnil tožnik do meseca obračuna plače in kolikšen dodatek za delovno dobo bi mu pripadal; v tabeli, ki jo je direktor posredoval za tožnika, ni nikoli pisalo npr. kakšen del plače je iz naslova delovne uspešnosti. V luči celotne izpovedi računovodje je tako treba presojati verodostojnost izpovedi direktorja, da je dodatek za delovno dobo avtomatsko usklajevalo računovodstvo tako, da je bilo vse skladno z zakonom. Sodišče prve stopnje se je oprlo le na izpoved računovodje o tem, da je tožniku obračunal bruto plače v višini, ki jo je za vsak mesec v tabeli sporočil direktor, kar pa še ne pomeni, da je bilo vse skladno z zakonom.

15. Tožnik je vtoževal tudi plačilo nezakonitih odtegljajev od plače od oktobra 2012 do februarja 2017 in zatrjeval, da jih je toženec izvedel enostransko, s sklicevanjem na gospodarsko krizo, odtegnil pa jih je od predhodno dogovorjene in izplačevane osnovne bruto plače. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da se z odtegljaji ni zmanjševala plača, do katere je bil tožnik upravičen po pogodbi o zaposlitvi, temveč so ti predstavljali znesek plače, ki ga je pred tem prejemal iz naslova delovne uspešnosti, katero je toženec prenehal izplačevati, ko finančna situacija tega ni več dopuščala.

16. Prvostopenjski razlogi o tem, da se je tožniku potem, ko finančna situacija ni več dopuščala izplačevanja delovne uspešnosti, izplačevala plača brez tega dodatka, sicer ne predstavljajo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to očita pritožba. Utemeljeno pa navaja, da odbitkov iz naslova slabše finančne situacije, o kateri je izpovedal direktor (trditev o tem namreč toženec sploh ni podal, kar je sodišče tudi spregledalo in zato kršilo razpravno načelo), vsebinsko ni mogoče enačiti z vprašanjem odtegljaja iz naslova delovne neuspešnosti (prim. Pdp 669/2017, Pdp 864/2018). Utemeljeno je tudi pritožbeno poudarjanje, da je odtegljaj od plače zaradi negativne stimulacije mogoč le ob obstoju ustrezne pravne podlage oziroma po izvedenem predpisanem postopku, česar pa sodišče v dosedanjem postopku ni ugotovilo.

17. Pri materialnopravni presoji tožbenega zahtevka je sodišče dolžno upoštevati tudi obsežno sodno prakso o tem, da enostranski odtegljaji od plače niso zakoniti (prim. VIII Ips 318/2016, Pdp 1371/2014, Pdp 819/2018 idr.).

18. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP). To je dolžno v ponovljenem postopku upoštevati napotila tega sklepa, ter nato o zadevi odločiti ob vestni in temeljiti oceni dokazov, ki jo narekuje 8. člen ZPP in ob upoštevanju materialnih stališč, na katera je bilo opozorjeno. Pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti ugotovljene bistvene kršitve oziroma dopolnjevati postopka, saj se ugotovljena bistvena kršitev razteza na vse ključne dokazne zaključke. Namen inštančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve.

19. Pritožbeni predlog, naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom sodišča prve stopnje, ni utemeljen. Ugotovljene kršitve sodišča prve stopnje niso takšne narave, da bi vzbujale dvom v poštenost in nepristranskost sojenja.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).